Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ig (2.461-2.485)


  1.      izučíti  -ím dov., izúčil (ȋ í) 1. usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: sina je izučil svoje obrti; izučiti koga za kovača / izučiti psa za lov 2. omogočiti komu, da se tako usposobi: s skromno plačo ga je izučil 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj preudaren: izkušnja, nesreča človeka izuči; to bo fanta izučilo; življenje jo je izučilo; brezoseb. izučilo ga je 4. zastar. naučiti, navaditi: v šoli so ga marsičesa izučili; jezika se je izučil iz knjig 5. zastar. raziskati, preštudirati: izučiti starinske listine izučíti se usposobiti se za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: izučiti se aranžerstva; izučiti se za kovača, mehanika, šiviljo; izučil se je pri znanem mojstru; izučiti se v poklicu staršev / fant se je že izučil izučèn -êna -o: izučen čevljar, mizar; izučena šivilja; za noben poklic ni izučena ♪
  2.      izumetníčiti  -im dov. (í ȋ) narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim: pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril; izumetničiti govor, slog izumetníčen -a -o: izumetničen jezik; te stvari dajejo ulicam izumetničen videz; povest je preveč izumetničena; izumetničeno oblačenje; prisl.: izumetničeno govoriti ♪
  3.      izvabíti  in izvábiti -im tudi zvabíti in zvábiti -im dov. (ȋ á) 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga odkod: sošolci so ga izvabili iz internata; pren. toplo sonce jih je izvabilo iz hiše 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izvabiti denar od prijateljev / izvabiti komu priznanje, skrivnost; pren. izvabiti strunam melodije 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: s svojim petjem jim je izvabil solze; prim. zvabiti ♪
  4.      izvábljati  -am tudi zvábljati -am nedov. (á) 1. z vabljenjem, prigovarjanjem spravljati koga odkod: izvabljali so ga iz internata; pren. sonce je izvabljalo prve brste 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: od njega izvablja denar / izvabljati komu priznanje, skrivnosti; pren. izvabljati klavirju glasove 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbujati čustven odziv: njegovo govorjenje jim je izvabljalo smeh; prim. zvabljati ♪
  5.      izvajálka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) 1. ženska, ki umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo: izvajalka je težko skladbo odlično zaigrala / med cirkuško predstavo je lev hudo ranil izvajalko 2. ženska, ki kaj uresničuje z delom: veziljski oddelek si prizadeva usposobiti vajenke za dobre izvajalke ♪
  6.      izvájati  -am nedov. (ā) 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika ● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo ♪
  7.      ízven  in izven [vǝn in ven] predl. (ȋ) z rodilnikom 1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora; zunaj: hiša je izven mestnega obzidja; zidati izven gradbenega okoliša / stanuje izven Ljubljane 2. publ. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa: sprejemati stranke izven uradnih ur / izven sezone pred sezono in po njej 3. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma: predstava je izven abonmaja / publ.: biti izven nevarnosti iz nevarnosti; obravnavati zadevo izven okvira seje ne na seji; otrok se je rodil izven zakona je nezakonski / elipt. predstava je izven izven abonmaja ● ekspr. njegova umetnost je izven vsake debate nesporno dobra; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; šol. delo izven šole izvenšolsko delo; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati ♪
  8.      ízvenšólski  -a -o [vǝn in ven] prid. (ȋ-ọ̑) ki ni v šoli, v okviru šole: izvenšolska vzgoja mladine; v kraju se pozna prizadevno izvenšolsko delo učiteljev; izvenšolsko izobraževanje / publ. knjiga za šolsko in izvenšolsko rabo nešolsko // ki ni v okviru rednega šolskega pouka, dela: izvenšolsko udejstvovanje mladine na šoli / vedenje učencev v izvenšolskem času prostem času ♪
  9.      izvésten  -tna -o prid. (ẹ̄) zastar. 1. neki, nekateri, določen: izvestni ljudje se zavzemajo za to / do izvestne mere si ga lahko privoščiš 2. neizpodbiten, nedvomen: izvestna resnica; izvestno spoznanje izvéstno prisl.: knjiga bo izvestno kmalu izšla / v povedni rabi izvestno je, da bo to njim v korist ♪
  10.      izvêsti  -vêdem dov., izvêdel in izvédel izvêdla, stil. izvèl izvêla (é) 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvesti načrt, sklepe, zamisel / izvesti agrarno reformo; izvesti splošne volitve / publ.: četa je izvedla več akcij naredila, opravila; izvesti gradbena dela; izvesti poskus; izvesti turo v enem dnevu / publ. konferenco bodo izvedli v marcu konferenca bo // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvesti mobilizacijo prebivalstva; tovarna je izvedla pocenitev izdelkov je pocenila izdelke; izvesti skok 2. dokončati, dognati: misel je samo nakazal, ni je pa izvedel; klasifikacije ni izvedel popolnoma 3. umetniško poustvariti zlasti glasbeno delo: izvesti skladbo domačega avtorja / na radiu so izvedli eno najboljših sodobnih dram / publ. igralec je svojo vlogo dobro izvedel odigral 4. publ. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa; izpeljati: učenci so izvedli pravilo ob konkretnih primerih 5. star. odpeljati, odvesti: izvesti konja iz hleva / te preobrazbe so izvedle deželo iz vojne nevarnosti so jo rešile vojne nevarnosti izvedèn -êna -o: sklepi seje so izvedeni; analiza je izvedena na osnovi podatkov; na festivalu so bila izvedena domača in tuja dela ♦ jur. izvedena pravica pravica, pridobljena od pravnega prednika; lingv. izvedena beseda izpeljanka ♪
  11.      izvídnica  -e ž (ȋ) 1. skupina vojakov, ki z opazovanjem zbira podatke o položaju, moči sovražnikovih enot: izvidnica je sporočila, da se bliža sovražnik; brigada se je spopadla z nemško izvidnico; motorizirana izvidnica; partizanska izvidnica / ladja izvidnica 2. navadno v zvezi z iz, na, v izvidniška akcija: priti iz izvidnice; iti v izvidnico; biti na izvidnici, v izvidnici ♪
  12.      izvírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prihajati, pritekati iz zemlje na površje: voda izvira pod hribom; iz te globoke votline izvira hudournik; izvirati v močnem curku / Sava izvira na Gorenjskem; Savinja izvira v slapu Rinka 2. imeti vzrok v čem: njena bolezen je izvirala predvsem iz siromaštva; napake izvirajo iz nepoznavanja jezika; njegova nezaupljivost izvira iz ljubosumnosti / publ. pravice predsednika izvirajo iz funkcije, ki jo opravlja 3. imeti začetek: ti običaji izvirajo še iz poganstva / publ. ta slika izvira iz 17. stoletja je nastala v 17. stoletju 4. biti prvotno na določenem kraju, v določeni celoti: njegovi predniki izvirajo iz Amerike; beseda izvira iz nemščine // biti doma, roditi se: izvira iz kmečke družine ● publ. glavni dohodek izvira iz kmetijstva daje kmetijstvo; knjiž. njeno spoštovanje izvira bolj iz srca kot iz razuma je predvsem čustveno; knjiž. splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet kdo ga je napisal izvirajóč -a -e: težave, izvirajoče iz zaostalosti; izpod skale izvirajoča voda; iz obupa izvirajoče dejanje ♪
  13.      izvírnik  -a m (ȋ) 1. literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: slovenski izvirnik in nemški prevod; izvirnik romana / prevajati neposredno iz izvirnika; brati v izvirniku / pog. na steni so viseli sami izvirniki originalne slike, originali 2. prvi, prvotni izvod, primerek listine: izgubiti izvirnik; primerjati prepis z izvirnikom; fotografija izvirnika ♪
  14.      izvléček  -čka m (ẹ̑) 1. trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo: izvleček vina; izvleček iz zdravilnih zelišč, živalskih žlez / alkoholni dobljen z alkoholom, vodni izvleček dobljen z vodo; mesni izvleček; rastlinski, tobačni izvleček 2. kratka vsebina, povzetek: prebrati izvleček iz predsednikovega poročila / navesti nekaj izvlečkov iz kritike / predavanje ni bilo objavljeno v celoti, ampak v izvlečkih 3. redko, navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa; izpisek: izvleček iz matične knjige ◊ muz. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir; tisk. barvni izvleček filmski posnetek ene barve iz določene barvne slike ♪
  15.      izvòd  -óda m (ȍ ọ̑) vsaka od več istovrstnih tiskanih stvari: od te knjige se je ohranil samo en izvod; prodati vse izvode / roman je izšel v tisoč izvodih; poročilo je treba oddati v treh izvodih ♦ biblio. dolžnostni ali obvezni izvod ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; zal. avtorski izvodi ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj; recenzijski izvod ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno ♪
  16.      izvolíti 2 -vólim stil. izvóliti -im dov. in nedov., izvóli izvólite tudi izvôli izvolíte (ȋ ọ́; ọ̑) 1. v medmetni rabi izraža vljudnost pri nagovoru: izvolite sesti; prosim, izvolite vzeti; elipt.: »ali smem vstopiti?« »Izvolite«; izvoli, miza je pripravljena; izvolite, tukaj je izhod 2. star., z nedoločnikom, spoštljivo milostno, dobrohotno kaj storiti: knez ga je izvolil poslušati / iron.: izvolil si se ponorčevati iz nas, kajne; končno je le izvolil priti ♪
  17.      izvŕsten  -tna -o prid. (r̄) 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri: izvrsten film; fotograf je izdelal izvrstne slike; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: izvrsten delavec, športnik; fant je izvrsten; izvrstna gospodinja // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: izvrsten načrt / to je izvrstna misel 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: izvrstna kakovost / izvrstni rezultati izvŕstno 1. prislov od izvrsten: izvrstno igra na klavir; izvrstno kuhati; počuti se izvrstno; izvrstno ubran zbor 2. v povedni rabi izraža veliko zadovoljstvo nad čim: izvrstno je, da si prišel / elipt. izvrstno, da si to naredil; sam.: dobiti izvrstno iz fizike nekdaj najvišjo pozitivno oceno ♪
  18.      izvŕženost  -i ž (ȓ) ekspr. stanje človeka, ki je izločen iz kake skupnosti: izvrženost in osamljenost / občutek izvrženosti iz igre ♪
  19.      izzvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati zveneti: gosli, strune so izzvenele / izzvenel je zadnji akord; pren., knjiž. izzvenel je njegov pozdrav 2. knjiž., s prislovnim določilom končati se s čim: romanca izzveni v mirnih zvokih; skladba je izzvenela v prijeten finale / prireditev je izzvenela v prijateljskem razpoloženju // z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: večina pesmi iz te zbirke izzveni v resignacijo; igra glavnega junaka ni izzvenela dovolj prepričljivo; njegove besede so izzvenele kot poklon ∙ publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha ♪
  20.      izžágati  -am dov. (ȃ) 1. z žaganjem odstraniti iz česa: izžagati grčo iz lesa 2. z žaganjem narediti, izoblikovati: izžagati figuro, konja; izžagati podstavek iz trdega lesa izžágan -a -o: izžagana figura ♪
  21.      izžaríti  -ím dov., izžáril; izžárjen in izžarjèn (ȋ í) 1. metal. segreti jeklo do določene temperature zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: izžariti jeklo 2. redko razžariti: izžariti iglo nad plamenom ♪
  22.      izžémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s stiskanjem spravljati kaj tekočega iz česa: izžemati sok iz limon; izžemati vodo iz perila // s stiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine: izžemati limono; izžemati mokro obleko 2. ekspr. izčrpavati, slabiti: delo v rudniku ga izžema / nekatere rastline izžemajo zemljo / kmete so izžemali hudi davki 3. ekspr. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo prihajati do česa: sinovi so izžemali iz njega denar; oderuh izžema iz ljudi velike obresti // izrabljati, izkoriščati: graščak je izžemal podložnike izžéman -a -o: izžemano ljudstvo ♪
  23.      izžéti  -žmèm tudi -žámem dov., izžmì izžmíte in izžêmi izžemíte; izžél; nam. izžét in izžèt (ẹ́ ȅ, á) 1. s stiskanjem spraviti kaj tekočega iz česa: izžela je sok iz limone; izžeti vodo iz perila // s stiskanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: izžeti limono 2. ekspr. izčrpati, oslabiti: lakota jih je izžela / delo v rudniku mu je izželo telo / izžeti zemljo 3. ekspr. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem, s silo priti do česa: zadnji dinar so izželi iz njega / plemstvo je želelo čimveč izžeti iz ljudstva // izrabiti, izkoristiti: ta oderuh bo delavce popolnoma izžel; izžel ga je kot limono izžét -a -o: koščeni, izžeti starčki; po izpitu je bil ves izžet; izžet od bolezni; izžeta limona ♪
  24.      izžgáti  -žgèm dov., izžgál (á ȅ) 1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči // knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo 2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir 3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano izžgán -a -o: izžgan čoln; izžgane oči; polja so izžgana od sonca / ekspr. od mrzlice je ves izčrpan, izžgan ♪
  25.      izživéti  -ím dov., izžível (ẹ́ í) 1. knjiž. v življenju uresničiti: otrok mora izživeti svoja nagnjenja na naraven način / z notranjim predmetom on ni izživel vsega življenja; duša je bila polna sanj, ki se niso mogle izživeti 2. knjiž. pokazati, izraziti: ljudje so izživeli, kar so morali desetletja skrivati / v nekaterih prizorih so igralci lahko izživeli svoj dar izživéti se 1. zadovoljiti svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: izživeti se v mladosti; umetniško se izživeti / ljubezensko, spolno se izživeti ∙ mislila sta, da se bosta na dekletu izživela zadovoljila spolno slo; izživeli so se nad ujetniki v dejanju pokazali svojo jezo, surovost 2. knjiž. izčrpati se, oslabeti: njegova literarna dejavnost se je že izživela izživèl in izživél -éla -o star.: bledikasti, izživeli obrazi izživét -a -o: izživet človek; izživeta mladost izžívljen -a -o: nepravilno izživljen pesnikov talent ♪

   2.336 2.361 2.386 2.411 2.436 2.461 2.486 2.511 2.536 2.561  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA