Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (12.001-12.025)



  1.      epikuréjstvo  -a s (ẹ̑) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo
  2.      epilepsíja  -e ž () med. živčna bolezen s krči in nezavestjo, božjast: napad epilepsije
  3.      epilírati  -am nedov. in dov. () kozm. opravljati epilacijo: epilirati si obrvi
  4.      epilóg  -a m (ọ̑) lit. posebni, zaključni del kakega literarnega dela: v epilogu piše avtor o nastanku knjige; prolog in epilog; drama v treh dejanjih z epilogom; pren., publ. dejanje je dobilo svoj epilog pred sodiščem
  5.      episkóp  tudi episkòp -ópa m (ọ̑; ọ́) priprava za projiciranje neprozornih slik: klub je dobil nov televizijski sprejemnik in episkop
  6.      epistemologíja  -e ž () filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; gnoseologija
  7.      epístola  -e ž () knjiž. slovesno pismo, poslanica o določenem problemu, navadno v verzih: Horacijeve epistole o pesništvu / Župančičeva Velikonočna epistola sinu ♦ rel. odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; berilo
  8.      epitél  tudi epitélij -a m (ẹ̑; ẹ́) anat. plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica: enoplastni, večplastni epitel; epitel bronhialnih kanalov / kožni epitel epidermis
  9.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s () lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne
  10.      epitetonéza  -e ž (ẹ̑) lit. raba epitetonov: njegovo izražanje temelji na epitetonezi in metaforiki / takšno ugotovitev potrjuje uporabljena epitetoneza epitetoni
  11.      epíteton órnans  epítetona órnansa in epíteta órnansa m, im., tož. mn. tudi epíteta ornántia [-ncia] s (-ọ̑; -ā) lit. ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; ukrasni pridevek
  12.      epizóda  -e ž (ọ̑) 1. manjši, manj pomemben dogodek: spomnila se je otroške epizode in se zasmejala; dolgočasna, neprijetna epizoda; epizode iz vojaškega življenja / ekspr.: ljubezenske epizode; epizodo s tistim dekletom je že pozabil 2. lit. krajši, vsebinsko zaključen vložek v večjem literarnem delu, ki za potek glavnega dejanja ni nujen: dejanje tega romana je prezapleteno, pa tudi epizod je preveč / filmska epizoda ♦ muz. del skladbe, zlasti fuge ali rondoja, ki ne vsebuje glavne teme
  13.      epizódičen  -čna -o prid. (ọ́) epizoden: moške osebe v romanu so večinoma epizodične
  14.      epizootíja  -e ž () vet. nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni pri živalih
  15.      epóha  -e ž (ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: živel je v slavni epohi; naša epoha; smo na pragu nove epohe / epoha imperializma, socializma; epoha renesanse
  16.      epohálen  -lna -o prid. () nav. ekspr. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva: epohalni znanstveni in tehnični dosežki; epohalno odkritje / ta pomoč je bila za nas naravnost epohalnega pomena
  17.      epoléta  -e ž (ẹ̑) nav. mn. košček blaga z znaki čina na ramenskem delu uniforme: generalske epolete; častnik v slavnostni uniformi z zlatimi epoletami
  18.      eponím  -a m () pri Asircih in starih Grkih najvišji uradnik, po katerem se imenuje leto, za katero je izvoljen: seznam eponimov
  19.      epopéja  -e ž (ẹ̑) 1. nav. vznes. ep, zlasti obsežnejši ali junaški: grški epopeji Iliada in Odiseja; Pan Tadeusz je moderna narodna epopeja 2. publ. pripovedno literarno delo, ki na široko obravnava življenje: roman je tragična epopeja narodne preteklosti 3. knjiž. pomembno, junaško dogajanje: osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo
  20.      epruvéta  -e ž (ẹ̑) steklena cevkasta posodica za kemične poizkuse: vliti tekočino v epruveto; segrevati v epruveti; stojalce z epruvetami
  21.      épski  -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na epiko: epske oblike; epska pesem; epsko delo / epski slog; epski elementi drame; lirsko-epska pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi / epska širina nadrobno opisovanje kakega dogajanja ali stanja 2. ki nadrobno in na široko literarno popisuje, podaja: omenjeni pisatelj je izrazito epski; epsko pripovedovanje ◊ gled., lit. epska drama drama, ki z epsko širino prikazuje dogajanje; epsko gledališče idejna dramatika, ki z epsko-meditativnimi vrinki razbija klasično enotnost dejanja épsko prisl.: epsko razvlečeno fabuliranje; roman je močno epsko ubran, le na nekaj mestih je opaziti značilno pisateljevo liričnost; sam.: v drami je preveč epskega
  22.      epsomít  -a m () min. rudnina magnezijev sulfat z vodo, grenka sol
  23.      êra  -e ž () navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: z odkritjem Amerike se začenja nova era v zgodovini človeštva; revolucionarna era / era socializma / živimo v eri tehnike / knjiž., pri štetju let leta 479 naše ali nove ere našega štetja, po našem štetju ∙ atomska era 20. stoletje
  24.      erár  -ja m (ā) jur. država kot lastnik premoženja: po teh zakonih zapade premoženje erarju; tamkajšnji gozdovi so bili večinoma v posesti erarja
  25.      erárski  -a -o prid. (ā) jur. eraričen, eraren: erarska lastnina

   11.876 11.901 11.926 11.951 11.976 12.001 12.026 12.051 12.076 12.101  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA