Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
In (14.926-14.950)
- izcímiti se -im se tudi scímiti se -im se dov. (í ȋ) ekspr. (počasi) nastati, razviti se: iz prehlada se je izcimila bolezen; iz bežnega srečanja se je izcimilo veliko prijateljstvo; ne veš, kaj vse se lahko izcimi izcímiti tudi scímiti 1. nar. vzhodno vzkaliti, vzkliti: seme ni izcimilo; koruza se je že izcimila 2. ekspr., redko priti do česa, dobiti: iz kupčije je izcimil precejšen dobiček 3. zastar. ugotoviti, spoznati: iz gospejinega govorjenja je izcimil, kaj se dogaja ♪
- izcizelírati -am dov. (ȋ) vrezati drobne okraske v kovino: izcizelirati nakit; pren. izcizelirati novelo izcizelíran -a -o: lepo izcizelirana doza; umetniško izcizelirana črtica ♪
- izcizéti -ím tudi scizéti -ím dov. (ẹ́ í) zelo počasi in v majhnih količinah izteči, odteči: voda je izcizela v pesek; pren. upanje mu je izcizelo ♪
- izcuréti -ím tudi scuréti -ím dov. (ẹ́ í) izcurljati: iz soda je izcurelo precej vina ♪
- izcurljáti -ám in scurljáti -ám dov. (á ȃ) izteči, odteči v tankem curku: vsa tekočina je izcurljala; voda mu je izcurljala skozi prste ♪
- izčebljáti -ám tudi sčebljáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. nepremišljeno reči, povedati: bal sem se, da bo kaj izčebljala / vse, kar sta izčebljala, se mi je zdelo otročje in neumno rekla, povedala ♪
- izčéditi -im tudi sčéditi -im dov., izčéden in izčéjen tudi sčéden in sčéjen (ẹ́ ẹ̄) redko očistiti, osnažiti: izčediti madeže ♪
- izčenčáti -ám in sčenčáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. nepremišljeno reči, povedati: nikoli ne veš, kdo lahko kaj izčenča; gotovo si mu ti izčenčal, kje smo bili ♪
- izčístiti -im in sčístiti -im dov. (í ȋ) 1. odstraniti umazanijo, prah iz česa: izčistiti sod / izčistiti madeže z bencinom ♦ med. izčistiti (črevo) pospešiti iztrebitev z odvajalnim sredstvom; izčistiti rano odstraniti gnoj, tujke iz nje 2. odstraniti primesi: izčistiti rudo; pren. izčistiti iz jezika tuje besede 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: izčistiti svoje nazore, poglede izčístiti se in sčístiti se izgubiti skaljenost, motnost: voda v potoku se je izčistila; vino se je že izčistilo / nebo se je čez noč izčistilo izčíščen in sčíščen -a -o: izčiščena posoda; formalno, vsebinsko izčiščen ♪
- izčíščenje in sčíščenje -a s (ȋ) glagolnik od izčistiti: izčiščenje soda / izčiščenje besedila ♪
- izčiščeváti -újem in sčiščeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. povzročati, da postaja kaj bolj jasno, izoblikovano: izčiščevati svoje poglede ♪
- izčŕpati -am dov. (r̄) 1. s črpalko izsesati, dobiti tekočino: že pri prvem vrtanju so izčrpali nekaj nafte; izčrpati sto litrov vode // s črpalko izsesati popolnoma, v celoti: izčrpati vodo iz vodnjaka / izčrpati zrak iz balona 2. popolnoma, v celoti porabiti: izčrpati zaloge hrane / publ. izčrpati vse možnosti // upoštevati, zajeti kaj v celoti, zlasti vse bistveno: izčrpati gradivo, problematiko / ekspr. učenec je izčrpal vse svoje znanje povedal je vse, kar je vedel o stvari 3. vzeti moč, oslabiti: bolezen ga je izčrpala; izčrpati vojsko z dolgim pohodom; z delom se je izčrpal / zemlja se je izčrpala izčŕpan -a -o: izčrpan človek; vrelci so že močno izčrpani; izčrpano gradivo; telesno izčrpan; izčrpan od napora / dnevni red je izčrpan vse točke dnevnega reda so se obravnavale ♪
- izčrpávati -am nedov. (ȃ) 1. s črpalko sesati, dobivati tekočino iz česa: izčrpavati vodo iz vodnjaka 2. jemati moč, slabiti: pretirano delo izčrpava; vročina izčrpava telo; duševno in telesno se izčrpavati / zemlja se zaradi tega še bolj izčrpava izčrpávati se publ. porabljati največji del časa, moči za kaj: organizacija se izčrpava v splošni politični propagandi; dejavnost aktivov se izčrpava v posameznih akcijah izčrpavajóč -a -e: izčrpavajoče delo ♪
- izčŕtkati -am dov. (ȓ r̄) narediti s črtkami enakomerno prekinjeno črto: izčrtkati višine v trikotniku ♪
- izdahníti in izdáhniti -em dov. (ȋ á) 1. knjiž. iztisniti zrak iz pljuč pri dihanju; izdihniti: vdihniti in izdahniti 2. preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno je izdahnil pozdrav ● evfem., redko izdahniti dušo umreti; prim. zdahniti ♪
- izdája -e ž (ȃ) navadno s prilastkom 1. tiskano delo, kot izide enkrat: izšla bo deseta izdaja romana; predgovor k prvi izdaji / pesniška zbirka v bibliofilski izdaji; knjiga v broširani izdaji; faksimilirana izdaja rokopisa Prešernovih Poezij; jubilejna, poljudna izdaja / večerna izdaja časopisa ♦ zal. avtorizirana, luksuzna izdaja 2. glagolnik od izdati: a) obsodili so ga zaradi izdaje; izdaja javke / izdaja uradne skrivnosti / izdaja domovine b) izdaja pesmi, pravopisa c) izdaja denarja, menice / izdaja znamk č) izdaja dovoljenja, odločbe / izdaja povelja / izdaja sodbe d) izdaja blaga iz skladišča ♪
- izdajálec -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kaznovati, odkriti izdajalca; ta človek je izdajalec in denunciant / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec 2. nav. ekspr. kdor do kakih vrednot nima odnosa, kakršen je v navadi: izdajalec prijateljstva / izdajalec domovine, naroda 3. zastar. izdajatelj: izdajalec časnika ♪
- izdajálka -e [u̯k] ž (ȃ) 1. ženska, ki sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali ji je zaupano, z namenom škodovati komu: kaznovati, odkriti izdajalko 2. nav. ekspr. ženska, ki do kakih vrednot nima odnosa, kakršen je v navadi: izdajalka domovine, naroda ♪
- izdajátelj -a m (ȃ) 1. kdor se ukvarja z izdajanjem knjig: narediti pogodbo z izdajateljem / izdajatelj Cankarjevih spisov 2. fin. kdor daje v obtok, v promet denar, vrednostne papirje ali vrednotnice: izdajatelj menice ♪
- izdajáteljski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izdajatelje ali izdajanje: izdajateljski načrt / izdajateljska dejavnost ♦ fin. izdajateljska banka banka, pooblaščena za izdajanje denarja; emisijska banka ♪
- izdájati -am nedov. (ȃ) 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti // nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati
študije v tisku / izdajati gramofonske plošče 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja izdájati se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdaja se za zdravnika; izdaja se za boljšega, kot je; ženska izdaja tega otroka za svojega ♪
- izdájica -e ž (ȃ) zastar. izdajalec: postal je izdajica; izdajica domovine ♪
- izdájnica -e ž (ȃ) 1. adm. listina, ki navaja količino materiala, oddanega v uporabo; oddajnica: izročiti, napisati izdajnico 2. zastar. izdajalka: obsoditi izdajnico ◊ ptt obrazec, s katerim se na pošti prevzamejo knjižene pošiljke ♪
- izdájstvo -a s (ȃ) izdajalsko dejanje: obsoditi koga zaradi izdajstva; narodno izdajstvo; izdajstvo domovine ♪
- izdánek -nka m (ȃ) petr. kamnina ali ruda, ki je na zemeljskem površju ♪
14.801 14.826 14.851 14.876 14.901 14.926 14.951 14.976 15.001 15.026