Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ig (4.736-4.760)


  1.      pozoríšče  -a s (í) zastar. prizorišče, oder: pozorišče ostane med vso igro isto; stopiti na pozorišče ♪
  2.      pozórnica  -e ž (ọ̑) zastar. prizorišče, oder: pozornica ostane v drugem dejanju nespremenjena; igralec pride na pozornico z desne / ta dežela se umika s svetovne pozornice ♪
  3.      pozvánjati  -am nedov. (ā) 1. v presledkih zvoniti: zvon pozvanja / ekspr. k hudi uri pozvanja zvoni // večkrat pozvoniti: kar naprej je pozvanjala služabnici 2. dajati zvonjenju, zvončkljanju podoben glas: kozarci pozvanjajo na mizi / pozvanjati z ostrogami 3. knjiž. majati, migati: sedela je in pozvanjala z glavo / beli cveti pozvanjajo v vetru ● ekspr. v glavi mu je ves čas pozvanjala misel nanjo ves čas je mislil nanjo pozvanjajóč -a -e: pozvanjajoča drobnica ♪
  4.      požganíca  -e ž (í) nar. koroško zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: požganico so prekopali ♪
  5.      požganína  -e ž (í) 1. nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: preorati požganino 2. knjiž. pogorišče: s požganine se je še kadilo ♪
  6.      požgánje  -a s (ā) nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: na požganju so posejali pšenico ♪
  7.      požírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil // ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga // ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad / mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral // ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico // obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja // zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo / hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne // uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive ● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati požiráje: prisegali so, težko požiraje slino požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec ♪
  8.      poživílo  -a s (í) sredstvo za poživitev: uživati poživila; kava, čaj in druga poživila; pren. omenjena knjiga je resnično poživilo ♪
  9.      požoltéti  -ím [u̯t] dov. (ẹ́ í) star. porumeneti: listje je požoltelo in odpadlo / pri zlatenici koža požolti / v teh letih je požoltel in posivel požoltèl in požoltél -éla -o: stara požoltela knjiga ♪
  10.      požulíti  in požúliti -im dov. (ȋ ú) ekspr. počasi pojesti ali popiti: naskrivaj je požulil vso čokolado; požulila sta dva litra vina ● ekspr. požulil je zadnjo cigareto pokadil ♪
  11.      práča  -e ž (á) 1. nekdaj pehotno orožje za metanje kamnitih ali kovinskih krogel: vojaki z meči in pračami 2. knjiž. igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov; frača: s pračo je razbil sosedovo okno ♪
  12.      pràg  prága m, mn. prági in pragóvi (ȁ á) 1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag // ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga 2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi 3. knjiž., redko, navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal ● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek ♪
  13.      práh  -ú in -a m (ȃ) 1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu / cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah // kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna 2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu ● ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice; ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim ◊ agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo ♪
  14.      práktičen  -čna -o prid., práktičnejši (á) 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja ◊ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle // ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal // ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega ♪
  15.      prápor  -a tudi -ja m (á) 1. zastava društva, organizacije s simboli, navadno izvezena: taborniški odred je dobil svoj prapor; nositi prapor; društveni, gasilski prapor / udeležiti se razvitja prapora slovesnega prevzema prapora // star. zastava: razobesiti prapore / bojni prapori ∙ vznes. vzdignil je prapor svobode in napredka začel je boj za svobodo in napredek; ekspr. delavci so na svoj prapor zapisali zahtevo po osemurnem delavniku začeli so se boriti za osemurni delavnik 2. nekdaj manjša vojaška enota: za konjenico je korakalo osem praporov lokostrelcev ♪
  16.      práskanje  -a s (á) glagolnik od praskati: praskanje po glavi / slišalo se je praskanje gramofonske igle ♪
  17.      práskati  -am nedov., tudi praskála (á) 1. potegovati po čem a) z nohti, kremplji: praskati boleče mesto; pes praska po vratih; ušive opice so se praskale; praskati se po glavi, tilniku b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: praskati z lopato po tlaku; otroci so praskali z žeblji po zidovih 2. rad napadati s kremplji: pazi, ta mačka praska / kadar je pobesnela, je praskala in grizla; petelina sta se praskala in kljuvala 3. s praskanjem odstranjevati: praskati madež; praskati rjo s pokrova; praskati si umazanijo s prsta 4. dajati ostre, neprijetne glasove: pero je praskalo in škrtalo / krogle so praskale // praskajoč se premikati: stara igla praska po plošči; pero je praskalo po papirju 5. povzročati neprijeten, pekoč občutek: drobir me praska po hrbtu; prah ga je praskal v grlu; brezoseb. prehlajen sem in v grlu me praska / pijača ga je prijetno praskala po grlu 6. pog., ekspr. iti, hoditi: kam jo pa praskaš; praskal sem po trdi, kamniti cesti ● ekspr. konj prha in praska v klanec kopajoč, drsajoč s kopiti gre, stopa; slabš. o tem je nekaj praskal po časopisih pisal; slabš. praskati po strunah igrati na glasbilo s strunami; star. ne praskam se rad s sosedi nisem rad z njimi v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. premalo nas je, da bi se praskali z njimi bojevali; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka; ne praskaj se, kjer te ne srbi ne vmešavaj se v stvari, ki se te ne tičejo práskati se z rahlim praskanjem zlasti za ušesi izražati to, kar določa sobesedilo: praskal se je po glavi, ne vedoč, kaj bi rekel; v zadregi se je praskal za ušesom praskáje: premišljeval je, praskaje se za ušesi praskajóč -a -e: v zadregi praskajoč se po nosu, je gledal v tla; praskajoč zvok ♪
  18.      praskèt  -éta m (ȅ ẹ́) kratek, rezek glas: prasket vžigalice / prasket ognja prasketanje / dračje gori s prasketom ♪
  19.      praskljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. narahlo praskati: miši praskljajo; praskljati psa po glavi / praskljati z vžigalico 2. redko prasketati, pokljati: kostanj prasklja na žerjavici / suhe iglice so praskljale pod nogami ♪
  20.      práskniti  -em dov. (á ȃ) prasniti: mačka ga je prasknila / vžigalica praskne; dračje je prasknilo pod nogami ♪
  21.      prásniti  -em dov. (á ȃ) 1. povzročiti prasko: mačka ga je prasnila; ob trnju sem se prasnil do krvi; prasniti se z žebljem / robida me je prasnila / ekspr. krogla ga je prasnila po čelu povzročila majhno rano, poškodbo 2. potegniti po čem a) z nohti, kremplji: pes nestrpno prasne po vratih b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: prasniti s čevljem po pesku; prasniti z vžigalico po škatlici / prasnil je in zanetil prižgal vžigalico; prasniti vžigalico ob zid prižgati 3. dati oster, neprijeten glas: ogorek je padel v vodo in prasnil; veja prasne; brezoseb. potegnil je z vžigalico po škatlici, da je prasnilo / ekspr. prasnili so prvi streli 4. ekspr., v zvezi prasniti v krohot, smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi navzoči so prasnili v krohot; ko jih je zagledal, je prasnil v smeh 5. ekspr. steči, švigniti: maček prasne iz sobe, skozi okno; vsak trenutek prasne mimo avtomobil / pes prasne v mačko skoči proti njej, jo napade // pog., navadno v zvezi z jo iti, oditi: prasnil jo je po cesti; kadar je bil v mestu sejem, je prasnil tja ● ekspr. to pa ne, je prasnil naglas hitro rekel prásniti se ekspr. spopasti se: včeraj sta se patrulji spet prasnili ♪
  22.      práščiti  -im dov. (á ȃ) nar. 1. steči, švigniti: fant je praščil iz hiše; zajec je praščil v gozd / mačka mu prašči za vrat skoči 2. v zvezi praščiti v smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi so praščili v smeh ● nar. praščil je papir v ogenj vrgel ♪
  23.      prašína  -e ž (í) knjiž., redko velika količina, množina prahu v ozračju: nad cesto se je dvigala gosta prašina ∙ zastar. na pohištvu se nabira prašina prah ♪
  24.      prašíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. povzročati, da se razširja, obstaja prah v zraku: kaj tako prašiš; brezoseb. ko so stresali premog, se je prašilo daleč okrog / voz je prašil skozi vas ∙ bežal je, da se je kar prašilo za njim zelo hitro 2. posipati s prahom, praškom: prašila je vneto kožo s pudrom // agr. nanašati prašivo na rastline: prašiti sadno drevje 3. ekspr. prašeč se usipati: moka je prašila v vrečo / slap praši čez skalo prši prašíti se 1. oddajati prah: opeka se je pri zlaganju prašila / leska se praši pri cvetenju odpada z njenih mačic rumenkast cvetni prah 2. postajati umazan od prahu: okrasni predmeti na polici se prašijo / ekspr. ta knjiga se že dolgo praši na omari ◊ čeb. čebele se prašijo izletavajo, da bi spoznale okolico čebelnjaka prašèč -éča -e: prašeči se pločniki ♪
  25.      prátika  -e ž (á) knjiga, navadno manjšega formata, s koledarskimi podatki, vremenskimi napovedmi in praktičnimi poučnimi sestavki: prebirati pratiko; pogledati v pratiko; kmetijski sestavki v pratiki / stoletna pratika s koledarskimi podatki in vremenskimi napovedmi za celo stoletje / Pavlihova pratika ∙ drži se kot dež, pust v pratiki čemerno ♪

   4.611 4.636 4.661 4.686 4.711 4.736 4.761 4.786 4.811 4.836  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA