Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (24.363-24.387)


  1.      obiskoválnica  -e ž (ȃ) soba za obiskovalce: peljati koga v obiskovalnico; obiskovalnica v internatu ♪
  2.      obiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih // knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo ● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja ♪
  3.      obítelj  -i ž (ȋ) zastar. družina, rodbina: ta obitelj stanuje v sosednji hiši; biti iz dobre, ugledne obitelji / preživljati številno obitelj / ob rojstnem dnevu starega barona se je zbrala vsa obitelj ♪
  4.      obíti  -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í) 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil // hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost ● publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane ♪
  5.      obíti  obíjem dov., obìl (í ȋ) s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini: obiti steno; obiti z lesom, pločevino, železom obít -a -o: obita vrata ♪
  6.      objávljanje  -a s (á) glagolnik od objavljati: objavljanje informacij; objavljanje po radiu, zvočniku / objavljanje pesmi, razprav; objavljanje v revijah ♪
  7.      objávljati  -am nedov. (á) 1. uradno sporočati javnosti: navadno objavljajo rezultate žrebanja po časopisju in radiu; zakoni se objavljajo v uradnem listu / v oglasih podjetje objavlja prosto delovno mesto šoferja // zastar. pripovedovati, sporočati: tega nikomur ne objavljaj 2. (večkrat) delati, povzročati, da kaj izide v časopisu, knjigi: v reviji objavljajo tudi prispevke tujih avtorjev / časopis ob ponedeljkih malih oglasov ne objavlja / pesmi je objavljal v različnih revijah / kljub visoki starosti še zmeraj objavlja objávljan -a -o: v nadaljevanjih objavljana reportaža ♪
  8.      objavljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se lahko objavi: objavljivi in neobjavljivi spisi ♪
  9.      objéd  -a m (ẹ̑) bot. travniška rastlina z modrimi cveti, Succisella ♪
  10.      objékt  -a m (ẹ̑) 1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: graditi, obnavljati, vzdrževati objekte; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti // publ., v zvezi plovni objekt vodno vozilo, zlasti večje: podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti 2. publ., navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet: pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi cilj, tarča; postati objekt različnih šal osrednja oseba; opredeliti objekt določene znanosti področje 3. publ. kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem: delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih; ravnati s kom kot z objektom ● ekspr. ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi ◊ filoz. objekt kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; lingv. objekt predmet; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
  11.      objékten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na objekt: objektna maketa ◊ fiz. objektno stekelce steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani predmet; lingv. objektni stavek odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka; predmetni odvisnik ♪
  12.      objektív  -a m (ȋ) film., fot. sistem leč v fotografskem aparatu, kameri za prenašanje slike predmeta, pojava na filmski trak, fotografsko ploščo ali sistem leč za projiciranje: naravnati, nastaviti objektiv / zamenjati objektiv; objektiv kamere / mehčalni objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek; normalni objektiv pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; širokokotni objektiv pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata negativa ∙ žarg., film., fot. dobiti kaj v objektiv v vidno polje objektiva; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal // fiz. gledanemu, fotografiranemu predmetu, pojavu bližnja leča ali sistem leč kake optične priprave: akromatični objektiv; objektiv daljnogleda; objektiv in okular ♪
  13.      objektíven  -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna 3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu ◊ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril objektívno prisl.: govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv ♪
  14.      objektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov ♪
  15.      objektivitéta  -e ž (ẹ̑) filoz. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; objektivnost: objektivitete in subjektivitete / objektiviteta objekta ♪
  16.      objektivizácija  -e ž (á) glagolnik od objektivizirati: objektivizacija notranjega monologa v filmu ni uspela / ta umetnina je objektivizacija pesnikove duhovne zrelosti ♪
  17.      objektivízem  -zma m (ȋ) prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih nazorov, interesov: kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov; romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in nacionalizmom poudarjala čustva / pozitivistični, znanstveni objektivizem / v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma ♦ filoz. spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka neodvisne resnice ♪
  18.      objektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo ♪
  19.      objèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od objeti, objemati: topel materinski objem; objem ob slovesu je bil prisrčen / ekspr.: iztrgati se iz objema; planila sta si v objem; vrgla se mu je v objem; dolgo jo je držal v objemu / knjiž., z oslabljenim pomenom: počitnice je preživel v objemu gozdov; skušal se je prebiti iz objema ideološkosti ∙ knjiž. priti v objem smrti umreti ♪
  20.      objémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od objemati: vsesplošno objemanje in poslavljanje ♪
  21.      objémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo // imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo ● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke ♪
  22.      objémčkati  -am nedov. in dov. (ẹ̑) otr. objemati: otrok jo je objemčkal in poljubljal ♪
  23.      objémen  -mna -o prid. (ẹ̑) teh., navadno v zvezah: objemni kot kot, ki ga tvorita jermenica in jermen; objemno šestilo šestilu podobna merilna priprava z navznoter ukrivljenima krakoma ♪
  24.      objést  -i ž (ẹ̑) raba peša objestnost: ko je videl, kaj je povzročil, ga je objest hitro minila; mladostna, pijanska objest / narediti, reči kaj iz objesti ♪
  25.      objésten  -tna -o prid., objéstnejši (ẹ́ ẹ̄) ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo: objestni fantje, otroci; nagajiv in objesten; pren., ekspr. objesten veter // ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti: objesten smeh; objestno streljanje; objestno vpitje otrok // ekspr. brezobziren, nesramen: objestni fevdalci, nacisti; objestna drhal objéstno prisl.: objestno odgovarjati, razbijati ♪

   24.238 24.263 24.288 24.313 24.338 24.363 24.388 24.413 24.438 24.463  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA