Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (30.426-30.450)



  1.      povelíčanec  -nca m () rel. kdor je poveličan: slika Kristusa in poveličancev; njen obraz je žarel kakor obraz poveličanca
  2.      povelíčanje  -a s () glagolnik od poveličati: poveličanje žrtvujoče se žene v romanu / recitirati v poveličanje junaka / trpljenje in poveličanje // rel. stanje poveličanega človeka: poteze upodobljenih svetnikov izražajo poveličanje
  3.      povelíčati  -am dov. () 1. narediti, da kaj dobi velik ugled, veljavo: poveličati delo; njeno ime je poveličal v veliko pesmih; poveličati in ponižati 2. knjiž. poplemenititi, očistiti: trpljenje človeka poveliča // rel. narediti deležnega božjih lastnosti: Bog bo mučence poveličal ● zastar. poveličati vesti napihniti povelíčan -a -o: dolgo je strmel v poveličani obraz mrtvega prijatelja; v povesti je poveličana njihova junaška preteklost; sam.: sreča poveličanih
  4.      poveličeválec  -lca [c tudi lc] m () kdor poveličuje: poveličevalec materinske ljubezni, zgodovine
  5.      povêlje  -a s (ē) kratek ustni ukaz, zlasti v vojski: slišati je glasna povelja desetarjev / ustaviti se na povelje stoj ♦ voj. dnevno povelje s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan // ukaz sploh: zaradi novega povelja smo odpluli predčasno; čakati na povelje za odhod; izdati povelje o deportaciji / pokazati povelje listino z ukazom / na povelje, star. po povelju deželnega glavarja so ga zaprli / šalj., kot pritrdilni odgovor na izraženo željo, zahtevo na povelje, draga žena, je rekel; pren. iz možganov se prenesejo povelja po živčnih poteh v druge organe ● zastar. pod polkovnikovim poveljem so odšli proti meji poveljstvom; vstali so kakor na povelje zelo hitro in vsi hkrati
  6.      poveljevánje  -a s () glagolnik od poveljevati: biti izšolan za poveljevanje modernim vojaškim enotam / razprave o načinu in jeziku poveljevanja v vojski / izročiti poveljevanje najsposobnejšemu poveljstvo
  7.      poveljeváti  -újem nedov.) 1. opravljati vodilne, voditeljske funkcije v vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljevati bataljonu, četi; na desnem krilu je poveljeval novi poročnik / poveljevati trdnjavi // opravljati vodilne, voditeljske funkcije v kaki enoti, skupini sploh: poveljevati mladinski delovni brigadi; poveljevati gasilski četi / poveljevati vesoljski ladji / ekspr. otrokom iz soseske je poveljeval naš najmlajši jim ukazoval, jih vodil 2. izrekati povelja: komandir je poveljeval glasno in razločno / dov. poročnik je poveljeval: na desno ♦ voj. poveljevati zbor ukazati vojakom, naj se postavijo v zbor poveljujóč -a -e: dvignil se je iz rova, poveljujoč: juriš; knjiž. zmotili so ga poveljujoči materini klici ukazujočivoj. javil se je pri poveljujočem oficirju oficirju, ki poveljuje v enoti
  8.      povêljnica  -e ž () ženska oblika od poveljnik: hitro se je znašla in začela ukrepati kot prava poveljnica
  9.      povêljnik  -a m () kdor poveljuje vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljnik je pregledal utrdbe; poveljnik bataljona, čete / vrhovni poveljnik oboroženih sil ∙ ekspr. lahko je biti poveljnik po bitki ukazovati, dajati nasvete potem, ko je stvar že končana // kdor poveljuje kaki enoti, skupini sploh: taboriščni poveljnik; poveljnik ladje, letala / ekspr. dečki so ga priznavali za svojega poveljnika vodjo, voditelja
  10.      povêljniški  -a -o prid. () nanašajoč se na poveljnike ali poveljevanje: imeti poveljniške dolžnosti, pravice ♦ navt. poveljniški most najvišji del krova, odkoder se ladja upravlja; voj. poveljniško mesto mesto, prostor, na katerem je poveljstvo pred bojem in po njem
  11.      povêljstvo  -a s () 1. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot: poveljstvo je sestavilo poročilo o spopadu; armadno poveljstvo // sedež te skupine: po dovoljenje je šel na poveljstvo 2. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot: prevzeti poveljstvo armade; poveljstvo nad četo je bilo izročeno novemu poročniku / poveljstvo ladje / pod poveljstvom generala
  12.      povenéti  -ím dov. (ẹ́ í) drug za drugim oveneti: rože so povenele; jesen je prišla, vse je povenelo in usahnilo
  13.      poverílen  -lna -o prid. () polit., v zvezi poverilna pisma pooblastilne listine, ki jih poslanik ob nastopu službe izroči poglavarju tuje države: poverilna in odpoklicna pisma
  14.      poverílo  -a s (í) zastar. mandat, pooblastilo: dobil je poverilo in častne pravice ministra / podpisati poverilo
  15.      povériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, da ima kdo nalogo opraviti, opravljati kaj: organizacijo in izvedbo volitev poveriti komisiji / publ. poklicno svetovanje so poverili strokovnjakom; poveril mu je pomembno nalogo zaupal povérjen -a -o: poverjena ji je odgovorna funkcija, zadeva; naloga, poverjena kolektivu, ni bila lahka
  16.      povérjenica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od poverjenik: na šoli je poverjenica za mladinski tisk; poverjenica Slovenske matice
  17.      povérjenik  -a m (ẹ̑) 1. kdor (ljubiteljsko) zbira naročnike, predplačnike: knjige, revije dobivajo po poverjenikih; poverjenik Slovenske matice; bil je poverjenik za mladinski tisk na šoli / bil je poverjenik partizanov zaupnik 2. med narodnoosvobodilnim bojem član poverjeništva: posvet poverjenikov // vodja poverjeništva: poverjenik za finance, kmetijstvo in prehrano
  18.      povérjeništvo  -a s (ẹ̑) 1. (ljubiteljsko) zbiranje naročnikov, predplačnikov: prevzeti poverjeništvo; poverjeništvo za mladinski tisk na šoli / ta založba ima poverjeništvo v vsakem večjem kraju 2. med narodnoosvobodilnim bojem organ Komunistične partije Slovenije ali Osvobodilne fronte za vodenje in usklajevanje dela okrožnih komitejev: član poverjeništva / poverjeništvo za Primorsko, Gorenjsko in Štajersko // organ državne oblasti za vodenje posameznega področja javne uprave: gospodarsko poverjeništvo; poverjeništvo za kulturo in prosveto
  19.      povésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premakniti tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: povesil je še vročo puškino cev; povesil je sekiro in se oddahnil; nekoliko povesiti / ranjena ptica je povesila krila; povesiti roke / povesiti trepalnice premakniti jih proti licem // spraviti iz pokončnega položaja v smer proti tlom: žival je povesila rep, uhlje / povesiti glavo spraviti jo iz pokončnega položaja v smer proti prsim / rože so povesile cvete; listi so se povesili 2. redko poobesiti, pobesiti: pobil in povesil je vse nasprotnike / povesiti okraske ● povesiti oči usmeriti jih navzdol; povesiti pogled pogledati proti tlom; ekspr. večina ljudi je obupala in povesila roke prenehala si prizadevati, delati za kaj povésiti se spremeniti navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: krilo vrat se je povesilo / čeljusti so se mu povesile ● ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. nos (se mu) je povesil z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet povéšen -a -o: razmajani in povešeni plotovi; povešen rep; povešeni uhlji; povešene prsi; drevo s povešenimi vejami ∙ bolečine zaradi povešenega želodca želodca, ki zaradi shujšanosti, manjše napetosti mišic leži nižje kot normalno
  20.      povêslo  in povéslo -a s (é; ẹ́) zvit šop bilk, slame za vezanje snopov: delati povesla; položiti na poveslo
  21.      povêsmo  in povésmo -a s (é; ẹ́) v šop zvito očiščeno predivo za ročno predenje: puliti vlakna iz povesma / povesmo prediva // star., z rodilnikom snop, sveženj: povesmo detelje, trave; nesel je povesmo slame / povezati v povesmo
  22.      povést  -i ž (ẹ̑) 1. lit. krajše, vsebinsko, izrazno manj zahtevno pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati povest; zgodovinska povest; povest v verzih; povesti in romani / okvirna povest / povest se dogaja v 18. stoletju 2. daljša zgodba z izmišljenimi sestavinami: ded je rad pripovedoval povesti; njegove lovske povesti sem že vse slišal / povedati komu svojo življenjsko povest zgodbo 3. zastar. zgodovina: zanimati se za povest jezika Slovencev ● ekspr. o kupovanju čevljev je povedal celo povest zelo obširno je pripovedoval o njem; ekspr. to je pa dolga povest o tem bi se dalo veliko povedati; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo
  23.      povésten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. knjiž. tak kot pri povesti: to literarno delo ima nekatere povestne značilnosti 2. zastar. pripoveden, epski: povestni in dramski spisi 3. zastar. zgodovinski: on je povestna, resnična oseba / to je povestno dogajanje
  24.      povêsti  -vêdem dov., povêdel in povédel povêdla, stil. povèl povêla (é) 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: spoštljivo ga je povedel v hišo; povedel jo je v drugo sobo / sam ga je povedel po stopnicah / povedel jih je v boj ∙ vznes. povedel jih je zmagi naproti pod njegovim vodstvom so zmagali; knjiž. povsod so šli za njim, kamorkoli jih je povedel v vsem so ga podpirali 2. publ. priti pri tekmovanju na prvo mesto, pred druge: na ovinku je povedel kolesar Partizana // doseči prednost v igri: v začetku je povedlo domače moštvo / povesti z ena proti nič
  25.      povéstnica  -e ž (ẹ̑) zastar. 1. zgodovina: zanima ga slovanska povestnica / on je živa povestnica domačega kraja 2. zgodovinski kraj, prizorišče: obiskal je povestnico znane bitke

   30.301 30.326 30.351 30.376 30.401 30.426 30.451 30.476 30.501 30.526  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA