Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (26.763-26.787)


  1.      ovrátnica  -e ž (ȃ) 1. ovratni pas, navadno za pse: sneti, zapeti psu ovratnico; prijeti žival za ovratnico; ovratnice in nagobčniki / pasja ovratnica 2. knjiž. kravata: nadeti, zavezati si ovratnico; svilena ovratnica 3. arheol. ovratni nakit, navadno v obliki (nesklenjenega) obroča: ovratnica iz polžasto zvite žice ♪
  2.      ovréči  ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev ♪
  3.      ovrednôtenje  -a s (ȏ) glagolnik od ovrednotiti: estetsko ovrednotenje literarnega dela / razprava zasluži ovrednotenje kot znanstvena in leposlovna stvaritev ♪
  4.      ovrednôtiti  -im dov. (ō ȏ) določiti, ugotoviti vrednost, pomen, kakovost česa: ovrednotiti opravljeno delo, knjigo; to poezijo je treba natančneje opisati in ovrednotiti; nanovo ovrednotiti kaj; sociološko in moralno ovrednotiti / ovrednotiti delovno mesto / kritično ovrednotiti prehojeno pot, stališča, tendence // priznati komu, čemu vrednost, pomembnost: umetnika so znali prav ovrednotiti šele po smrti; to bi njegovo delo višje ovrednotilo ovrednôten -a -o: ovrednotena delovna mesta; njihovo delo ni prav ovrednoteno ♪
  5.      óvrovec  -vca m (ọ̑) pog. pripadnik ovre: ovrovci in gestapovci ♪
  6.      ovŕšen  -šna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, ob vrhu: ovršni del krošnje ♦ bot. ovršni list list v bližini cveta ali socvetja, ki se od pravih listov navadno loči po barvi, obliki in velikosti ♪
  7.      ovŕšje  -a s (ȓ) knjiž. del, predel ob vrhu: vinogradi segajo prav v ovršje hriba / široka borova ovršja ♪
  8.      ovsén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oves: ovsene pleve; ovsena slama / najraje ima ovseni kruh; ovsena moka / ovseni kosmiči oluščena in stisnjena ovsena zrna; ovsena kaša ♪
  9.      ovsénka  -e ž (ẹ̄) agr. poletna hruška rumenkaste ali rjaste barve: ječmenke, petrovke in ovsenke ♪
  10.      ovulácija  -e ž (á) biol. sprostitev dozorelega jajčeca in njegova izločitev iz jajčnika: hormon, ki zavira ovulacijo; krvavitev brez ovulacije ♪
  11.      ovzmetênje  in ovzmétenje -a s (é; ẹ̑) opremljenost z vzmetmi: dobro ovzmetenje vozila ♪
  12.      ozádje  -a s (ȃ) 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje ● ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali ◊ anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom ♪
  13.      ozáljšati  -am dov. (ȃ) knjiž. okrasiti, olepšati: za svatbo so ozaljšali vso hišo; ozaljšala se je z nakitom ozáljšan -a -o: ozaljšan kip; s starinskimi ornamenti ozaljšana vrata ♪
  14.      ozánkati  -am dov. (ȃ) dati, privezati zanko na kaj: ribi je ozankal rep // knjiž. nastaviti zanke: šel je k ovcam in ozankal skrita mesta v ogradi; pren. vse je ozankala s svojo ljubeznivostjo ozánkan -a -o: v roki je imel ozankan cepin ♪
  15.      ozára  -e ž (ȃ) nav. mn. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug: na ozarah je konje ustavil; kositi, pasti po ozarah; zeleneče ozare in meje ♪
  16.      ozárjati  -am nedov. (á) knjiž. 1. obdajati z močno svetlobo; ožarjati: sonce je ozarjalo pokrajino; nebo se že ozarja // ekspr. osvetljevati, obsvetljevati: plameni ozarjajo bližnje hiše 2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: mir je ozarjal njen obraz / zavest, da so otroci srečni, ji je ozarjala starost ♪
  17.      ozavéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: okupatorjev zločin ga je dokončno ozavestil / ozavestil se je svoje krivde zavedel // narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: narodnostno ozavestiti ljudi ozavéščen -a -o: ozaveščena družba, mladina ♪
  18.      ozdravéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati zdrav: ni veliko upanja, da bi ozdravel; ozdraveti od pljučnice 2. ekspr. čustveno se pomiriti, umiriti: le počasi je ozdravel, ko ga je zapustila ozdravèl in ozdravél -éla -o: ozdravele vojake so poslali nazaj na fronto ♪
  19.      ozébek  -bka m (ẹ̑) nar. primorsko ozeblina: na desni roki je dobil ozebke; boleči temno rdeči ozebki ♪
  20.      ozében  -bna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ozebo: ozebne bolečine ♪
  21.      ozébsti  ozébem dov., nam. ozébst in ozèbst; ozébljen tudi ozében (ẹ́) dobiti ozebline: na pohodu, v gorah je ozebel; ozebsti v roke / nos mu je ozebel / jablane so to zimo nekoliko ozeble ozébel -bla -o: ozeble noge so jo začele boleti ♪
  22.      ózek  ózka -o prid., óžji (ọ́) 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost, ant. širok: rastlina z ozkimi listi; ozek pas trave; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz // ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš; ozka ramena / je ozka čez pas tanka // ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo 2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost // ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi 3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov // publ. trden, močen: to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno 4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne ◊ anat. ozka medenica; film. ozki film film, širok 16 mm; lingv. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege; zool. ozka trakulja; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic ózko prisl.: ozko gledati, pojmovati kaj; to razumeš preveč ozko; ozko specializirani ljudje; ozko strokovna vprašanja; ozko odprta vrata; prim. ožji ♪
  23.      ozelenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dobiti (zelene) liste: drevo spomladi ni več ozelenelo / po dežju je njiva hitro ozelenela 2. postati zelen: brez svetlobe rastline ne ozelenijo ozelenèl in ozelenél -éla -o: ozelenela breza, bukev ♪
  24.      ozeleníti  -ím dov., ozelénil (ȋ í) narediti kaj zeleno: pomlad je ozelenila gozdove in travnike // oskrbeti z zelenjem, rastlinjem: ozeleniti prostor okrog stanovanjskih hiš ♪
  25.      ozelenjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ozelenjevati: ozelenjevanje in urejanje mesta, delovnih prostorov / urbanistično ozelenjevanje ♪

   26.638 26.663 26.688 26.713 26.738 26.763 26.788 26.813 26.838 26.863  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA