Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (21.963-21.987)


  1.      nacionalíst  -a m (ȋ) pristaš nacionalizma: ozkosrčni, zagrizeni nacionalisti; nacionalisti in šovinisti / nacionaliste je okupator pobil ali izselil narodno zavedne ljudi ♪
  2.      nacionalístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na nacionaliste ali nacionalizem: zagovarjal je nacionalistične interese; voditi nacionalistično politiko / nacionalistična miselnost / nacionalistična organizacija, stranka; nacionalistično malomeščanstvo ♪
  3.      nacionalizácija  -e ž (á) glagolnik od nacionalizirati: izvesti nacionalizacijo; nacionalizacija rudnikov in tovarn; zakon o nacionalizaciji ♪
  4.      nacionalízem  -zma m (ȋ) 1. prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov: obsojati, zavračati nacionalizem; brezobzirni, napadalni nacionalizem; nacionalizem in šovinizem / ideolog nemškega nacionalizma // knjiž. politična smer, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od razrednih, ideoloških: ponovni pojavi nacionalizma; nacionalizem in internacionalizem / ekonomski nacionalizem je zahteval bojkot tujega blaga 2. v 19. stoletju meščanska ideologija in politika, ki poudarja narod kot celoto in zagovarja njegove interese: nacionalizem pri Hrvatih in Slovencih v dobi romantike / buržoazni nacionalizem 3. knjiž. značilnosti kulture določenega naroda, ljudstva: uvajati nacionalizem v glasbo ♪
  5.      nacionalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. spremeniti privatna, zlasti proizvajalna sredstva, podjetja v državna, družbena; podržaviti, podružbiti: nacionalizirati banke, rudnike, tovarne; nacionalizirati tuji kapital / nacionalizirali so mu hišo 2. redko narediti, da postane kaj (bolj) narodno: nacionalizirati mišljenje / družba se je s pristopom domačih delničarjev nacionalizirala nacionalizíran -a -o: nacionalizirana hiša; nacionalizirano podjetje ♪
  6.      nacvréti  -cvrèm dov., nacvŕl (ẹ́ ȅ) s cvrenjem priti do določene količine česa: nacvreti skledo krofov; nacvrli in napekli so vsega preveč / nacvreti masti ♪
  7.      načákati se  -am se dov., načákajte se in načakájte se; načákala se in načakála se (á ȃ) nav. ekspr. v čakanju doseči veliko, preveliko mero: odhajamo, dovolj smo se načakali ♪
  8.      načárati  -am dov. (ȃ) po ljudskem verovanju s čaranjem priti do določene količine česa: načarati zaklade / z besedami je znal načarati lepoto pričarati ♪
  9.      načebljáti  -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. reči, povedati veliko živahnega in brezskrbnega: načebljala sta vse mogoče načebljáti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po čebljanju: zdaj sta se pa vendar že načebljala ♪
  10.      načêlek  in načélek -lka m (ȇ; ẹ̑) 1. dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva: na glavi je imel načelek; načelek z biseri // temu podoben ženski nakit: v laseh je nosila načelek 2. knjiž. jermen, ki se daje na čelo; čelni jermen: konji z okrašenimi načelki ♪
  11.      načêlen  -lna -o prid. (ȇ) 1. nanašajoč se na načelo: med njimi so velike načelne razlike; stroga, načelna vzgoja; načelno ravnanje, stališče // ki poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: načelen sporazum so dosegli, o podrobnostih bodo pa še razpravljali; dati nekaj načelnih pripomb, smernic; reševali so samo načelna vprašanja v zvezi s samoupravljanjem / napisal je precej načelnih razprav teoretičnih / debata naj ne bo osebna, ampak načelna splošna / ekspr. obstaja načelna možnost, da pridemo 2. ki se drži določenih načel, neglede na trenutne okoliščine ali korist: načelen človek; preveč načelen je in tog / dosledno, načelno ravnanje načêlno prisl.: načelno odločiti se; enakopravnost so jim načelno priznali; biti načelno proti čemu ♪
  12.      načêlje  in načélje -a s, rod. mn. načêlij in načélij tudi načêlj in načélj (ȇ; ẹ̑) knjiž., redko pročelje, fasada: baročno načelje dvorca ♪
  13.      načeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) načelovati: dve leti je načeljeval odseku za notranje zadeve / načeljevati skupini voditi jo, poveljevati ♪
  14.      načêlnica  -e ž (ȇ) 1. ženska oblika od načelnik: načelnica oddelka / načelnica pionirske organizacije 2. star. načelnikova žena: načelnica in županja sta se sprli ♪
  15.      načêlnik  -a m (ȇ) 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje // kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva 2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja 3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev ◊ voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže ♪
  16.      načêlništvo  -a s (ȇ) naslov, dejavnost načelnikov: načelništvo ga je izčrpavalo / načelništvo je odstopilo načelnik in sodelavci ♪
  17.      načêlnost  -i ž (ȇ) lastnost, značilnost načelnega: dogmatična, nepopustljiva načelnost; občudoval je prijateljevo resnicoljubnost in načelnost / načelnost stališč, vzgoje / načelnost boja, članka ♪
  18.      načêlo  -a s (é) 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo / načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko // nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel 3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi ● knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi ◊ ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; jur. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih ♪
  19.      načelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti načelnik: načelovati oddelku za finance / načelovati zadrugi / nekdaj načelovati občini 2. poveljevati, ukazovati: načelovati bataljonu ∙ ekspr. fantje so razgrajali in razbijali, njegov sin jim je pa načeloval jih je vodil; bil najhujši razgrajač ♪
  20.      načêlstvo  -a s (ȇ) 1. urad načelnika: uradniki načelstva / pritožba na načelstvo / nekdaj občinsko, okrožno načelstvo / v stari Jugoslaviji okrajno ali sresko načelstvo / trg pred načelstvom je bil poln ljudi pred poslopjem tega urada 2. naslov, dejavnost načelnikov; načelništvo: odkloniti, sprejeti načelstvo 3. star. vodstvo: načelstvo društva sestavljajo načelnik in trije odborniki ♪
  21.      načemériti  -im tudi načmériti -im [prva oblika čǝm in čem] dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti kaj čemerno: načemeriti obraz načemériti se tudi načmériti se postati čemeren: ob tej novici se je načemerila ♪
  22.      načenčáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. reči, povedati veliko vsebinsko praznega: načenčala mu je vse mogoče neumnosti / slabš. ali veš, kaj vse si načenčal povedal ♪
  23.      načepériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) naščeperiti: petelin je načeperil rep; ekspr. lasje so se ji načeperili načepérjen -a -o: načeperjene vrane ♪
  24.      načesáti  -čéšem dov., načêši načešíte; načêsal (á ẹ́) s česanjem priti do določene količine česa, navadno las, volne: lase, ki jih ob česanju načeše, sproti sežiga / načesati veliko prediva, volne ♪
  25.      načéti  -čnèm dov., načél; nam. načét in načèt (ẹ́ ȅ) 1. odvzeti del od celote: načeti hlebec sira, jabolko / načeti prihranke 2. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: dleto je načela rja; voda in mraz sta načela zid; pren., ekspr. starost ga je že načela 3. z oslabljenim pomenom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: načel je pogovor s sopotnikom; načeti vprašanje razorožitve načét -a -o: načet hlebec; nadaljevati načeti pogovor; moralno načet človek; od gnilobe načeti zobje ♪

   21.838 21.863 21.888 21.913 21.938 21.963 21.988 22.013 22.038 22.063  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA