Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (11.776-11.800)


  1.      eléktroplávž  in eléktro plávž -a m (ẹ̑-ȃ) metal. plavž, v katerem se za taljenje rude uporablja električna energija: zgraditi elektroplavž; oprema za elektroplavž ♪
  2.      eléktrostátika  -e ž (ẹ̑-á) veda o mirujočih elektrinah, o stalnih električnih poljih: elektrostatika in elektrodinamika ♪
  3.      eléktrošók  -a in eléktrošòk -ôka m (ẹ̑-ọ̑; ẹ̑-ȍ ẹ̑-ō) psiht. z električnim tokom povzročen šok: zdravljenje z elektrošoki ♪
  4.      eléktrotéhnik  -a m (ẹ̑-ẹ́) 1. strokovnjak za elektrotehniko: sodelovanje elektrotehnikov in fizikov / pog. brucovanje elektrotehnikov slušateljev elektrotehnike 2. strokovnjak za elektrotehniko s srednjo izobrazbo: razpisano je delovno mesto za elektroinženirja in elektrotehnika šibkega toka ♪
  5.      eléktrotéhnika  -e ž (ẹ̑-ẹ́) veda o uporabi električne energije v tehnične namene: študira elektrotehniko; fakulteta za elektrotehniko / inženir elektrotehnike // tehnika, ki izkorišča izsledke te vede: pomen elektrotehnike za celotno gospodarstvo ♪
  6.      eléktrotéhniški  -a -o prid. (ẹ̑-ẹ́) nanašajoč se na elektrotehnike: elektrotehniški inštitut; elektrotehniški slovar; elektrotehniška šola / elektrotehniški izdelki elektrotehnični ♪
  7.      eléktroterapíja  -e ž (ẹ̑-ȋ) med. zdravljenje z električnim tokom: predpisati kopeli in elektroterapijo; oddelek za elektroterapijo ♪
  8.      elektrotermíja  -e ž (ȋ) nauk o spreminjanju električne energije v toplotno ♪
  9.      eléktrovarílec  in eléktro varílec -lca [tudi u̯c] m (ẹ̑-ȋ) kdor se poklicno ukvarja z varjenjem z električnim tokom ♪
  10.      elektrovóden  -dna -o (ọ̄) pridevnik od elektrovod: telefonski in elektrovodni drogovi ♪
  11.      eléktrum  -a m (ẹ̑) min. samorodno zlato, ki vsebuje približno četrtino srebra: elektrum so v starem veku pridobivali v Španiji ♦ metal. zlitina bele barve s približno 50 odstotki zlata in 50 odstotki srebra; num. zlitina zlata in srebra, ki se je v stari Grčiji uporabljala za kovanje zlatnikov ♪
  12.      elemènt  -ênta m (ȅ é) 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi ● pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen ◊ bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj ♪
  13.      elementáren  -rna -o prid., elementárnejši (ȃ) 1. ki vsebuje najnujnejše bistvene elemente česa; temeljen, osnoven: pridobiti si elementarno izobrazbo; jezikovni priročniki sodijo med elementarne potrebe sleherne kulture; elementarno znanje / takšna bivališča ne ustrezajo niti najelementarnejšim zahtevam / napravil je elementarno napako veliko, začetniško 2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja, prvinski: elementaren človeški značaj; ljudje v tem romanu so premalo elementarni / takšna stavba bi bistveno posegla v elementarni sestav okolja // ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo, nezadrževan: elementaren izbruh strasti; stara ljubezenska strast se je povrnila z dvojno elementarno silo 3. nanašajoč se na element 5: elementarni dušik; fosforja v elementarnem stanju v naravi ni 4. ki ga povzroči delovanje naravnih sil: elementaren pojav / elementarna nesreča / znanost zmaguje nad elementarnimi silami ◊ fiz. elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; elementarni naboj najmanjši (pozitivni ali negativni) naboj v naravi; min. elementarna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; ped. elementarni pouk pouk v prvem razredu osnovne šole; pouk, ki obravnava elemente predmeta; elementarni razred prvi razred osnovne šole elementárno prisl.: čutiti, doživljati elementarno; svobodo so pojmovali juridično, ne elementarno; bil je elementarno pristna kmečka natura; sam.: v njegovem obnašanju je nekaj elementarnega ♪
  14.      elementárnost  -i ž (ȃ) prvinskost, neponarejenost: pisatelj je pokazal krutost v vsej njeni elementarnosti; novela je prežeta s pristno elementarnostjo; elementarnost čustev, ljubezni ♪
  15.      elevácija  -e ž (á) knjiž. dviganje, vzdigovanje: elevacija noge ◊ fiz. kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; kor. plesalčevo premagovanje težnosti, zlasti pri odskokih; voj. kot med osjo na cilj naravnane cevi strelnega orožja in vodoravno ravnino ♪
  16.      Elíjev  -a -o prid. (ȋ) elektr., v zvezi Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti ♪
  17.      eliksír  -ja m (ȋ) v srednjem veku tekočina, s katero so poskušali spremeniti nežlahtne kovine v zlato in srebro: alkimisti so skušali odkriti zlati eliksir // čudodelna, zdravilna pijača, napoj: ljubezenski, pomlajevalni eliksir; življenjski eliksir s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje; pren., knjiž. avtor meni, da je fantastika nekak življenjski eliksir za literaturo ∙ šalj. srkni tale žlahtni eliksir alkoholno pijačo ♦ farm. oslajena alkoholnata raztopina snovi za notranjo uporabo ♪
  18.      elípsa  -e ž (ȋ) 1. geom. sklenjena krivulja ovalne oblike, pri kateri je vsota razdalj katerekoli točke od obeh gorišč stalna: narisati elipso / planeti se gibljejo okrog sonca po elipsah / kolo je dobilo obliko elipse // lik, ki ga omejuje ta črta: izračunati ploščino elipse; središče elipse; velika os elipse njen najdaljši premer 2. lingv. neuporaba jezikovne prvine, ki jo je iz zveze lahko razbrati, izpust: pisatelj rad uporablja elipse ♪
  19.      elípsast  -a -o prid. (ȋ) ki ima obliko elipse: elipsasti listi rastline / elipsasta oblika dvorane ♪
  20.      elíptičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na elipso: eliptičen prerez geometrijskega telesa; eliptična oblika; zemlja kroži po eliptični poti okrog sonca / eliptičen način izražanja; stavki so v tem delu pogosto eliptični elíptično prisl.: eliptično oblikovan prostor; govoriti eliptično ♪
  21.      elíptičnost  -i ž (í) geom., lingv. lastnost, značilnost eliptičnega: eliptičnost poti planeta / pojav eliptičnosti v moderni poeziji ♪
  22.      elíta  -e ž (ȋ) posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti, kakovosti: otvoritve razstave se je udeležila vsa mestna elita; spadati med elito; duhovna elita naroda; svetovna športna elita / skupina je prežeta z zavestjo elite ◊ agr. seme določene sorte s popolnoma izenačenimi lastnostmi, pridobljeno z načrtno odbiro; voj. vojaške enote za opravljanje posebno odgovornih nalog ali za reprezentanco ♪
  23.      elízij  -a m (í) v grški in rimski mitologiji kraj, kjer prebivajo duše pravičnih ♪
  24.      elizíja  -e ž (ȋ) lingv. opustitev končnega (besednega) samoglasnika pred besedo, ki se začenja s samoglasnikom ♪
  25.      êlkati  tudi élkati -am nedov. (ȇ; ẹ̑) lingv. izgovarjati glas l namesto normalnega (dvoustničnega) u̯: govornik je začel v zanosu elkati ♪

   11.651 11.676 11.701 11.726 11.751 11.776 11.801 11.826 11.851 11.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA