Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ig (7.486-7.510)


  1.      zmečkáti  -ám [mǝč tudi meč] dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: zmečkati obleko, papir; oblačila so se v kovčku zmečkala; v avtomobilu si je zmečkala krilo 2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: zmečkati borovnice, krompir; zmečkati med prsti, z roko / zmečkati grozdje pred stiskanjem; zmečkati sadje s tolkačem / zmečkati cigaretni ogorek 3. s pritiskom, stiskom kaj poškodovati, da izgubi naravno, pravilno obliko: hlod mu je zmečkal nogo, roko; pri prekladanju zabojev si je zmečkal prste; brezoseb. v rudniku ga je zmečkalo / pri trčenju si je zmečkal blatnik in razbil luč 4. ekspr. slabo, nezadovoljivo narediti, napisati: na hitro zmečkati nalogo, spis / pravilnika še niso zmečkali naredili, napisali ● ekspr. zmečkala je nekaj v opravičilo težko razumljivo, nerazumljivo rekla zmečkán -a -o: zmečkan krompir; bil je ves umazan in zmečkan; zmečkana obleka ♪
  2.      zméšati  tudi zmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. s premikanjem delcev kake snovi narediti, da se ta združi, enakomerno porazdeli: zmešati cement, pesek in vodo; sestavine dobro zmešamo; zmešati v mešalniku; zmešati z žlico; strojno zmešati / zmešati v kašo 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: zmešati barve; pijače zna dobro zmešati / zmešati vino z vodo / zmešati več vrst žita / zmešati malto // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: čisto perilo je zmešal z umazanim / zmešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve / zmešati telefonske linije; strani so se zmešale 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zmešati formule, podatke; pojmi so se mu zmešali / sanje se zmešajo z resničnostjo // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: zmešal je ruske in poljske besede 4. ekspr. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: s svojimi nazori ga je samo zmešal; zmešati ljudstvo / knjige so mu zmešale glavo, pamet; pijača, vročina zmeša možgane / megla ga je tako zmešala, da se je obrnil v napačno smer; brezoseb. ko je prišla na križišče, jo je zmešalo, da ni vedela kam ● ekspr. to dekle mu je zmešalo pamet zaljubil se je vanjo; pog. računalnik mu je zmešal glavo, pamet povzročil, da je veliko premišljeval, govoril o njem; zmešati komu korak povzročiti, da mu postane neurejen, neusklajen; ekspr. zmešati komu niti, račune, pog. štrene preprečiti njegove načrte; zmešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne zméšati se tudi zmešáti se 1. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku postati duševno bolan: zmešalo se mu je; od vsega hudega se ji je zmešalo 2. knjiž. zmesti se: ko jo je zagledal, se je ves zmešal / govorica se mu je zmešala zméšan -a -o 1. deležnik od zmešati: zmešan človek; imajo ga za zmešanega; zmešane barve; telefonske linije so zmešane; moka, zmešana s pecilnim praškom; poročilo je zmešano in nenatančno 2. ekspr. ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta je pa res zmešan; ali je čisto zmešana, da to pripoveduje // ki je po mnenju koga brez vrednosti, cene: nehaj brati te zmešane romane ● ekspr. od vročine so bili vsi zmešani niso mogli normalno misliti, odgovarjati; ekspr. plete kot zmešana zelo veliko, hitro; prisl.: zmešano govoriti; gleda čisto zmešano ♪
  3.      zmlínčiti  -im dov. (í ȋ) povzročiti, da kaj pod pritiskom spremeni obliko, se iznakazi: zmlinčiti cigaretni ogorek; kovanec se pod kolesom zmlinči / kolo mu je zmlinčilo roko // nav. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konj je zmlinčil jezdeca; skala se je odkrušila in zmlinčila več ljudi ● ekspr. tako sem jezen nanj, da bi ga zmlinčil zelo; ekspr. zmlinčiti sovražnika v prah uničiti, onemogočiti ga zmlínčen -a -o: zmlinčen avtomobil; bil je ves polomljen in zmlinčen ♪
  4.      zmnóžek  -žka m (ọ̑) mat. število, ki se dobi pri množenju: izračunati zmnožek; zmnožek števil; pren., knjiž. inteligenca je zmnožek dednosti in okolja ♦ fiz., mat. zmnožek vektorjev ♪
  5.      zmodelírati  -am tudi izmodelírati -am dov. (ȋ) 1. narediti kaj iz gnetljive snovi, izoblikovati: zmodelirati figurice; zmodelirati iz gline, plastelina // izoblikovati po modelu: zmodelirati opeko / ekspr. pisatelj je zmodeliral osebe po kalupu 2. um. dati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: zmodelirati kip, spomenik; kipar je obraz dobro, natančno zmodeliral zmodelíran tudi izmodelíran -a -o: po kalupu zmodelirani predmeti ♪
  6.      zmótati  -am tudi zmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) 1. narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: pazi, da ne zmotaš preje; niti so se zmotale; pren. misli so se mu zmotale; v glavi se ji je vse zmotalo 2. knjiž. zviti: zmotati jadro, vrv; zmotati prejo v klobčič / zmotati si cigareto zmótati se, tudi zmotáti se ekspr. priti, oditi, navadno skozi kaj ovirajočega: s težavo se je zmotal na drugo stran; zmotati se skozi vrata zmótan tudi zmotán -a -o: zmotana vrv; vse je zmotano ♪
  7.      zmrcváriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. 1. povzročiti komu hude rane, poškodbe: krogla mu je zmrcvarila roko; volkovi so zmrcvarili ovce; v pretepu so ga hudo zmrcvarili; pren. zasliševanje ga je duševno zmrcvarilo 2. poškodovati, uničiti: pes je zmrcvaril copate; zmrcvariti igračo // pokvariti, poslabšati: uredništvo mu je zmrcvarilo članek / staro ime kraja so čisto zmrcvarili popačili zmrcvárjen -a -o: zmrcvarjen človek; našli so ga vsega zmrcvarjenega ♪
  8.      zmrzlínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zmrzlino: zmrzlinska poškodba zidov / zmrzlinski dvig cestišča ♪
  9.      zmŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo // ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila // preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev // zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo zmŕznjen -a -o 1. deležnik od zmrzniti: pojdi noter, saj si že čisto zmrznjen; meso je še zmrznjeno 2. ki ga rado zebe: biti zmrznjen; zmrznjena ženska; prisl.: držati se zmrznjeno; prim. zmrzel ♪
  10.      značáj  -a m (ȃ) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj; spoznavati značaj koga; po značaju je dobrodušen, popustljiv človek; črte, poteze značaja; razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj; pren. slovenski narodni značaj // kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo; odkrit značaj je povsod dobrodošel; so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev; tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava, značilnost: analizirati značaj pesmi; grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj; lirični značaj skladbe; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno ◊ agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja; psih. asocialni značaj ♪
  11.      znájti se  znájdem se dov., znášel se znášla se (á) navadno s prislovnim določilom 1. nehote, po naključju priti kam, pojaviti se kje: znajti se na robu prepada; izvidnica se je znašla v sovražnikovem obroču; nenadoma se je znašel pred stražarjem; znajti se zunaj / po naključju sta se znašla v istem avtobusu // ekspr. priti kam, pojaviti se kje sploh: na zborovanju so se znašli najrazličnejši ljudje; ves premočen se je znašel v kuhinji; znajti se pred zaprtimi vrati / čez dva dni se je knjiga znašla na njegovi mizi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: znajti se v kočljivem, neprijetnem položaju; znajti se v precepu, stiski, zadregi, zagati; gospodarstvo se je znašlo v težavah; znajti se pred zahtevno nalogo, pred nerešljivim problemom / znajti se v pasti 2. izraža sposobnost osebka, da ugotovi, določi svoj položaj v prostoru: prvi hip se ni znašel, kje je; ker se v mestu slabo znajde, se je izgubil; v megli, temi se je težko znajti / v novem okolju so se že znašli; pren. v mojih zapiskih se ne bo nihče znašel 3. izraža sposobnost osebka, da najde ustrezno rešitev: fant je pameten, se bo že znašel; novinec se težko znajde; trgovec se je znašel in takoj razprodal zaloge; dobro, povsod, vedno se znajti / znajdi se (sam); znajdi se, kot veš in znaš / s svojim uglajenim vedenjem se znajde v vsaki družbi ● ekspr. nagrada se je znašla v pravih rokah nagrado je dobil ustrezen, primeren človek; ekspr. znajti se na cesti, pred vrati izgubiti službo ali stanovanje; ekspr. znajti se na stranskem tiru izgubiti vodilno vlogo, mesto; ekspr. spodrsnilo mu je in znašel se je na tleh, v vodi padel je na tla, v vodo; prim. iznajti ♪
  12.      znák  -a m (ȃ) 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake 2. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost 3. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo / nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika ◊ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje ♪
  13.      známenje  -a s (á) 1. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko 4. gib, zvok, s katerim se a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja // lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika ● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje ◊ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži ♪
  14.      znamenováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. označevati: znamenovati strani v knjigi / to gotovo znamenuje nesrečo pomeni ♪
  15.      známka  -e ž (ȃ) 1. nazobčan listek z natisnjeno podobo in nominalno vrednostjo, ki se lepi na poštne pošiljke: nalepiti znamko; zbirati znamke; večbarvna, žigosana znamka; znamka za pismo, razglednico; znamka z rastlinskimi, živalskimi motivi; serija znamk; vrednost znamke; album za znamke; kolki in znamke / poštna znamka 2. vet. ploščica, navadno kovinska, za označevanje živali: obesiti živali znamko na ovratnico; trikotna znamka / pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; ušesna znamka navadno kovinska ploščica z registrsko številko živali in njene matere, ki se pritrdi na uhelj zlasti goveda, prašiča 3. kar označuje kak izdelek glede na podjetje, ki ga izdeluje: pri nakupu biti pozoren na znamko; to je dobra znamka smuči; parfum priznane znamke; motorno kolo znamke Tomos; tip in znamka avtomobila ● knjiž. bankovec z vodno znamko vodnim znakom; knjiž. igralna znamka žeton; publ. izboljšati svetovno znamko v hitrostni vožnji svetovni rekord; publ. športnik je dosegel znamko osem metrov je skočil osem metrov ◊ filat. notirati znamke določati, objavljati ceno znamk na tržišču; osredena znamka katere podoba ima na vseh straneh enako širok rob; znamka s priveskom z nazobčanim delom, navadno s priložnostnim besedilom ali sliko, ki se drži znamke; fin. izdajati znamke; jur. blagovna, storitvena znamka zaščitni grafični, črkovni znak za označevanje blaga, storitev; mont. (osebna) znamka okrogla kovinska ploščica s številko delavca v rudniku, ki jo ta vzame s seboj, ko gre v jamo; ptt portovna znamka do 1966 ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko; priložnostna znamka izdana ob obletnici določenega dogodka ali ob določenem dogodku ♪
  16.      známkica  -e ž (ȃ) 1. manjšalnica od znamka: nalepiti znamkico na pismo / pes nosi znamkico na ovratnici 2. nazobčan listek z nominalno vrednostjo kot dokazilo o plačilu določene obveznosti: nalepiti znamkico v izkaznico; kolki in znamkice ● knjiž. igralna znamkica žeton ♪
  17.      znàn  in znán znána -o prid. (ȁ á; á) 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit / kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna / sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje ● v mestu ni bil znan se ni spoznal ◊ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana znáno prisl.: bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici / v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve znáni -a -o sam.: nobenega znanega ni srečal; meja znanega in neznanega ♦ ped. načelo od znanega k neznanemu ♪
  18.      znánje  -a s (ȃ) 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka ◊ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi ♪
  19.      znánstven  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na znanost: znanstvena metoda / znanstvena izdaja knjige; znanstvena raziskava, razprava / znanstveni jezik; doktor in drugi znanstveni naslovi / znanstvena ustanova / znanstveni delavec, svetnik / znanstvena natančnost / znanstvena fantastika literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti ♦ polit. znanstveni socializem revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize kapitalizma utemeljila Marx in Engels znánstveno prisl.: znanstveno utemeljiti trditev ♪
  20.      znáten  -tna -o prid., znátnejši (á ā) 1. precejšen: znaten del denarja; znatna količina opeke; znatno število ljudi / znatne padavine; znatne spremembe / ima znatno premoženje; dati znatna sredstva za razvoj / ekspr. za to mu je odštel znatno vsoto zelo veliko 2. redko obilen, zajeten: plašč jo je delal znatnejšo, kot je bila v resnici 3. zastar. pomemben, znamenit: pri njem so se srečavali vsi znatni ljudje znátno prisl. 1. dosti, precej: počuti se znatno bolje; znatno dražji, krajši, toplejši / znatno se razlikujeta zelo; znatno se je spremenil 2. zastar. zaznavno, opazno: komaj znatno je zmignil z rameni ♪
  21.      znáti  znám nedov. (á ȃ) 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic // biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati // biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje // biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje / elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli // izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti / dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti ● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ◊ šol. znati zadnjo učno snov za odlično znáti se star. izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo // biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam ♪
  22.      znések  -ska m (ẹ̑) določena količina, množina denarja: dvigniti znesek s hranilne knjižice; izterjati, plačati, vrniti dolžni znesek; zmanjšati znesek na polovico; majhen, velik, visok znesek / pavšalni, skupni znesek / denarni znesek ♪
  23.      znoríti  -ím dov., znóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto znorili; pijača človeka znori / taka knjiga ti znori možgane / znoriti žival ∙ ekspr. znoriti dekle, fanta vzbuditi, povzročiti ljubezensko vznemirjenost ♪
  24.      znóžje  -a s (ọ̑) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: odriniti odejo na znožje; znožje postelje; znožje in zglavje 2. spodnje, najnižje mesto, področje a) vzpetine: znožje hriba / naselje v znožju pogorja b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: znožje njive, vinograda // spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: znožje stene, stopnic / znožje kipa / redko znožje tabele dno, najnižji del ♪
  25.      zobàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima zobe: zobata žival / zobat ključ // podoben zobu: zobata skala / na obzorju so vidni zobati robovi gozdov ♦ strojn. zobati drog jeklen drog, katerega izrezi se ujemajo z zobmi zobnika; zobata letev; zobata veriga; zobato kolo kolo z zobmi na obodu; zool. zobati kiti morski sesalci s stožčastimi zobmi v ustih, Odontoceti; žel. zobata železnica železnica za večji vzpon, pri kateri je med tirnicama zobata letev, v katero prijemlje zobnik lokomotive ♪

   7.361 7.386 7.411 7.436 7.461 7.486 7.511 7.536 7.561 7.586  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA