Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Igra (1.004-1.028)


  1.      mŕzel  -zla -o [ǝu̯] prid. (ȓ) 1. ki ima razmeroma nizko temperaturo: mrzel zrak; gaziti mrzlo brozgo; piti mrzle pijače; ledeno mrzla voda; mrzel kot led / mrzel dan; letošnja zima je bila mrzla; mrzlo podnebje / mrzli studenci; mrzle roke // ki vzbuja, povzroča občutek mraza: mrzel veter; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.: mrzli bajoneti; mrzli lunini žarki; mrzle zvezde; mrzlo zimsko nebo // ki ima temperaturo okolice: leči v mrzlo posteljo; mrzla prha; umivati se v mrzli vodi; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi nezakurjeni; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; mrzla večerja večerja iz mrzlih jedi 2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: mrzel nasmeh; premeril ga je z mrzlim pogledom; mrzel sprejem; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr. oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi do njega je bila zmeraj mrzla neprijazna, sovražna 3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen: mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum; mrzla logika, razsodba; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr. mrzla sovražnost // nav. ekspr. ki ne izraža čustev: mrzla glasba, lepota; mrzle oči / lep, a mrzel človek 4. knjiž. zelo neprijeten, tesnoben: mrzel molk; mrzel strah; mrzla groza; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva neugodno delujoča ● mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; mrzli stric očetov ali materin bratranec; nizko samo poskusi me udariti, pa boš mrzel te bom ubil; mrzle barve modra, zelena, siva barva; ekspr. biti mrzle krvi ne vdajati se čustvom; nar. mrzla žlahta daljno sorodstvo; ekspr. ima mrzlo srce ni dostopen za ljubezen, sočutje; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost ◊ agr. mrzli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje; mrzla tla tla, pri katerih je voda blizu površine; lov. mrzla sled sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh; med. mrzli obkladek; meteor. mrzli dan dan s temperaturo pod 0° C; mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl mrzel zrak; mrzla fronta del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak; tekst. mrzli otip otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip mŕzlo prisl.: mrzlo gledati, reči; perilo se mrzlo lepi h koži; ob teh besedah ga je mrzlo spreletelo / v povedni rabi: ob vodi je bilo ledeno mrzlo; bilo je mrzlo, da bi se mu skoraj zanohtalo ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta; sam.: upadli obrazi so izražali nekaj mrzlega; ne smete piti nič mrzlega; hraniti na mrzlem ♪
  2.      múcika  -e ž (ȗ) 1. ljubk. mačka: igrati se z muciko 2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska: v mestu je spoznal nekaj razvajenih mucik / kot nagovor te zebe, mucika ♪
  3.      múcka  -e ž (ȗ) 1. ljubk. mačka: mucka čepi na peči in prede; mucke se igrajo na dvorišču / okrog mačke je bilo pet (mladih) muck 2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska ali otrok: kakšno (ljubko) mucko ima / kot nagovor te zebe, mucka 3. nav. mn., pog. socvetje v obliki podolgovate kepice; mačica: vrba že odganja mucke // vejica s takim socvetjem: dati mucke v vazo 4. pog. kosem, kosmič, svaljek: v črnilniku so se nabrale mucke; krpa ne pušča muck; pomesti prah in mucke izpod postelje 5. otr. strdek smrklja (v nosu): vzeti mucko iz nosa ♪
  4.      múčiti  -im nedov. (ú ȗ) 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili // nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen ● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo múčiti se 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila // zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz // ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove // knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti ♪
  5.      mularíja  -e ž (ȋ) pog. razposajeni, objestni otroci, zlasti dečki: mularija se je obešala na kolo, voz; prepovedujem ti igrati se s to mularijo / kot nagovor vam bom že pokazal, koga boste imeli za norca, mularija grda // ekspr. otroci, mladina sploh: v kino hodi sama mularija; mularija naše ulice / odpeljal je svojo mularijo na sprehod sinove in hčere ♪
  6.      muzicírati  -am nedov. (ȋ) nav. ekspr. igrati (na glasbilo): godci pridno muzicirajo; v kavarni muzicirajo dolgo v noč; peti in muzicirati; pren. murni neutrudno muzicirajo // izvajati glasbeno delo, navadno kvalitetno: pod dirigentovim vodstvom orkester skladno muzicira ♪
  7.      múzika  -e ž (ú) 1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok; glasba: gojiti, študirati muziko; za muziko je zelo dovzetna / igrajo samo jazzovsko muziko; lahka, resna, zabavna muzika; operna, plesna muzika // glasbeno delo: komponira slabo muziko; poznavanje naše muzike v tujini 2. igranje (na glasbila): po proslavi bo muzika in ples; muzika utihne; iz vasi je slišati glasno, hrupno muziko // izvajanje glasbenih del: rad posluša moderno muziko / muzika za ples; pren., pesn. muzika dežja, stroja 3. pog. skupina ljudi, ki igra na glasbila; godba: muzika je zaigrala koračnico; najeti muziko / kot vojak je bil pri muziki 4. knjiž., ekspr. blagoglasnost, melodičnost: muzika jezika, stavka; pren. muzika slike ● pog., ekspr. to je pa druga muzika stvar je drugačna, kakor je kazalo; ekspr. dosti imam te muzike naveličan sem tega ravnanja, stanja, odveč mi je; slabš. narediti komu mačjo muziko dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem; pog., ekspr. ko jim bo zmanjkalo denarja, bo konec muzike ne bodo več delali, počeli tega; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi ♪
  8.      muzikálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na muziko; glasben: muzikalna prvina / muzikalna izobrazba, vzgoja; izvajati, poslušati muzikalne reprodukcije / pomemben muzikalni dogodek 2. ki ima čut, smisel za glasbo: muzikalen otrok / njeno igranje je bilo zelo muzikalno 3. redko blagoglasen, melodičen: imeti muzikalen jezik, stil ◊ lingv. muzikalni naglas tonemski naglas muzikálno prisl.: skladba je muzikalno dobro izvedena; muzikalno izšolani ljudje ♪
  9.      muzikánt  in muzikànt -ánta m, im. mn. tudi muzikántje (ā á; ȁ á) kdor igra na preprosto glasbilo, zlasti na podeželju: muzikanti so igrali poskočne polke; že praded je bil muzikant / popotni, vaški muzikant ♪
  10.      muzikántar  -ja m (ā) pog., ekspr. muzikant, godec: igrali in peli so domači muzikantarji; najeti muzikantarje ♪
  11.      na  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ) 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo // za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / neprav. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih / opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge 2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov // za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na sovražnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo 3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino // za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto dinarjev na osebo; voziti sto kilometrov na uro 4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto // ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo // ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost 6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih // za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta // za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni 7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X // za izražanje sredstva ali orodja a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek // za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj / molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje 9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo / čevlji za na ples; žarg. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras / kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje II. z mestnikom 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah // za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem // za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri / kleči na levem kolenu / kopati se na Savi 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane / ponesrečil se je na delu, na smučanju pri / je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev / zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji 3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu 4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu 5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; neustalj. umreti na jetiki za jetiko 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom / učiti se na napakah ● ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; neustalj. zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno ◊ lingv. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; poudarek na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd. ♪
  12.      na...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z na za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti na površino predmeta, na predmet ali v predmet: nalagati, naliti, namazati, namiliti, nanašati, napolniti, natrpati / nalepiti na steklo; naložiti na voz b) začetka, nepopolnosti dejanja: načeti, nagristi, nakljuvati, nakriviti, nalomiti, namrzniti, napokati / v zvezi s se nahladiti se c) določene količine kot rezultata dejanja: naberačiti, nacepiti, nakositi, nakrasti, nakupiti, nalupiti, namleti, napeči, nažeti / nablebetati, načenčati, natvesti č) v zvezi s se zadostne stopnje, prevelike mere, ki se kaže kot čustven odnos osebka do dejanja: nahoditi se, naigrati se, najesti se, najeziti se, namraziti se, namučiti se, napiti se, naplesati se, natrpeti se d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): nadrobiti, naelektriti, nagubati, namagnetiti, napadati, napasti, napisati, narisati 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: nagovor, nalepka, napitek, naplavinski, natikalen / nakisel 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: nagobčnik, nagroben, nahrbten, nakolenka, namizen; nahitro, nalahno ♪
  13.      nabíjati  -am nedov. (í) 1. s tolčenjem, udarjanjem spravljati na kaj: čevljar nabija čevelj na kopito; nabijati obroče na sode / sodar že ves dan nabija škafe // pritrjevati kam, na kaj, navadno z žeblji: nabijati obešalnike na zid; ves dan že nabija podkvice na čevlje / plezal je počasi, ker je sproti nabijal kline zabijal / nabijati žeblje na steno 2. s tolčenjem, udarjanjem polniti kaj: nabijati kalup s peskom / nabijati vrtine za streljanje // polniti orožje z naboji: vojaki so nabijali in streljali; nabijati puško, top / možnarje zna samo on dobro nabijati 3. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: nabijati beton, zemljo // s tolčenjem, udarjanjem delati kaj iz česa: nabijati ilovnato steno / nabijati tla s tolkači 4. ekspr. močno streljati: iz oklopnega vlaka so nabijali za njimi; topovi nabijajo že ves dan 5. ekspr. (zelo) slišno, navadno enakomerno tolči, udarjati: dež nabija na okna, po oknih; nekdo je s pestmi nabijal po vratih / bobni in činele nabijajo že vso noč / slabš. cele dneve nabija po klavirju igra / srce mu je od razburjenja nabijalo v prsih močno tolklo, bílo // redko tepsti, pretepati: fantje so smeli prestopnike nabijati po mili volji 6. ekspr. dvigati, višati: nabijati cene; normo jim nabijajo, plač pa ne zvišajo / nabijajo nove in nove davke nalagajo, predpisujejo 7. elektr. elektriti: nabijati ebonitno palico; tam se delci negativno nabijajo / nabijati baterijo z enosmernim tokom polniti ● nar. zvonovi nabijajo k prazniku zvonijo, pritrkavajo; brezoseb., ekspr. popravljal je strelovod, ko je najbolj nabijalo treskalo; ekspr. ves dan nabijajo tarok igrajo; ekspr. otroci vsako popoldne nabijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; nar. dolenjsko prehladil se je in zdaj nabija cele noči kašlja ♪
  14.      nacionálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na narod, naroden: prizadevati si za nacionalni dvig naroda; nacionalni obstoj; nacionalno ozemlje / nacionalna ideja, zavest; nacionalna individualnost, pripadnost; nacionalno gibanje, vprašanje / nacionalna politika; pospeševati nacionalno gospodarstvo / nacionalna jed narodna jed; ta avtomobil je njihovo nacionalno vozilo ljudsko vozilo / odpravljati nacionalna nasprotja narodnostna 2. nanašajoč se na državo; državen: takrat so priznali retoromanščino za četrti nacionalni jezik / 29. november je naš nacionalni praznik / dinar je v več državah nacionalna valuta / Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije ◊ ekon. nacionalni dohodek narodni dohodek; nacionalna ekonomija gospodarstvo določene države; polit. nacionalni socializem nacionalsocializem; soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih; šah. nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795 nacionálno prisl.: nacionalno neopredeljen, zatiran; sam.: razmerje med nacionalnim in univerzalnim ♪
  15.      načín  -a m (ȋ) 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu // v zvezi na vsak način poudarja a) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način b) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna ● pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako malo študiral; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo ◊ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; lingv. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina; muz. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način ♪
  16.      nadaljevánka  -e ž (á) televizijski film ali televizijska igra v nadaljevanjih: gledati, snemati nadaljevanko / televizijska nadaljevanka / publ. nadaljevanka v dnevniku literarno delo v nadaljevanjih ♪
  17.      nadomésten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. ki prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: nadomestna dejavnost / nadomestni deli; nadomestne surovine / nadomestno stanovanje // ki začasno prevzame funkcijo, delo koga drugega: nadomestna igralka / svojo nadomestno mater je imel kar rad ♦ jur. nadomestna kazen kazen, pri kateri se neizterljiva, neplačana denarna kazen spremeni v zaporno; nadomestna stvar stvar, ki se da nadomestiti z drugo stvarjo iste vrste, da se izpolni določena obveznost; nadomestne volitve volitve zaradi izjemne, neredne izpraznitve poslanskega mesta; lingv. nadomestna osnova osnova, ki z drugo, glede na izvor različno osnovo sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; ptt nadomestna izročitev izročitev pisma, pošiljke kakemu sorodniku, družinskemu članu naslovljenca, ker je naslovljenec odsoten 2. bot. ki zraste iz starega tkiva: nadomestni poganjek, popek; nadomestne korenine ♪
  18.      nadoméščati  -am nedov. (ẹ́) 1. začasno imeti položaj, funkcijo a) koga drugega: nadomeščati direktorja, predsednika; nadomeščati obolelega igralca, učitelja / nadomeščal ga je v vseh zadevah / stroj ne more nadomeščati človeka b) česa drugega iste vrste: začasno bo ta stranska cesta nadomeščala glavno / prevodi ne morejo enakovredno nadomeščati izvirnikov; v tem stavku nedoločnik nadomešča predmetni odvisnik; umetne snovi vse bolj nadomeščajo naravne / žig nadomešča znamko // navadno v zvezi s s, z delati, da kaj drugega prevzame, dobiva položaj, funkcijo česa: nadomeščati obrabljene dele z novimi; to rusko črko nadomeščamo z znakom j / le kako bodo nadomeščali padle in ranjene / stric mu je nadomeščal očeta 2. delati, da kdo dobi kaj, kar po vrednosti, količini, funkciji ustreza prejšnjemu: s transfuzijami so mu nadomeščali odtekajočo kri / pomanjkljivo znanje je nadomeščal s pridnostjo in vztrajnostjo / nadomeščati izgube ♪
  19.      nagátiti  -im dov. (á ȃ) redko 1. napolniti, natlačiti: nahrbtnik je nagatil z vsem potrebnim / nagatiti vzorce v izložbena okna // zamašiti, zapreti: množica je nagatila ulico pred dvorcem 2. nagačiti: veverico so dali nagatiti nagáčen in nagáten -a -o: nagačen krokodil; s prejo, žagovino nagačene igrače ♪
  20.      naívka  -e ž (ȋ) 1. gled. igralka, ki igra vloge naivnih ženskih značajev: naivka in karakterna igralka / igrati naivko 2. redko naivna ženska: goljuf je imel uspeh zlasti pri naivkah 3. ženska oblika od naivec: slikarka naivka ♪
  21.      nakljúčje  -a s (ȗ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: nič ne smemo prepustiti naključju / pomagalo mu je naključje; ekspr. igra naključja / v povedno-prislovni rabi: ni naključje, da je nanj pozabil; ekspr. rešitev je čisto naključje; to je čudno, neverjetno, srečno naključje ∙ ekspr. naključje je hotelo drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega // v prislovni rabi, v zvezi po naključju nenačrtno, nehote: po naključju srečati znanca; samo po naključju je preživel nesrečo; ekspr. to je zvedel po golem naključju ♪
  22.      nakloníti  -klónim dov. (ȋ ọ́) 1. knjiž. podariti, pokloniti: naklonil ji je lepo darilo; nikogar nima, da bi mu naklonil premoženje dal, prepustil / vso svojo ljubezen je naklonila otrokom // preskrbeti, omogočiti: naklonil mu je dobro službo / nikoli mi ni nič naklonil / usoda jim je naklonila zmago zmagali so 2. star. nagniti, prisiliti: k delu ga je naklonila velika potreba; nič ga ni moglo nakloniti, da bi se oženil 3. zastar. povzročiti, prizadejati: ne morejo pozabiti, kakšno sramoto jim je naklonil; nespametna ljubezen mu je naklonila žalost in sitnosti ● knjiž. samo malo časa mi še nakloni poslušaj me, sodeluj z menoj še nekaj časa; zastar. sramežljivo je naklonila glavo sklonila nakloníti se zastar. skloniti se, nagniti se: naklonila se je skozi okno; nakloniti se h komu / češnja se je naklonila na dvorišče // prikloniti se: nakloni se, preden odideš; igralec se je publiki globoko naklonil nakloníti si star. pridobiti si naklonjenost: zelo se je trudil, pa si je ni mogel nakloniti / nakloniti si občinstvo naklónjen -a -o 1. deležnik od nakloniti: zahvaliti se za naklonjeno knjigo / ljubeči pogled je bil naklonjen možu / stranska ploskev je precej naklonjena k osnovni nagnjena 2. navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki ima, kaže pozitiven odnos do koga: predstojnik mu je naklonjen; naklonjeni so naši ureditvi; očetovsko, prijateljsko mi je naklonjen / javno mnenje jim ni naklonjeno / sreča, usoda nam je naklonjena ♪
  23.      nalíčiti 1 -im dov. (í ȋ) 1. nanesti ličilo na obraz: naličiti obrvi, ustnice; skrbno se naličiti; naličiti si trepalnice / naličiti igralko pred nastopom; naličiti se v črnca / naličiti obraz 2. knjiž., redko okrasiti, olepšati: naličiti darila s cvetlicami nalíčen -a -o: rdeče naličene ustnice; naličena ženska ♪
  24.      nalóga  tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom 1. kar mora kdo storiti, opravljati a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo // kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije ∙ publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga // šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva ◊ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja ♪
  25.      nametáti  -méčem dov., namêči namečíte; namêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti kam: otroku nameče igrače in gre; iz podstrešja je nametal seno za konje; nametati na kup; nametali so poln pod snopja / nametati kamenje, prst v jamo / nametati omet na zid 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: nametati misli na papir; na platno je nametal nekaj spačenih figur ● ekspr. nametal je obleko nase in zbežal hitro se je oblekel; ekspr. spet bi ti rad nametal peska v oči ti prikril resnico; pog., ekspr. nametal mu jih je po grbi, da je ves črn natepel, pretepel ga je nametán -a -o: na papirju je nekaj bežno nametanih stavkov; kup nametanih cunj / ekspr. poslopja so nametana brez reda ♪

   879 904 929 954 979 1.004 1.029 1.054 1.079 1.104  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA