Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (22.901-22.925)


  1.      natovárjati  -am nedov. (á) spravljati tovor, blago na prevozno sredstvo: natovarjati opeko, pesek / natovarjali so mule in konje / ladja že natovarja les ♪
  2.      natovóriti  -im tudi natovoríti -ím dov., natovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) 1. spraviti tovor, blago na prevozno sredstvo: natovoriti drva, seno; natovoriti pesek na tovornjak / natovoriti ladjo, voz / mulo so natovorili z minometalcem / ekspr. natovorila mu je vso prtljago / ekspr. domov je natovoril goro knjig prinesel, pripeljal 2. redko naložiti, naprtiti: natovoriti komu preveč dolžnosti, obveznosti natovórjen -a -o tudi natovorjèn -êna -o: natovorjena ladja ♪
  3.      natrebíti  in natrébiti -im, tudi natrébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) s trebljenjem priti do določene količine česa: natrebila je premalo solate ♪
  4.      natrésti  -trésem dov., natrésite in natresíte; nam. natrést in natrèst (ẹ́) spraviti kam določeno količino česa sipkega, drobnega: natresti malo moke v vrečo / natresti poti s peskom nasuti, posuti / publ. natresli so jim polno mrežo golov dali so jim veliko golov; pren., ekspr. natresel jim je veliko zanimivih podatkov ∙ ekspr. natresti komu peska v oči zavestno prikriti, zamegliti komu resnico // s tresenjem, navadno (sadnega) drevja, priti do določene količine česa: otroci so natresli veliko jabolk natrésti se ekspr., redko priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: tja se je natresla vrsta neznanih ljudi natrésen -a -o: po cesti natreseni listki; natreseno sadje ♪
  5.      natréti  -trèm tudi -tárem dov., natrì natríte; natŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. z drgnjenjem nanesti tanko plast mastne ali tekoče snovi: natreti komu čelo, lasišče, telo; natrli so ga z mazilom; tla natrejo z voskom; natreti se z alkoholom ∙ ekspr. natreti koga z leskovim oljem natepsti, pretepsti ga 2. nekoliko streti: natreti lupino; zaradi nepazljivosti so se vsa jajca natrla; pren., ekspr. ta nesreča jih ni natrla 3. s trenjem priti do določene količine česa: natreti dovolj orehov za potico; natrl si je lešnike natréti se ekspr. priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: otroci so se natrli okrog njega; na trg se je natrlo ljudi natŕt -a -o: s kremo natrte roke; natrto kolo ♪
  6.      natŕganost  -i ž (ȓ) lastnost, značilnost natrganega: natrganost obleke / ekspr. hrapavost in natrganost verza kot izraz razklanosti sveta ♪
  7.      natŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem priti do določene količine česa: natrgati košaro češenj, grozdja; natrgati zdravilna zelišča; natrgala si je šopek cvetja / iz obleke je natrgala veliko krp / natrgati na drobne koščke 2. nekoliko raztrgati: pes mu je natrgal rokav; blago se je natrgalo / ekspr. nebo se je natrgalo in začelo je snežiti natŕgan -a -o: popraviti natrgane jermene; natrgan papir; natrgano sadje ♪
  8.      nátrij  -a m (á) kem. mehka, na zraku in v vodi neobstojna kovina srebrno bele barve, element Na: natrij v spojinah ♪
  9.      nátrijev  -a -o prid. (á) nanašajoč se na natrij: natrijeve soli, spojine / natrijev aluminat, bikarbonat, hidroksid, klorid, sulfat; natrijevo milo trdno, kosovno milo, ki se pridobiva iz maščob z natrijevim hidroksidom ♦ teh. natrijeva žarnica žarnica, v kateri seva svetlobo ionizirana natrijeva para ♪
  10.      natríléten  -tna -o prid. (ȋ-ẹ̑) agr., v zvezi natriletno kolobarjenje kolobarjenje, pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v treh letih ♪
  11.      natrobíti  in natróbiti -im dov. (ȋ ọ́) slabš. reči, povedati veliko neresničnega, izmišljenega: ne verjemite tega, kar vam je natrobil / natrobili so mu polna ušesa neumnosti ∙ slabš. natrobiti jih komu zelo ga ošteti ♪
  12.      nátron  -a m (ȃ) nestrok. natrijeva, zlasti alkalna spojina: uporaba natrona / jedki natron natrijev hidroksid; neskl. pril.: papir. natron papir alkalijski papir ♪
  13.      natrosíti  in natrósiti -im dov. (ȋ ọ́) spraviti kam določeno količino česa sipkega, drobnega: natrositi nekaj zrnja kokošim; pren., ekspr. natrosila jim je novic o njem ∙ ekspr. natrositi komu peska v oči zavestno prikriti, zamegliti komu resnico natróšen -a -o: po tleh natrošeni listi ♪
  14.      natŕpanost  -i ž (r̄) nav. ekspr. značilnost natrpanega: natrpanost sobe / baročna preobloženost in natrpanost ♪
  15.      natúra  -e ž (ȗ) 1. knjiž., navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: zelo različne nature sta; ekspr. pokazal je svojo pravo naturo / biti borbene, občutljive nature / po naturi je razdražljiv; to je v njegovi naturi 2. knjiž., navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje močne nature je lahko vzdržal napor / biti šibke, trdne, zdrave nature 3. star. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: raziskovati naturo in njene pojave / natura se že prebuja ● knjiž. plačati v naturi ne z denarjem ♪
  16.      naturálije  -lij ž mn. (á ȃ) pridelki kot plačilno sredstvo: denarni prispevki in naturalije / plačati v naturalijah; dajatve v naturalijah ♪
  17.      naturalízem  -zma m (ȋ) evropska umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki si prizadeva podajati resničnost po dognanjih naravoslovnih ved: predstavniki naturalizma / francoski, slovenski naturalizem ♦ filoz. naturalizem filozofska smer, ki ima naravo za edino pravo bit in za osnovo vsega dogajanja; ped. pedagoški naturalizem pedagoška smer, ki si prizadeva prilagajati vzgojo otrokovi naravi ♪
  18.      naturalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) jur. dati državljanstvo: na njegovo prošnjo so ga naturalizirali; pren., knjiž. naturalizirati ideje naturalizírati se knjiž. prilagoditi se novemu okolju, udomačiti se: po rodu je Jeseničan, a se je že naturaliziral v Mariboru naturalizíran -a -o: naturalizirani državljani; v Parizu naturalizirani Slovenci ♪
  19.      natúrfilozofíja  -e ž (ȗ-ȋ) filoz. nemška filozofija narave ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja ♪
  20.      natúrnost  -i ž (ȗ) knjiž. naravnost, neprisiljenost: kulise vzbujajo vtis naturnosti / njena naturnost in preprostost jim je ugajala / občudovali so naturnost njegove igre ♪
  21.      natvésti  -tvézem in natvêsti -tvêzem dov., natvézel; natvézen (ẹ́; é) 1. slabš. reči, povedati veliko neresničnega, izmišljenega: kdo ve, kaj vse so jim natvezli; o njej je natvezel toliko slabega / natvesti komu bajke, laži 2. zastar. navezati, privezati: natvesti čoln; iz previdnosti so se planinci natvezli ♪
  22.      naučíti  -ím dov., naúčil (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka ● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil // z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo ● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen ♪
  23.      náuk  -a [nau̯k] m (á) 1. s prilastkom sistem spoznanj o kakem pojavu, predmetu ali na kakem področju: priznati, sprejeti nov nauk; filozofski, naravoslovni, verski nauk; nauk o življenjskih pogojih, ki vplivajo na zdravje / razvojni nauk; nauk o celicah, dednosti, grbih, toploti, valovanju, zvoku; nauk o človeku // ta sistem spoznanj, vezan na določeno osebo, na določeno področje: Kopernikov heliocentrični nauk; to je dogmatični nauk cerkve 2. nav. ekspr. pouk, nasvet: izpolniti, upoštevati nauke staršev; hvaležen mu je za ta nauk / dati komu dober, koristen nauk; deliti nauke vsem ljudem / ravnati se po naukih vzgojiteljev / lepi, zlati nauki / moralni nauk / ta neuspeh naj ti bo nauk za bodočnost 3. nav. mn., zastar. šola, študij: dokončati nauke / obesiti nauke na kljuko / sprejeti koga v nauk v uk ● nar. iti k nauku popoldanskemu cerkvenemu opravilu; ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; raba peša oznanjevati, širiti, učiti krive nauke kar vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno ◊ lit. nauk kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati; rel. krščanski nauk pouk o krščanskih resnicah ♪
  24.      naužíti se  -žíjem se dov. (í ȋ) zadovoljiti svojo potrebo, željo po čem: naužiti se jesenske lepote; rad bi se naužil miru in svežega zraka / ekspr. v svojem življenju se je naužil gorja je občutil veliko gorja ♪
  25.      naváda  -e ž (ȃ) 1. nav. mn. kar dobi zaradi ponavljanja ustaljeno obliko a) pri človeku: spoznal sem njegove navade; težko je spremeniti vsakdanje navade / opustiti, pridobiti si določene navade odvaditi, navaditi se česa; ekspr. znebiti se slabih navad / privzgojiti otroku delovne navade b) nav. ekspr. pri živali: proučevati navade divjadi, medvedov c) ekspr. na posameznih področjih človekove dejavnosti: upoštevati plačilne navade; poznati navade tržišča / prometne navade / posnemati tuje slikarske navade // navadno s prilastkom vedenje, obnašanje: čudaške, uglajene navade / človek mestnih navad / po svojih navadah se zelo razlikujeta 2. navadno v povedni rabi izraža, da postane kaj zaradi ponavljanja človekova značilnost: kajenje je njegova navada; hoja v hribe mu je (postala) navada / imel je navado, da je vsakega pozdravljal / govoril je mirno, kakor je njegova navada // izraža stanje, za katero je značilna taka dejavnost: na kmetih je navada, da se ljudje pozdravljajo / pitje kave mu je prešlo v navado / v navadi je, da se tako dela / proti svoji navadi me je danes poklical 3. v prislovni rabi, v zvezi iz navade izraža nagib, vzrok dejanja: kaditi, piti iz navade; iz navade ugovarja / delinkvent, hudodelec iz navade 4. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: zapisati pustne navade; mnoge stare navade izginjajo; navade ob poroki, žetvi / zbirati ljudske navade; prim. ponavadi ♪

   22.776 22.801 22.826 22.851 22.876 22.901 22.926 22.951 22.976 23.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA