Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (22.276-22.300)


  1.      nakladáč  -a m (á) 1. delavec, ki naklada: pristaniški nakladač 2. grad. nakladalnik: kupiti nov nakladač; nakladači in buldožerji ♪
  2.      nakladálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. delavec, ki naklada: nakladalci in šoferji / jamski nakladalec 2. grad. nakladalnik: nakladalec se je pokvaril ♪
  3.      nakladálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nakladanje: nakladalni stroj; nakladalna naprava / nakladalna postaja; nakladalna rampa / nakladalna norma ◊ agr. nakladalna prikolica navadno enoosna prikolica z visokimi stranicami za mehanizirano nakladanje, razkladanje poljskih pridelkov, sena; čeb. nakladalni panj nakladni panj; navt. nakladalna soha soha na jamboru ali posebnem stebru, ki se uporablja za natovarjanje in raztovarjanje tovora; žel. nakladalni profil naprava, postavljena na tir, za ugotavljanje višine, širine naloženega tovora ♪
  4.      nakladálnica  -e ž (ȃ) prostor ali naprava za nakladanje: zgraditi sušilnico in nakladalnico ♪
  5.      nakladálnik  -a m (ȃ) grad. stroj za nakladanje in prekladanje zemeljskega materiala: bagri, dumperji in nakladalniki ◊ agr. nakladalnik naprava za nakladanje gnoja na vozilo; mont. valjčni nakladalnik naprava s premičnima valjema za nakladanje, sipanje premoga na tekoči trak ♪
  6.      nakládanje  -a s (ȃ) glagolnik od nakladati: nakladanje hlodov, peska; nakladanje živine; prostor za nakladanje / nakladanje ladij, vagonov / njegova naloga je nakladanje peči / nakladanje novih dajatev ♪
  7.      nakládati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nakladati hlode, živino; preveč si nakladaš, ne boš prinesel daleč / nakladati ladjo, vagon // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: samo drva sem nakladal; premalo naklada, ogenj bo ugasnil // redko, navadno s prislovnim določilom zlagati, dajati: nakladati drva v skladovnico / nakladati knjige drugo na drugo / ekspr. kar naprej si je nakladal na krožnik 2. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nakladali so mu veliko dolžnosti; preveč mu nakladaš, saj ne bo utegnil vsega opraviti / nakladati dajatve ♪
  8.      nakládnica  -e ž (ȃ) trg. listina, s katero se potrjuje sprejem blaga za prevoz po morju in njegova izročitev naslovniku; konosament: izpolniti nakladnico ♪
  9.      naklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. knjiž. podarjati, poklanjati: naklanjati bogata darila / gospe mu naklanjajo prijazne nasmeške / naklanja jim veliko ljubezen, pozornost izkazuje, posveča // preskrbovati, omogočati: zaslužek naklanjajo rajši tujcem kot domačinom 2. star. nagibati, siliti: ljubezen do otrok ga naklanja k takim dejanjem / k ljubezni do svojcev človeka naklanja narava naklánjati se star. sklanjati se, nagibati se: za njegovim hrbtom se je naklanjal k njej / drevesa se naklanjajo nizko nad pot // bližati se čemu, končevati se: dan se že naklanja k večeru ♪
  10.      naklatíti  in naklátiti -im, tudi naklátiti -im dov. (ȋ á; á) 1. s klatenjem priti do določene količine česa: naklatiti košaro hrušk, sliv 2. slabš. reči, povedati: naklatil jim je vseh mogočih neumnosti naklatíti se in naklátiti se, tudi naklátiti se ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po potepanju, pohajkovanju: ko se je naklatil po gozdu, je odšel še na polje / dovolj si se že naklatil po svetu ● ekspr. naklatili so se od vseh strani so prišli ♪
  11.      naklèp  -épa m (ȅ ẹ́) knjiž. namen, načrt, navadno slab, skriven: obtožili so ga naklepa, da je hotel umoriti soseda; dokazali so mu hudoben naklep; maščevalni, zločinski naklep / delati naklepe / star. imeti dober naklep namen / njegovi naklepi so spodleteli; izvršiti svoj naklep ♦ jur. naklep duševni proces, pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; eventualni naklep pri katerem storilec ne želi posledice kaznivega dejanja, jo pa predvideva in vanjo privoli ♪
  12.      naklépen  -pna -o prid. (ẹ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice: naklepni uboj, umor / naklepno kaznivo dejanje naklépno prisl.: naklepno povzročiti škodo ♪
  13.      naklepetáti  -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) ekspr. reči, povedati veliko, navadno nepomembnega: kaj vse so ji naklepetale o njem / naklepetati novic o domačih naklepetáti se nagovoriti se: dovolj sva se naklepetala ♪
  14.      naklepíčiti  -im dov. (í ȋ) nav. 3. os., nar. zgoditi se, pripetiti se: Naj se nameri in naklepiči, da nam spet pošljejo .. tistega oficirja (F. Finžgar) ♪
  15.      nakléstiti  -im dov., nakléščen (ẹ́ ẹ̄) 1. s kleščenjem priti do določene količine česa, navadno vej: naklestiti kup vej / naklestili so smrečja za nastil 2. ekspr. natepsti, pretepsti: oče ga je spet naklestil; naklestiti s palico / partizani so naklestili sovražnikovo četo premagali ♪
  16.      nakléti se  -kólnem se [u̯n] dov., nakolníte se tudi nakólnite se; naklél se; nam. naklét se in naklèt se (ẹ́ ọ́) ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po preklinjanju: pošteno se je naklel / ko se je naklel, se je pomiril ♪
  17.      nakljúčen  -čna -o prid. (ȗ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev; slučajen: ta razlog ni naključen, ampak globoko utemeljen; vsaka podobnost z resničnimi dogodki je samo naključna / naključni gost, opazovalec; naključna najdba ◊ fiz. naključna napaka napaka zaradi človeške nenatančnosti; jur. naključna škoda škoda, ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti nakljúčno prisl.: zgodba se razvija naključno; naključno priti mimo po naključju; sam.: v tem ne vidim nič naključnega ♪
  18.      nakljúčnost  -i ž (ȗ) lastnost, značilnost naključnega: naključnost tega dejanja je očitna; moti me naključnost izbora, razporeditve; naključnost in zakonitost / njegov uspeh ni rezultat naključnosti naključja ♪
  19.      nakljúvati  -am in -kljújem tudi nakljuváti -kljúvam in -kljújem dov., nakljúval tudi nakljuvál (ú; á ú) s kljuvanjem načeti, poškodovati: fazani so nakljuvali krompir in peso / nakljuvati jajčeca ◊ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet ♪
  20.      naklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. glagolnik od nakloniti: odzdravila je z naklonom glave; predstaviti se z vljudnim naklonom priklonom 2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: meriti, spreminjati naklon; proga ima majhen naklon; naklon strmine / prečni, vzdolžni naklon 3. lingv. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja: v katerem naklonu je ta glagolska oblika / pogojni, povedni, velelni naklon ♪
  21.      nakloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. podariti, pokloniti: naklonil ji je lepo darilo; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil / vso svojo ljubezen je naklonila otrokom // preskrbeti, omogočiti: naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so 2. star. nagniti, prisiliti: k delu ga je naklonila velika potreba; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil 3. zastar. povzročiti, prizadejati: ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti ● knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila nakloníti se zastar. skloniti se, nagniti se: naklonila se je skozi okno; nakloniti se h komu / češnja se je naklonila na dvorišče // prikloniti se: nakloni se, preden odideš; igralec se je publiki globoko naklonil nakloníti si star. pridobiti si naklonjenost: zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti / nakloniti si občinstvo naklónjen -a -o 1. deležnik od nakloniti: zahvaliti se za naklonjeno knjigo / ljubeči pogled je bil naklonjen možu / stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni nagnjena 2. navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ima, kaže pozitiven odnos do koga: predstojnik mu je naklonjen; naklonjeni so naši ureditvi; očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen / javno mnenje jim ni naklonjeno / sreča, usoda nam je naklonjena ♪
  22.      naklónjenec  -nca m (ọ́) knjiž. kdor je komu naklonjen: na dvoru ima veliko prijateljev in naklonjencev ♪
  23.      naklónjenost  -i ž (ọ́) 1. pozitiven odnos do koga: čutiti, izkazovati, uživati naklonjenost; pridobiti si naklonjenost občinstva, visoke osebnosti; obsipa ga z dokazi naklonjenosti / na novo gibanje gleda z vso naklonjenostjo novemu gibanju je naklonjen 2. redko nagnjenje: za noben poklic ne čuti posebne naklonjenosti / dedne bolezenske naklonjenosti ♪
  24.      naklónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na naklon 2: naklonska igla je kazala 90° ◊ geom. naklonski kot kot, ki ga oklepa dana premica ali ravnina z osnovno premico ali ravnino; lingv. naklonski glagol glagol, ki izraža odnos do drugega glagola ♪
  25.      naknáden  -dna -o prid. (ȃ) pisar. ki se zgodi, opravi po določenem dejanju; poznejši, dodaten: naknadni vpis; vnaprejšnja in naknadna kalkulacija / naknadni kredit naknádno prisl.: naknadno odobriti, plačati ♪

   22.151 22.176 22.201 22.226 22.251 22.276 22.301 22.326 22.351 22.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA