Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

In (10.688-10.712)


  1.      dolóčati  -am nedov. (ọ́) 1. ukazovati, predpisovati, kako naj bo: društvena pravila tako določajo; to določa ustava, zvezni zakon / predpis določa delovno obveznost; določati davčno osnovo; prejemki se določajo po pravilniku / prodajna služba določa dobavne roke // izbirati, namenjati za kaj: kandidate določa komisija; določati igralce za reprezentanco 2. na podlagi znakov, podatkov postavljati kaj v kako skupino, okvir: določati pasmo živali; določati krvne skupine / določati strani neba ♪
  2.      dolóčen  -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko ♦ lingv. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna dolóčno prisl.: oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega ♪
  3.      dolóčenost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost določenega: določenost pravil / socialna določenost umetniškega ustvarjanja / zajeti pojave v njihovi zgodovinski in sociološki določenosti ♪
  4.      določeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kar kaj določa: to dejstvo je določevalec in usmerjevalec dejanj / določevalec norme ♪
  5.      določeválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se določa: določevalen način ♦ biol., min. določevalni ključ ♪
  6.      določeváti  -újem nedov. (á ȗ) določati: predpisi tako določujejo / določevati pravice / določevati želodčno kislino določujóč -a -e: določujoči znaki ♪
  7.      določílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se določa: to so določilni elementi razlage ♦ lingv. določilni stavčni člen; osnovna in določilna beseda zloženke ♪
  8.      določílnica  -e ž (ȋ) lingv. določilna beseda ♪
  9.      določílo  -a s (í) kar akt uradno določa: zakonsko določilo je še veljavno; ta določila bomo morali temeljito spremeniti; podrobna določila; ustavna določila; določila statuta; določila o družbenoekonomskih odnosih ♦ lingv. povedkovo določilo; prislovno določilo ♪
  10.      določíti  in dolóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis; določili so, da bo sestanek jutri; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja; določiti rok plačila // izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate; določiti koga za dediča; starši so ga določili za mizarja; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu 2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta ◊ biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu dolóčen -a -o 1. deležnik od določiti: dokončati delo v določenem času, roku; prišel je določeni dan; narod ima v zgodovini svoj točno določeni položaj; določena cena; obveznosti so določene s pogodbo; razprava je določena za peti junij ob desetih; časovno, dobro, jasno določen; določen je bil za talca 2. ki je znan, a se noče, ne more imenovati; neki, nekateri: te hvalnice so napisali določeni kritiki; take težnje se pojavljajo pri določenih ljudeh / publ., z oslabljenim pomenom: današnja premiera pomeni določeno novost; zaradi tega bodo nastopile določene težave; prisl.: čisto določeno sem se zavedal tega; sam.: o njem ne vem nič določenega ♪
  11.      določljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da določiti: določljiv pomen; čas in prostor sta določljiva; stvar je težko določljiva; izrazno, zgodovinsko določljiv; matematično določljivi pojavi ♪
  12.      dolóčnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost določnega: ta epigram se odlikuje po jedrnatosti in določnosti besede; določnost Prešernove satire; določnost zakona / knjiž. občudoval je nenavadno določnost, s katero so bila dejstva predstavljena ♪
  13.      dolomít  -a m (ȋ) apnencu podobna, zelo krušljiva kamnina: Alpe so iz apnenca in dolomita ♦ petr. kalcijev magnezijev karbonat ♪
  14.      dolomitizácija  -e ž (á) petr. nadomeščanje prvotnih kamnin z dolomitom: dolomitizacija apnenca ♪
  15.      dolomítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dolomit: dolomitske kamnine / sivi, razčlenjeni dolomitski vrhovi ♪
  16.      dolózen  -zna -o prid. (ọ̑) jur. pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; naklepen: dolozni uboj ♪
  17.      dolóžek  -žka m (ọ̑) muz. melodični okrasek za glavno noto: melodija, okrašena s predložki in doložki ♪
  18.      dólus  -a m (ọ̑) jur. duševni proces, pri katerem se storilec zaveda dejanja, ki ga izvršuje, in hoče njegove prepovedane posledice; naklep ♪
  19.      dólž  [u̯ž] ž neskl. (ọ̑) star., v prislovni rabi, v zvezi z v, na v dolžino, podolgem: v dolž meri dva metra / hodil je po sobi v šir in dolž sem in tja ♪
  20.      dólžen  in dolžán dólžna -o stil. -ó [u̯ž] prid. (ọ́ ȃ ọ́) 1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino; vrniti dolžno vsoto // v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo ∙ pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil 2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje; izreči komu dolžno priznanje // v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo; dolžni smo, da mu pomagamo 3. obvezen, predpisan: določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev ◊ jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež ♪
  21.      dolžíti  -ím [u̯ž] nedov., dólži (ȋ í) delati, imeti koga za krivega česa: dolžili so ga tatvine; dolžil me je, da sem mu pokvaril sina; po krivem ga dolži dolžíti se star. zadolževati se: obljubi mi, da se ne boš pri nikomer dolžil ♪
  22.      dolžníca  -e [u̯ž] ž (í) ženska oblika od dolžnik: dolžnice bomo morali pismeno opominjati za naročnino / hvaležna sem vam in bom vedno vaša dolžnica ♪
  23.      dolžník  -a [u̯ž] m (í) kdor ima dolg, navadno denarni: terjati dolžnike; upniki in dolžniki; knjiga dolžnikov / za to dobroto ostanem tvoj dolžnik; čutil se je dolžnika pred dekletom ♦ jur. glavni dolžnik za katerega se druga oseba zaveže, da bo izpolnila njegovo obveznost, če je ne bo sam; hipotečni dolžnik čigar nepremičnina je upniku zastavljena za njegovo terjatev ♪
  24.      dolžnóst  -i [u̯ž] ž (ọ̑) 1. kar bi kdo moral storiti, opravljati zaradi določenih norm, zlasti moralnih: skrb za mladino je naša dolžnost; storil je, kakor mu je narekovala, velevala dolžnost; nikar se ne zahvaljuj, storil sem samo svojo dolžnost; moralna dolžnost; ekspr. to je naša sveta dolžnost; dolžnost varovanja tajnosti; zavedati se dolžnosti do domovine, do otrok / tvoja dolžnost je, da to pojasniš pričakuje se od tebe, moraš; vsak ima dolžnost sporočiti, kar o stvari ve; štel si je v dolžnost pomagati prijatelju; knjiž. plačaj, kar ti je dolžnost plačati // nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo: dolžnosti ga kličejo drugam; izpolnjevati, opravljati, zanemarjati dolžnosti; poklicne, verske dolžnosti; pravice in dolžnosti državljanov; po službeni, uradni dolžnosti službeno, uradno ∙ publ. vsi vaščani so že dopoldne izpolnili svojo državljansko dolžnost so volili 2. funkcija, služba: razrešili so ga sekretarskih dolžnosti; prevzel je dolžnosti podpredsednika / odhaja na novo službeno dolžnost službeno mesto / vršilec dolžnosti [v. d.] ravnatelja gimnazije ♪
  25.      dóm  -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje / tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel ∙ ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju / zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta ◊ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma ♪

   10.563 10.588 10.613 10.638 10.663 10.688 10.713 10.738 10.763 10.788  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA