Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (24.376-24.400)


  1.      objektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov ♪
  2.      objektivitéta  -e ž (ẹ̑) filoz. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; objektivnost: objektivitete in subjektivitete / objektiviteta objekta ♪
  3.      objektivizácija  -e ž (á) glagolnik od objektivizirati: objektivizacija notranjega monologa v filmu ni uspela / ta umetnina je objektivizacija pesnikove duhovne zrelosti ♪
  4.      objektivízem  -zma m (ȋ) prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih nazorov, interesov: kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov; romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in nacionalizmom poudarjala čustva / pozitivistični, znanstveni objektivizem / v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma ♦ filoz. spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka neodvisne resnice ♪
  5.      objektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo ♪
  6.      objèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od objeti, objemati: topel materinski objem; objem ob slovesu je bil prisrčen / ekspr.: iztrgati se iz objema; planila sta si v objem; vrgla se mu je v objem; dolgo jo je držal v objemu / knjiž., z oslabljenim pomenom: počitnice je preživel v objemu gozdov; skušal se je prebiti iz objema ideološkosti ∙ knjiž. priti v objem smrti umreti ♪
  7.      objémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od objemati: vsesplošno objemanje in poslavljanje ♪
  8.      objémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo // imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo ● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke ♪
  9.      objémčkati  -am nedov. in dov. (ẹ̑) otr. objemati: otrok jo je objemčkal in poljubljal ♪
  10.      objémen  -mna -o prid. (ẹ̑) teh., navadno v zvezah: objemni kot kot, ki ga tvorita jermenica in jermen; objemno šestilo šestilu podobna merilna priprava z navznoter ukrivljenima krakoma ♪
  11.      objést  -i ž (ẹ̑) raba peša objestnost: ko je videl, kaj je povzročil, ga je objest hitro minila; mladostna, pijanska objest / narediti, reči kaj iz objesti ♪
  12.      objésten  -tna -o prid., objéstnejši (ẹ́ ẹ̄) ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo: objestni fantje, otroci; nagajiv in objesten; pren., ekspr. objesten veter // ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti: objesten smeh; objestno streljanje; objestno vpitje otrok // ekspr. brezobziren, nesramen: objestni fevdalci, nacisti; objestna drhal objéstno prisl.: objestno odgovarjati, razbijati ♪
  13.      objésti  -jém dov., 2. mn. objéste, 3. mn. objedó tudi objéjo; objéj in objèj objéjte; objédel objédla, stil. objèl objéla (ẹ́) z grizenjem načeti, poškodovati: koza je objedla grm; gosenice so objedle zelje / zastar. psi so objedli tujca ogrizli objésti se star. preobjesti se: krava se je objedla, zato jo napenja objéden -a -o: od lisic objedeno truplo ♪
  14.      objéstnost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje objestnega človeka: prevzela ga je objestnost; fantovska, ekspr. pobalinska objestnost / iz objestnosti razbiti šipo; ekspr. iz gole objestnosti je to storil; v objestnosti ni pomislil na posledice / ekspr. objestnost drhali, fašistov brezobzirnost, nesramnost / počenjati objestnosti objestna dejanja ♪
  15.      objéti  -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á) 1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama // položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela 2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri ● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal objét -a -o: objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta ♪
  16.      objókati  tudi objokáti -am, in objókati tudi objokáti -jóčem dov., objókajte tudi objokájte in objóčite (ọ́ á ọ́) izraziti veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami: objokati mrtvega moža objókan -a -o 1. deležnik od objokati: objokane napake 2. ki kaže posledice jokanja, sledove solz: imeti objokan obraz; njene oči so objokane / objokan fantek ♪
  17.      objokávati  -am nedov. (ȃ) objokovati: vsa družina je objokavala umrlega / objokavati svojo nesrečno mladost ♪
  18.      obkládati  -am nedov. (ȃ) 1. raba peša oblagati, obdajati: obkladati stene s ploščicami / zaradi zajcev in mraza obkladati drevje s slamo 2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: obkladati koga s častmi / obkladati z vprašanji / obkladati koga z dajatvami / sovražnik jih je ves dan obkladal z granatami obstreljeval 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obkladati koga z grdimi priimki, psovkami / obkladati koga z lažnivcem, pijancem ● star. sneg obklada drevje pokriva, leži na njem; star. obkladati konje z zaboji otovarjati jih; raba peša ne obkladaj si srca z lažmi ne obremenjuj, obtežuj ♪
  19.      obkládek  -dka m (ȃ) kos tkanine, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: dati obkladek na čelo, rano; menjati obkladek / blatni, kisov, suh obkladek ♦ med. burovi obkladki; mrzli obkladek ♪
  20.      obklečáti  -ím dov., obklêči in obkléči; obklêčal in obkléčal (á í) ostati v klečečem položaju: ljudje so odšli iz cerkve, on pa je obklečal ♪
  21.      obkléj  in obklèj prisl. (ẹ̄; ȅ) redko izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj: kje in obklej se dobimo / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih povej, obklej boš nazaj ♪
  22.      obkolíti  -kólim dov. (ȋ ọ́) 1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja: obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji // postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago obkóljen -a -o: preskrbovanje obkoljenih čet; obkoljena postojanka ♦ čeb. obkoljena matica matica, tesno obdana od čebel in s tem ogrožena ♪
  23.      obkosíti  -ím dov., obkósil; obkošèn (ȋ í) pokositi okrog česa: obkositi krtino / pred košnjo s kosilnico so travnik še obkosili ♪
  24.      obkrájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je, se nahaja ob kraju, robu: obkrajni deli ploskve / obkrajna stebra sta višja od drugih ♦ anat. obkrajno živčevje živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje ♪
  25.      obkroževáti  -újem nedov. (á ȗ) obkrožati: zver je v čedalje manjših krogih obkroževala svojo žrtev / mogočni vrhovi obkrožujejo dolino ♪

   24.251 24.276 24.301 24.326 24.351 24.376 24.401 24.426 24.451 24.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA