Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
In (13.913-13.937) 
- hàjdi in hàjd -te medm. (ȁ) pog. hitro!, pojdi!: opravil si, zdaj pa - hajdi! hajdi, gremo! ♪
- hajdúk -a m (ū) pri nekaterih južnoslovanskih narodih 1. nekdaj borec, ki se na gverilski način bori proti turškemu okupatorju: četa hajdukov; pesmi o hajdukih 2. slabš. cestni ropar, razbojnik: orožniki ženejo hajduka ♪
- hájlati -am nedov. (ȃ) pog., slabš., pri nacistih pozdravljati s heil: glasno je hajlal in dvigal desnico ♪
- hájlovec -vca m (ȃ) pog., slabš., pri nacistih kdor (rad) pozdravlja s heil: zagrizen nemškutar in hajlovec ♪
- hála -e ž (á) 1. velik pokrit in zaprt prostor, navadno brez stropa, namenjen zlasti za industrijska dela ali večje prireditve: podrla se je streha nad tovarniško halo; športna hala; konstrukcija za veliko halo / kinematografsko podjetje je zgradilo novo halo s tisoč sedeži dvorano / v daljavi je videl pristaniške hale 2. redko avla: hotelska hala ♪
- halalí m neskl. (ȋ) lov. znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena: trobiti halali ♪
- hálaš -a m (ȃ) žarg., pri dravskih splavarjih odsek reke, ki je viden med dvema ovinkoma: Vožnja je postajala z vsakim halašem nevarnejša (A. Ingolič) ♪
- hálda -e ž (ȃ) žarg., mont. kup jalovine, zlasti iz rudnika; jalovišče: halde so spremenile pokrajino ♪
- hálf -a m (ȃ) žarg., šport. igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; krilec: desni, levi half ♪
- halít -a m (ȋ) min. rudnina natrijev klorid, kamena sol ♪
- hálja -e ž (á) plašču podobno ohlapno, navadno zaščitno vrhnje oblačilo: nositi, zapeti haljo; ogrniti si haljo; oblečen v haljo / bolniška, delovna, šolska halja; domača halja za nošenje doma, v stanovanju; jutranja halja / meniška, samostanska halja kuta; pren., ekspr. planine so zavite v meglene halje ♪
- háljica -e ž (á) manjšalnica od halja: deklice v haljicah ◊ bot. trajnica kamnitih tal z ozkimi listi in rožno rdečimi cveti, Tunica saxifraga ♪
- halkopirít -a m (ȋ) min. rudnina železov in bakrov sulfid, bakrov kršec: pridobivanje bakra iz halkopirita ♪
- hall -a [hôl] m (ȏ) zlasti v angleškem in ameriškem okolju avla: hotelski hall // večji predprostor v družinski hiši, namenjen tudi za sprejemanje gostov: čaj so ponudili v hallu ♪
- haló 2 -ja m (ọ̑) meteor. svetel kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju: lunin, sončni halo; neskl. pril.: psih. halo efekt in haloefekt pojav, da se določena oseba ocenjuje po osebnem vtisu ♪
- halofít -a m (ȋ) nav. mn., bot. rastline, ki uspevajo le na slanih tleh, Halofita: halofiti imajo veliko sesalno moč ♪
- halogén -a m (ẹ̑) kem. element, ki brez kisika tvori s kovinami soli: najbolj razširjena halogena sta fluor in klor ♪
- halogén -a -o prid. (ẹ̑) kem., navadno v zvezi halogeni element element, ki brez kisika tvori s kovinami soli ♪
- halogeníd -a m (ȋ) kem. spojina halogena s kovino ali z vodikom: srebrovi halogenidi; vodikovi halogenidi brezbarvni plini, ki, raztopljeni v vodi, tvorijo kisline ♪
- halogeníranje -a s (ȋ) kem. nadomeščanje vodika v organskih spojinah s halogenom ♪
- halogénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na halogene: halogenski derivati ♦ teh. halogenska žarnica žarnica, v kateri seva svetlobo ionizirana jodova para; halogenska gasilna sredstva v ognju hlapljive negorljive organske tekočine za gašenje ♪
- háloški -a -o prid. (á) nanašajoč se na Haložane ali Haloze: haloški viničarji / haloško vino ♪
- háložan -a m (á) vino iz Haloz: izpiti kozarec haložana ♪
- halúga -e ž (ú) nav. mn. morska alga rjave barve: velike površine morskega dna so pokrite s halugami ♦ bot. jadranska haluga manjša rjava alga, ki raste v Jadranskem morju, Fucus virsoides ♪
- hálva -e ž (ȃ) orientalsko pecivo iz moke, medu, sladkorja, orehov in beljakov ♪
13.788 13.813 13.838 13.863 13.888 13.913 13.938 13.963 13.988 14.013 
