Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (24.751-24.775)


  1.      obvládanost  -i ž (ā) lastnost, stanje obvladanega človeka: občudoval je obvladanost tega človeka / vse je bilo napisano z veliko premišljenostjo in obvladanostjo / obvladanost kretenj, slabih nagnjenj ♪
  2.      obvládati  -am dov. (ā) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali / konja je z lahkoto obvladal 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna ◊ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana ♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje ♪
  3.      obvladováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati sovražnika premagovati 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj 3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna 4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo ● ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru ◊ ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno obvladováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje obvladujóč -a -e: obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti obvladován -a -o: obvladovana strast ♪
  4.      obvózen  in obvôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) nanašajoč se na obvoz: obvozni promet // v zvezi obvozna cesta cesta, ki vodi ob naselju, okrog naselja, mimo prometnih ovir: nova obvozna cesta bo speljana precej stran od mesta ∙ knjiž. mesto je obvozno ima obvozno cesto ♪
  5.      obvozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) publ. vozeč priti mimo, okrog česa: skupino, ki je stala na cesti, je voznik spretno obvozil; tovornjak je nasproti vozeči avtomobil srečno obvozil obvóžen -a -o 1. deležnik od obvoziti: obvoženo naselje 2. z voženjem izrabljen, poškodovan: njegov avtomobil je že precej obvožen ♪
  6.      obvzéti  -vzámem dov., obvzêmi obvzemíte; obvzél; nam. obvzét in obvzèt (ẹ́ á) zastar. obiti, prevzeti: čudni, nepoznani občutki so ga obvzeli ♪
  7.      obzír  -a m (ȋ) 1. ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: imeti obzir do bolnika, z bolnikom / vojaki so brez obzira hodili po žitu; ekspr.: nobenega obzira ne pozna; brez vsakega obzira mu je povedal vso resnico 2. upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah; ozir: motijo ga njegovi obziri; ravnati brez obzirov / publ. pri tej stvari je treba jemati, vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati ● zastar. v tem obziru je čudak v tem pogledu; zastar. v nekem obziru imaš prav pravzaprav; zastar. z obzirom na nastale težave so se načrti spremenili glede na ♪
  8.      obzíren  -rna -o prid., obzírnejši (ȋ) ki v ravnanju, vedenju kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: prijazen in obziren človek je; celo do nasprotnikov je bil obziren; z očetom je zelo obziren; preveč obzirna je, da bi povedala resnico / obzirno ravnanje, vedenje, vprašanje / hodil je s tihimi, obzirnimi koraki obzírno prisl.: obzirno reči, sporočiti, vprašati kaj; obzirno se vesti ♪
  9.      obznána  tudi óbznana -e ž (ȃ; ọ̑) zgod. vladna uredba iz leta 1920, ki prepoveduje delovanje Komunistične partije Jugoslavije: režimi predvojne Jugoslavije so se ohranjali z obznano in terorjem ♪
  10.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
  11.      obzórnica  -e ž (ọ̑) črta, ki omejuje obzorje: obzornica se mu je zdela vedno svetlejša / ladja izginja za obzornico za obzorjem ♪
  12.      obzórnik  -a m (ọ̑) 1. periodična publikacija ali stran, rubrika v časopisu s specializirano vsebino: izdajati obzornik; objaviti v obzorniku; uredništvo obzornika / filmski obzornik predfilm z izbranimi aktualnimi vestmi; kulturni obzornik; televizijski obzornik krajša oddaja z izbranimi vestmi iz tekočega dogajanja 2. knjiž. obzornica: svetel obzornik / sonce zahaja za obzornikom za obzorjem ♪
  13.      obžalováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval 2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo; dolgo so obžalovali očetovo smrt; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim 3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano 4. star. tožiti, tarnati: večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo ● star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal obžalováje stil. obžalujé: obžalovaje je povedal žalostno vest obžalujóč -a -e: obžalujoč, da se nista sporazumela, je odšel; obžalujoč pogled obžalován -a -o: bil je od vseh obžalovan ♪
  14.      obžaríti  -ím tudi obžáriti -im dov., obžáril (ȋ í; ā ȃ) obdati z močno svetlobo: pokrajino je obžaril sončni sij; zarja je obžarila vrhove gor // ekspr. osvetliti, obsvetliti: luč je obžarila obraze ● ekspr. nasmeh ji je obžaril obraz naredil bolj veselega, lepšega obžárjen -a -o in obžarjèn -êna -o: obžarjen obraz; od sonca obžarjene hiše ♪
  15.      obždéti  -ždím dov., obždì (ẹ́ í) ostati v sedečem položaju negiben in tih: obždela je na klopi, kakor da bi jo nevidna sila prikovala tja / rekel je, da bo sedel samo za hip, pa je kar obždel; negibno, nepremično, tiho obždeti // ekspr. ostati sploh: največkrat obždi ob nedeljah kar doma ♪
  16.      obžéti  -žánjem dov., nam. obžét in obžèt (ẹ́ á) požeti okrog česa: obžeti sadike / obželi so ves nasad ♪
  17.      obžréti  -žrèm dov., obžŕl (ẹ́ ȅ) 1. obgristi, obglodati: koza je obžrla brste in liste; mravlje so obžrle drevesa / obžreti do golega / bolhe so ga obžrle opikale 2. slabš. grobo ošteti: obžrl ga je in spodil / obžrla ga je do kosti obžŕt -a -o: obžrto listje ♪
  18.      oceán  -a m (ȃ) 1. široko, odprto morje, ki pokriva večino zemeljskega površja: odpluli so na ocean; pluti po oceanu; globina, usedline oceana; pren., knjiž. ocean življenja // navadno s prilastkom del tega morja: umiranje oceanov / Atlantski, Indijski, Tihi ocean ∙ ekspr. dolgo si je služil kruh onstran oceana v Ameriki 2. knjiž., ekspr., s prilastkom velika količina, množina: ocean hiš, ljudi; popil je cel ocean vina / ocean trpljenja ◊ meteor. zračni ocean ozračje ♪
  19.      oceanografíja  -e ž (ȋ) veda o oceanu, morju: razvoj oceanografije; strokovnjak za oceanografijo; oceanografija in hidrografija ♪
  20.      oceanográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oceanografijo: oceanografski inštitut; oceanografska postaja / oceanografske globinske meritve; oceanografska raziskovanja ♪
  21.      ocedíti  -ím dov., ocêdi in océdi; océdil (ȋ í) odcediti: ocediti čaj, kavo / ocediti krompir, testenine ocedíti se počasi odteči: voda se je že ocedila ocejèn -êna -o: ocejeni cmoki ♪
  22.      océjati  -am nedov. (ẹ́) 1. odcejati: ocejati kavo / ocejati krompir 2. redko po malem izločati; cediti: polž oceja sline océjati se počasi odtekati: voda se oceja z mokre obleke ● star. že spet se oceja v krčmi pije, popiva ♪
  23.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  24.      océniti  -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ȋ ẹ́) 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča // knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje ◊ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno ♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake ♪
  25.      océnjati  -am nedov. (ẹ́) star. ocenjevati: ocenjati zasluge / sedela sta in ocenjala plesalce; ocenjati koga po vedenju ♪

   24.626 24.651 24.676 24.701 24.726 24.751 24.776 24.801 24.826 24.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA