Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Igralec (126-150)


  1.      odkrítje  -a s (ȋ) glagolnik od odkriti: odkritje radioaktivnih snovi; odkritje tiska / navdušilo ga je odkritje, da ima sestro / odkritje tatvine / odkritje skrivnosti / jutri bo slavnostno odkritje spomenika padlim borcem // kar se odkrije, iznajde: zemljepisno vedo je obogatil z važnimi odkritji; uporaba znanstvenih dosežkov in odkritij v praksi ● ekspr. to je bilo zame pravo odkritje nekaj popolnoma novega; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen ♪
  2.      ófsajd  in óffside -a [ofsajd] m (ọ̑) šport. dejstvo, da je igralec pri nogometu, hokeju na ledu pri podaji bližje nasprotnikovih vrat kot nasprotni igralci, prehitek: razveljaviti gol zaradi ofsajda / doseči gol iz ofsajda; igralec je v ofsajdu; neskl. pril.: ofsajd položaj ♪
  3.      operéten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na opereto: operetni libreto; operetna glasba; operetne melodije / operetna predstava / operetni igralec, pevec; operetna skupina 2. publ. ki ima značilnosti, zaradi katerih ga drugi ne jemljejo resno: operetna revolucija, vlada operétno prisl.: operetno lahkotna vsebina filma ♪
  4.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  5.      organízem  -zma m (ȋ) 1. skupek organov, ki sestavljajo živo bitje: organizem izloča odvečne snovi; organizem raste, se razvija, slabi, se stara; prilagodljivost organizmov na spremenjene razmere; razpad organizma / človeški, rastlinski, živalski organizem / živi organizmi; pren. družbeni, državni organizem; ekonomski, mednarodni organizmi ♦ biol. enocelični organizem ki je iz ene celice; mnogocelični organizem ki je iz več celic // pog. (človeško) telo: njegov organizem je izčrpan, mlad; ima močen organizem 2. knjiž., navadno s prilastkom zgradba, celota kakega (umetniškega) dela: dramski organizem; sonetni venec je strogo zgrajen pesniški organizem / igralec je oblikoval svojo vlogo v igralsko trden organizem; organizem romana ♪
  6.      osmíca  -e ž (í) 1. pog. številka osem: napisati osmico / na tej progi vozi osmica tramvaj, avtobus številka osem / žarg., med. izpuliti osmico modrostni zob // kar je temu podobno: gibi plesalke v obliki osmice / vrteti goreče bakle v krogih in osmicah 2. igralna karta z osmimi znaki: igralec ima karovo osmico 3. nar. zahodno začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino: včeraj so pri sosedu odprli osmico; osmica bo odprta ves teden ◊ agr. privezati drevesce h kolu na osmico tako, da ima trak obliko številke osem; lov. osmica šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami; šport. osmica element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi dva dotikajoča se kroga; voziti osmico ♪
  7.      osnóven  -vna -o prid., osnóvnejši (ọ̑) 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana; osnovna živila // ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva 3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče // v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / osemletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol // v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija / Osnovna organizacija Zveze komunistov 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo ◊ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; jur. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; lingv. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; muz. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; šol. posebna osnovna šola osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine osnóvni -a -o sam.: pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega ♪
  8.      pagát  -a m (ȃ) igr. igralna karta pri taroku z rimsko številko ena: imeti, ujeti pagata / napovedati pagat ultimo sporočiti, da bo igralec skušal s pagatom dobiti zadnji vzetek ♪
  9.      pantomímik  -a m (í) gled. igralec, ki izraža čustva in razpoloženje samo s kretnjami, mimiko, navadno ob spremljavi glasbe: nastopa znamenit pantomimik; spada v skupino modernih pantomimikov ♪
  10.      pantomímski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pantomimo: pantomimski vložek v dramski predstavi / pantomimski igralec ♪
  11.      pártner  -ja m (á) 1. kdor s kom sodeluje, zlasti v gospodarstvu: partnerji so obiskali podjetje; tovarna je podpisala pogodbo s tujim partnerjem; domači partner / poslovni, trgovski partner 2. oseba, navadno moški, ki živi z osebo drugega spola skupno življenje: njen življenjski partner; najti pravega partnerja; zakonski partner; razumevanje med partnerjema v zakonu / vsake počitnice je menjavala partnerja; ljubezenski, spolni partner 3. soigralec: iskal je partnerja za kartanje; s svojim partnerjem je dosegla prvo mesto na tekmovanju plesnih parov soplesalcem / partner v filmu, gledališču ♦ šport. sparing partner nasprotni igralec pri vajah v boksu 4. ekspr. sodelavec, tovariš: iskali so še enega partnerja, da bi jim pomagal pri delu ♪
  12.      plávati  -am nedov. (ȃ) 1. premikati se po vodi z gibanjem, premikanjem nog, rok, telesa: labodi, ribe plavajo; kopalci so plavali čez preliv; učiti se plavati / plava samo s plavalnim obročem / podlasica tudi plava; te živali plavajo z repom / plavati pod vodo // gojiti plavanje, ukvarjati se s plavanjem: plavati je začela pred tremi leti; plavati in drsati 2. premikati se a) po vodi sploh: po morju plavajo ladje; v daljavi plava jadrnica / ledene gore so plavale proti jugu b) po zraku: po nebu plavajo beli oblaki; hodi, kakor bi plavala / ekspr. mesec je mirno plaval skozi oblake / ekspr. nad travnikom so plavali metulji; pren. pogled mu željno plava po vrhovih // nav. ekspr. širiti se, razširjati se: vonj akacij plava v zraku; ubrano zvonjenje plava čez dolino / samo njuna glasova sta plavala v temi 3. z oslabljenim pomenom biti, nahajati se prosto a) v vodi, na vodni površini: na gladini plavajo veliki oljni madeži / zavese morajo pri pranju v vodi plavati; prosto plavati / les na vodi plava ne potone b) kje sploh: rumenjak plava na vrhu beljaka / nad travniki plava rahla megla / ekspr. na njenem obrazu plava smehljaj; pren. njena podoba mu vedno plava pred očmi 4. ekspr. biti deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: plavati v blaženosti, veselju / plava samo v svojih spominih / plavati v denarju, izobilju / krompir kar plava v maščobi je zelo zabeljen / njene oči še vedno plavajo v solzah 5. žarg. ne biti trden, gotov v kakem delu, kaki dejavnosti: sredi dejanja se je igralec zmedel in začel plavati; vi ne boste plavali, saj imate besedilo napisano / v tej stroki že dolgo plavajo ● žarg., avt. avtomobil plava ne vozi stabilno zaradi tanke plasti vode med kolesi in površino ceste; ekspr. dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. plavati mrtvaka mirno ležati na hrbtu na vodni površini; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. od sreče plavati v oblakih biti zelo srečen; ekspr. večkrat plava v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi ◊ šport. plavati kravl, metuljčka; plavati 400 m mešano plaváje: plavaje vleči čoln k bregu; neutrudno plavaje ves dan, se je rešil plavajóč -a -e: plavajoči led; na vodi plavajoči odpadki ∙ plavajoči hotel ladja, prirejena za hotel; plavajoči mlin mlin na čolnih, ki plavajo na vodi ♦ navt. plavajoči dok ♪
  13.      podóba  -e ž (ọ̑) 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik // s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza / zunanja podoba predmetov // zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji ● star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno ◊ rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba ♪
  14.      pogodíti  -ím dov., pogódil (ȋ í) 1. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar; zadeti: nameril je kamen v fanta in ga pogodil; pogoditi srno; krogla ga je pogodila naravnost v srce; pren., ekspr. s hudo besedo ga je pogodil 2. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: fotograf ga ni dobro pogodil; poteze obraza je dobro pogodil // narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: kostumograf je kostume imenitno pogodil; svojo vlogo je igralec odlično pogodil 3. knjiž. uganiti, predvideti: pogodil je njegove misli; pogodili so njihov skriti namen / pogoditi uganko rešiti 4. knjiž. ugotoviti, dognati, spoznati: dolgo časa niso pogodili njene bolezni; pogoditi napako, resnico; končno so pogodili, kdo je zakrivil nesrečo / pogoditi pravo pot najti // dojeti, razumeti: pogoditi bistvo problema; šele zdaj je pogodil smisel njegovih besed 5. star. izmisliti si, spomniti se: veliko smešnega je pogodil stari berač // narediti, ukreniti: najbolje bo pogodil, če jim gre s poti; prav, slabo pogoditi kaj ● zastar. vsem ni mogoče pogoditi ustreči, ugoditi; star. čudno, da ga še dozdaj niso pogodili razkrili, odkrili; pog., ekspr. ti jo zmeraj pogodiš pravilno poveš, narediš; ekspr. pogoditi dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; zastar. vročina bo pogodila sadje dozorila; ekspr. dobro je pogodil odgovor pravilno odgovoril; star. dolgo je iskal stanovanje, pa ga ni mogel pogoditi dobiti; ekspr. pogoditi žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. pogodil si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari pogodíti se zastar. posrečiti se: vesel je bil, da se mu je stvar tako pogodila pogodèn tudi pogojèn -êna -o: dobro pogoden značaj; pogoden je bil v rame ♪
  15.      pójem  -jma m (ọ́) 1. miselna tvorba, določena z bistvenimi lastnostmi, značilnostmi konkretnega ali abstraktnega predmeta, predmetov: definirati kak pojem; ta dva pojma je treba ločevati; jezikoslovni, marksistični pojmi; osnovni, sorodni pojmi; lepo je relativen pojem; pojem časti, hiše, vojne; najti primerno besedo, izraz za kak pojem; narod kot ekonomski, kulturni, zgodovinski pojem; predstave in pojmi / omejiti, razširiti pojem njegov obseg; publ. razčistiti kak pojem njegov obseg, vsebino / obseg, vsebina pojma // kar se da določiti, spoznati zlasti z umom: svoboda ni predmet, ampak pojem 2. knjiž. izraz, beseda: posloveniti tuje pojme; slovar strokovnih pojmov 3. s prilastkom predstava, podoba: natančnejši pojem o tej zgodovinski osebnosti si je ustvaril šele pozneje; ekspr. o Kitajski so imeli ljudje zelo čudne, meglene pojme 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom, v zvezi z za izraža omejenost na ocenjevanje, vrednotenje, kot jo določa prilastek: za jugoslovanske, naše pojme slaba hrana / ekspr. to za moje pojme sploh ni avto / to je za današnje pojme poceni 5. ekspr., v povedni rabi kar ima zaželeno lastnost, značilnost v zelo veliki meri, stopnji: ta knjiga, ta umetnik je v slovenski kulturi pojem; nova letala so kmalu postala pojem / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: njihovi izdelki so pojem kvalitete, za kvaliteto so zelo kvalitetni; postal je pojem nogometnega igralca dober nogometni igralec; on je eden od pojmov sodobnega gledališča eden od najznačilnejših, najboljših predstavnikov ● ekspr. nima pojma o avtomobilih skoraj nič ne ve o njih; ekspr. o vsem tem seveda pojma ni imel, zato je samo začudeno gledal ni nič vedel, mu ni bilo nič znano; pog. nimaš pojma, kako lepo je bilo zelo lepo je bilo; pog. nimam pojma, kdo bi mogel priti ob taki uri ne morem si predstavljati, ne vem; pri učni uri so obravnavali pojem samostalnika bistvene lastnosti, značilnosti; spoznati osnovne pojme matematike osnovna dejstva, zakone, izraze; o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; evfem. o poštenosti ima meglene pojme ni (preveč) pošten; publ. vloga te organizacije je še nerazčiščen pojem njena vloga je še nejasna; ekspr. čast mu ni prazen pojem veliko da na svojo čast; ravna, vede se zelo častno; ekspr. kmalu je zelo raztegljiv, širok pojem se lahko razume zelo različno; evropski strateški pojmi so v teh džunglah brez vrednosti načela, pravila; ekspr. letalo je zelo zmanjšalo pojem daljave zaradi poletov z letali se zdijo daljave manjše ◊ filoz. nadrejeni pojem v odnosu do pojma, katerega vsebuje; podrejeni pojem v odnosu do pojma, v katerem je vsebovan; rodovni pojem ki obsega določene vrstne pojme; vrstni pojem ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi ♪
  16.      pokázati  tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati / ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži // usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti / to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno 7. narediti vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi / svojih čustev na zunaj ni pokazal b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel ● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo / pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem zagledal je čuden prizor b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit // pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je / publ. kmalu so se pokazale težave ● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori pokázan -a -o: za pokazano dobro voljo sem vam hvaležen ♪
  17.      poklícen  -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na poklic: moj poklicni tovariš; poklicni uspehi; poklicne dolžnosti, težave, zahteve; njegove poklicne izkušnje / poklicno delo / poklicna bolezen; poklicna etika; poklicna izobrazba; poklicno usposabljanje / poklicni igralec, lovec; amaterski in poklicni vozniki; poklicna plesalka / poklicno gledališče gledališče s poklicnimi igralci / poklicne skupine; poklicna struktura staršev teh otrok; poklicno združenje ∙ ekspr. ti si poklicni bedak velik; evfem. poklicna služabnica ljubezni vlačuga, prostitutka ♦ ped. poklicno informiranje seznanjanje z zahtevami, možnostmi v posameznih poklicih; poklicno usmerjanje; šol. poklicna šola šola, ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela poklícno prisl.: veliko poklicno dela; poklicno mora prevoziti vsak dan dvesto kilometrov ♪
  18.      polomíti  -lómim dov. (ȋ ọ́) 1. drugega za drugim odlomiti, zlomiti: polomiti palice; polomiti drevesom vrhove / sneg je polomil veje // povzročiti, da ima kaj odlomljene, zlomljene dele: pri obiranju so drevo precej polomili / polomiti ograjo, stol / ekspr. polomiti ključavnico, uro pokvariti 2. ekspr. povzročiti komu zlome, poškodbe: tako ga je tepel, da ga je vsega polomil; ne hodi tja, da se ne polomiš; pri padcu se je ves polomil 3. pog., v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga fant kaj polomi, se lepo pomenita; ekspr.: polomil si ga na celi črti; pošteno ga je polomil // narediti napako: igralec ga je na premieri polomil; polomil ga je pri izpitu / ekspr. polomil si jo, da jih nisi povabil ● ekspr. ob izgovarjavi teh besed bi si kmalu jezike polomili zelo težko, nespretno so jih izgovarjali; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil kosti, rebra bi ga zelo pretepel; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan polómljen -a -o: polomljena ograja; polomljeno drevo ∙ ekspr. iz službe je prišel ves polomljen zelo utrujen; ekspr. govoril je v polomljeni angleščini slabi, nepravilni ♪
  19.      ponotránjenost  -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost ponotranjenega: ponotranjenost čustev / igralec je znal upodobiti like z resnično igralsko ponotranjenostjo ♪
  20.      popáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: v igri je moral večkrat popačiti obraz; popačil se je od bolečine 2. nav. ekspr. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je popačil, da so bile nerazumljive; popačili so ime kraja / umetno popačiti ton, zvok 3. prikazati kaj drugače, kakor je: zavestno so popačili dejstva; popačil je smisel njegovega stavka 4. star. iznakaziti, skaziti: nesreča ji je popačila obraz / hiše so popačile okolico jezera 5. star. pokvariti, izpriditi: lažnivost popači vsakega človeka; bala se je, da bo ta družba popačila njene otroke popáčiti se z nenaravnimi, nepravilnimi gubami, potezami pokazati, izraziti negativen, odklonilen odnos: medtem ko ji je prigovarjal, se mu je popačila v obraz / ekspr. ti si pa res imeniten igralec, se je popačil zaničljivo rekel popáčen -a -o: od nesreče popačen obraz; uporabljati popačene besede; o njej ima popačeno predstavo, sliko; moralno popačeni ljudje ♪
  21.      populáren  -rna -o prid., populárnejši (ȃ) 1. splošno znan, priljubljen: popularen igralec, pisatelj; ta zdravnica je med ljudmi zelo popularna / včasih je bil popularen kot dober komik; popularen je pod imenom Čuk znan / pri nas je nogomet precej popularen; popularna knjiga, popevka, izletniška točka / publ. taki ukrepi niso preveč popularni zaželeni ∙ publ. cene penzionov so popularne niso preveč visoke 2. knjiž., redko poljuden: popularen članek o tuberkulozi; popularen način opisovanja ♪
  22.      poskúšati  -am tudi poizkúšati -am nedov. (ú) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: poskušal je odnesti vrečo, odpreti vrata; poskušal je zibelko narediti sam / večkrat je že poskušal zbežati / poskuša govoriti razločno; poskušala se je vesti naravno / elipt.: otrok poskuša prve korake; najprej je poskušal zlepa b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskušal je gibati s prsti, hoditi / poskušal je močna železna vrata, ali se dajo odpreti 2. delati kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti: poskušal je žice, če so dovolj napete 3. delati kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: poskušati zdravilo na ljudeh / ekspr. hodili so poskušat zdravilno moč vrelca preizkušat / poskušati vina pokušati poskúšati se tudi poizkúšati se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: poskuša se v pesništvu / poskušal se je tudi kot dramatik, igralec / v ribniku so se poskušale prve žabe so se oglašale poskušajóč tudi poizkušajóč -a -e: padel je, poskušajoč zaustaviti sovražno enoto ♪
  23.      poslušálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na poslušanje: igralec je dobro obvladal poslušalni prostor ♪
  24.      postáva 1 -e ž (ȃ) navadno s prilastkom 1. človeško telo glede na zunanji videz, zlasti rast, mere: dekle z deško postavo; kljub porodom ima še lepo postavo; popraviti pomanjkljivosti postave z ustreznim krojem; kakor hrast močna postava / spoznati koga po postavi / ekspr. krepka postava se je prerinila skozi vrata človek krepke postave / z oslabljenim pomenom biti majhne, suhe, visoke, vitke postave majhen, suh, visok, vitek // neznano, nejasno vidno živo bitje, navadno človek: neka postava je ležala v parku; iz megle so se prikazale opotekajoče se postave 2. knjiž. oseba kot literarna, dramska upodobitev; lik: igralec je ustvaril prepričljivo postavo vaškega veljaka; žena mu je bila vzor za mnoge ženske postave v romanu / on je ena izmed najbolj znanih postav našega kulturnega življenja oseba, osebnost 3. šport. moštvo, del moštva pri določenem tekmovanju: trener je določil postavo šele dan pred tekmovanjem; moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi ● ekspr. bela postava stoji ob postelji smrt; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje ♪
  25.      postáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj a) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo; postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonil b) kam sploh: postaviti kovček na tla; lončnice je postavila na dež; postaviti mizo k oknu, stol k mizi; spomenik so postavili sredi parka / avtomobil je postavil k ograji zapeljal c) kam z določenim namenom: postaviti mejnike; postavili so nove prometne znake / postaviti kaj naprodaj, na ogled / postaviti piko, vejico č) iz ležečega v pokončni položaj: pobral je palico in jo postavil v kot / pijanca je dvignil in ga postavil k zidu; s težavo se je postavil pokonci 2. narediti, da pride kdo a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavili v vrsto; ujetnike so postavili s hrbtom proti steni; pogumno se je postavil prednje; postaviti se pred vrata / konj se je postavil na zadnje noge b) kam z določenim namenom: postaviti stražo, zasedo / za kazen so ga postavili v kot / postavil se je na čelo kolone 3. zgraditi, sezidati: postaviti bolnico, hišo, most, stolpnico; okoli tovarne so postavili betonsko ograjo / postaviti pesniku spomenik / postaviti šotor sestaviti ogrodje in nanj napeti šotorsko krilo 4. nav. ekspr. določiti, izbrati koga za določeno delo, funkcijo: za ta primer so postavili posebno komisijo; postaviti koga za razsodnika, varuha, zapisnikarja / postavili so ga na odgovorno mesto / postavili so mu ga za zgled // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: učenec ni vedel, v katero dobo naj postavi pesnika / tega prijatelja je postavil visoko nad druge / postaviti svoja dognanja ob tuja primerjati 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postaviti predlog, trditev, zahtevo; učitelj mu je postavil tri vprašanja / postaviti diagnozo / postavili so ga pred odločitev 6. uprizoriti, izvesti: postaviti novo dramsko delo / igralec je postavil trden odrski lik izoblikoval, ustvaril 7. nav. ekspr. določiti, predpisati: postaviti visoke norme; postaviti izpitni rok, termin / postaviti nove cene izdelkom 8. nav. ekspr. ponuditi, postreči: te vrste jed posolite šele, preden jo postavite na mizo; brez besed je postavila večerjo predenj / gostilničar je postavil pred goste liter vina ● ekspr. ni vedel, kako naj postavi besedo, da bo prav kaj naj reče; star. postaviti dobro besedo za koga priporočiti ga, zavzeti se zanj; star. postaviti (svojega) moža izkazati se, uveljaviti se; ekspr. zna ob pravem času postaviti piko končati, nehati; ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; publ. postaviti razstavo prirediti, pripraviti; pisatelj je postavil zgodbo na Primorsko jo prikazal, kot da se je godila na Primorskem; ekspr. postaviti koga čez prag, na cesto, pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; postaviti prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; knjiž., ekspr. postaviti koga na Olimp dati komu najvišji, najuglednejši položaj; star. ne zna postaviti na papir, kar ima na jeziku napisati, sestaviti; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. pijanca so postavili na hladno, pod kap s silo so ga spravili ven; pog., ekspr. pazite se, da vas ne bodo postavili na hladno aretirali, zaprli; lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti s stvarmi, ko so že odločene, izvršene; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; publ. postaviti problem v novo luč prikazati nova, nepoznana dejstva v zvezi z njim; ekspr. postaviti koga v slabo luč povedati (neupravičeno) kaj negativnega, slabega o njem; star. delo je postavil v slovenščino naš znani pisatelj prevedel; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli ◊ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; lingv. postaviti pridevnik v ženski spol; šport. postavil je dober, rekorden čas dosegel dober, rekorden rezultat pri hitrostnem športu; postaviti nov svetovni rekord; tisk. postaviti sestaviti črke v besede postáviti se 1. vzbuditi zadovoljstvo, občudovanje zaradi pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: mislil je, da se bo s tem dejanjem postavil pred tovariši; s svojim znanjem se povsod postavi / postaviti se z novo obleko / s takim sinom se lahko postavi pobaha 2. nav. ekspr. poskusiti doseči kaj pozitivnega, ugodnega, zlasti če je to upravičeno: on se zna postaviti; vedno se postavi, če je treba // v zvezi z za poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: na sestanku se je postavil za delavce svojega oddelka; vedno se postavi zanj / pogumno se je postavil za svoje pravice ● publ. postaviti se proti čemu izraziti nesoglasje; ekspr. postaviti se komu na pot ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; ekspr. postaviti se na očetovo stran imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu; pog. ne morem se postaviti s svojim zdravjem nisem (najbolj) zdrav postávljen -a -o: pokonci postavljen predmet; nahitro postavljeni roki; roman je postavljen na Gorenjsko; odgovoriti na postavljena vprašanja; domiselno postavljeno gledališko delo; postavljeni so pred pomembno odločitev; postavljeni so bili pred zid; v breg postavljena hiša ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA