Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (22.938-22.962)


  1.      navdáti  -ám dov., 2. mn. navdáste in navdáte; navdál (á) povzročiti, vzbuditi v kom kaj: misel nanjo ga vselej navda z žalostjo; kar je videla, jo je navdalo z grozo / knjiž. to srečanje mu je navdalo dušo z neznano strastjo / srce se ji je navdalo s ponosom // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: ljudi je navdal bes; navdala sta ga nežnost in sočutje / navdal jo je občutek hvaležnosti ♪
  2.      navdíh  -a m (ȋ) ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar: črpati navdih iz narave; dati, dobiti navdih za kaj; iskati navdih; pisati z navdihom; nenaden, pesniški, umetniški navdih / publ. do take odločitve je prišlo po navdihu večine na pobudo, pod vplivom // neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja: prepustiti se navdihu; delati, ustvarjati po navdihu; to delo je bolj plod navdiha kot intelekta ♦ psih. nenadno spoznanje ♪
  3.      navdíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati navdih: zarja je navdihnila eno najlepših pesnikovih vizij; roman so navdihnile vojne grozote; navdihnil se je ob pogledu na umetnino 2. knjiž. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdahniti: dogodek jo je navdihnil s čudno mislijo; njen odhod ga je navdihnil s skrbjo / navdihniti komu pogum, smisel za kaj dati navdíhnjen -a -o: biti navdihnjen; navdihnjen z upanjem ♦ rel. ki je ali je nastal pod izrednim božjim vplivom ♪
  4.      navdihoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor da navdih: navdihovalec umetniškega dela / navdihovalci in organizatorji osvobodilnega gibanja pobudniki / obsodili so krivce in njihove navdihovalce hujskače ♪
  5.      navdúšenec  -nca m (ȗ) nav. ekspr. kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela: bil je velik navdušenec; gledališki navdušenci; športni navdušenci; skupina mladih navdušencev / boksarsko srečanje si je ogledalo veliko navdušencev ♪
  6.      navduševánje  -a s (ȃ) glagolnik od navduševati: navduševanje za boj, prostost / knjige so bile edini predmet njegovega navduševanja ♪
  7.      navduševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. povzročati veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: navduševati ljudi za planinstvo; znal je navduševati učence za vse, kar je lepo in dobro; navduševati se za napredne ideje / publ. nova moda se navdušuje nad dolgimi oblekami 2. vzbujati zelo pozitiven čustveni odnos do česa: s svojim petjem je navduševal poslušalce / gore so ga vedno navduševale; obiskovalci se navdušujejo nad lepim razgledom in prijaznostjo domačinov navdušujóč -a -e: navdušujoč se za literaturo, je veliko bral; njegov predlog je navdušujoč; spregovoril je nekaj navdušujočih besed ♪
  8.      navdúšiti  -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: učitelj ga je navdušil za matematiko; znal je navdušiti ljudi za delo; navdušiti se za šport 2. vzbuditi zelo pozitiven čustveni odnos do česa: prva predstava gledalcev ni navdušila; po naravi je tak, da ga težko kaj navduši; že ob prvem srečanju se je navdušil za dekle / navdušiti se nad dosežki tehnike navdúšen -a -o: navdušen planinec, športnik; navdušen pristaš nove umetniške smeri; zelo je navdušen za poezijo; poslušalci so bili navdušeni nad izvajalci / govoriti navdušene besede; prisl.: navdušeno delati, govoriti, pozdravljati; predsednika so povsod navdušeno sprejeli ♪
  9.      navédba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od navesti: zahtevati navedbo kraja, vsebine // kar se ustno ali pismeno posreduje drugim: potrditi navedbo, navedbe; navedbe so resnične, točne / po njegovih navedbah je bilo drugače ♦ jur. navedbe obtožnice, prič ♪
  10.      navédek  -dka m (ẹ̑) knjiž. 1. citat: izpustiti, preveriti navedek; navedki iz Cankarja / dobesedni navedek 2. redko podatek, pojasnilo: biografski navedki; mesto poudarka, sklanjatev in drugi navedki o krajevnih imenih ♪
  11.      návek  prisl. (á) nar. vzhodno zmeraj, zmerom: navek ne bo živel / njeno trpljenje mi je za navek ostalo v spominu ♪
  12.      navelíčanje  -a s (ȋ) naveličanost: v tem naveličanju moraš nekaj ukreniti; naveličanje in razočaranje / to sem storil iz naveličanja / ekspr. igrali smo se do naveličanja zelo dolgo ♪
  13.      navelíčanost  -i ž (ȋ) stanje človeka a) ki se je česa naveličal: naveličanost nad enoličnim delom / med poslušalci je opaziti naveličanost / govoriti z naveličanostjo b) ki je brez volje, zanimanja: preprečevati naveličanost pri mladini / loteva se jih naveličanost postajajo naveličani ♪
  14.      navèn  in na vèn [vǝn] prisl. (ǝ̏) navzven: obleči suknjo z naven obrnjeno podlogo; vrata se odpirajo naven ♪
  15.      navésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ekspr. obesiti, navadno v veliki, preveliki meri: navesiti okraske na novoletno jelko; kramarji so povsod navesili svoje blago / navesiti stene s slikami // slabš. obleči, navadno kaj neprimernega: vse, kar vidi, navesi nase; kakšne cunje si je pa danes navesila 2. redko naložiti, naprtiti: navesiti komu preveč dolžnosti navésiti se redko povesiti se: težke fižolovke so se nekoliko navesile navéšen -a -o: navešene slike; z zlatnino navešena dekleta ♪
  16.      navêsti  -vêdem dov., navêdel in navédel navêdla, stil. navèl navêla (é) 1. povedati, napisati kaj, navadno z določenim namenom: navesti imena, naslove; navesti v prijavi zahtevane podatke; v članku ni navedel vseh virov / navesti priče / navesti kaj v ilustracijo, za ilustracijo; navesti kot primer // dobesedno povedati, napisati tuje besedilo: navesti Prešernove verze / dobesedno navesti 2. knjiž. privesti, usmeriti: to ga je navedlo, da je začel gledati na stvari bolj kritično / dogodki v zadnjih dneh so ga navedli na misel, da je beg možen / navesti pogovor na umetnost usmeriti, obrniti // redko nagovoriti, napeljati: ona ga je navedla na umor navedèn -êna -o: navedeni podatki, viri; v nekaterih od navedenih dežel gojijo tudi tobak; pisar. zgoraj navedene priče ♪
  17.      navéza  -e ž (ẹ̑) alp. skupina alpinistov, ki pleza, navezana na isti vrvi: voditi navezo; biti drugi v navezi / mešana naveza iz oseb različnega spola; naveza v dvoje / smer so preplezali v dveh navezah ♪
  18.      navézanost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje navezanega: čustvena, intimna navezanost; navezanost otrok na starše; navezanost posameznika na zemljo / zelo opazna je pesnikova navezanost na stvaritve drugih narodov ♪
  19.      navézati  in navezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči // narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / redko navezati ladjo k obali privezati // alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala 2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo // narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj 3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval 4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore ● star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi navézan -a -o: navezani baloni; pes je navezan na dolg jermen; navezan na dom, zemljo; uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka; biti čustveno navezan na koga ♪
  20.      navezáva  -e ž (ȃ) glagolnik od navezati: jermeni za navezavo tovora / navezava diplomatskih in kulturnih stikov s tujino ♪
  21.      navézek  -zka m (ẹ̑) lingv. del besede, navadno končni, ki besedo pomensko spreminja, opredeljuje ♪
  22.      navézniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) nar. nagniti: Nato je naveznil vrč in izpil do dna (Prežihov) ♪
  23.      navezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vezanjem nameščati, dajati na kaj: navezovati okraske na novoletno jelko; navezovati si smuči // delati, da je kdo privezan, pritrjen: navezovati psa na vrvico // alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: v steni so jih navezovali; alpinisti se navezujejo 2. v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: s prijaznostjo jih je navezoval nase; začel se je navezovati na novo družbo in okolje; navezovati se na zemljo // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva: dekle ga vedno bolj navezuje nase; počasi se navezujeta drug na drugega 3. publ., v zvezi z na delati, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; naslanjati, opirati: pesnik navezuje svoj ciklus pesmi na vojne balade; razprava se je navezovala na podano poročilo 4. publ., z glagolskim samostalnikom delati, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: navezovati stike z deželami v razvoju / rad navezuje nova znanstva ♪
  24.      navídez  in na vídez prisl. (ȋ) izraža omejitev na navideznost, zunanjost: navidez verjame; on je navidez bolj odločen kakor v resnici; navidez prijateljski; navidez ima prav / v povedni rabi vse to njeno veselje je le navidez ♪
  25.      navídeznost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost navideznega: navideznost demokracije; stvarnost in navideznost / nav. ekspr.: kdor jo dobro pozna, tega njena navideznost ne zapelje zunanji videz; varljiva navideznost ♪

   22.813 22.838 22.863 22.888 22.913 22.938 22.963 22.988 23.013 23.038  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA