Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ig (2.411-2.435)


  1.      izplàv  in izpláv -áva m (ȁ á; ȃ) navt. dvig izpod vode na površino: izplav podmornice ♪
  2.      izpléti  -plévem dov., tudi izplevíte; izplél (ẹ́) 1. s pletjem odstraniti: izpleti plevel iz pšenice / izpleti grede opleti / izpleti s koreninami vred izpuliti, izruvati 2. ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izplel mu je denar; izpleli so iz njega vse, kar je imel ♪
  3.      izpod  tudi spod predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pod čim: lasje se mu usipajo izpod klobuka; potegniti pismo izpod knjige; prilesti izpod postelje; stopiti izpod šotora / prišel je izpod Gorjancev / luč visi izpod stropa; pren. osvoboditi se izpod okupatorja ∙ gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; ekspr. otroci, spravite se mi izpod nog umaknite se, pojdite proč // publ. za izražanje položaja pod čim; pod: proizvodnja je ostala izpod plana 2. publ. za izražanje nedosežene mere; pod: mladini izpod osemnajstih let vstop prepovedan; kupovati blago izpod vrednosti ♪
  4.      izpolníti  in izpólniti -im tudi spolníti in spólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: on zmeraj obljublja, pa nikoli nič ne izpolni / svoje grožnje ni izpolnil; izpolniti besedo, obljubo / izpolniti komu prošnjo ugodno rešiti; to željo ti lahko izpolnim; želja se ji ni izpolnila // napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolniti dolžnost, povelje, ukaz; izpolniti očetovo voljo / izpolniti normo / stoodstotno izpolniti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati / armada je častno izpolnila težavno nalogo opravila / vseh naročil ne morem izpolniti v tako kratkem roku ∙ publ. kandidat ni izpolnil vseh pogojev ni imel kvalitet, ki se zahtevajo, pričakujejo; publ. kongres je izpolnil vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik ♦ šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli 2. vpisati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolniti prijavnico / izpolniti obrazec v treh izvodih; izpolniti položnico s tiskanimi črkami, pisalnim strojem / izpolniti rubriko 3. napraviti, da prostor ni več prazen: prazno steno je izpolnil s knjižnimi policami / nova knjiga bo izpolnila vrzel v umetnostni publicistiki / izpolniti izpraznjeno delovno mesto zasesti ga; pren. samo delo in glasba ne moreta izpolniti življenja 4. živeti do določene dobe: pesnik je izpolnil šestdeset let izpolnívši tudi spolnívši zastar.: izpolnivši naročilo, se je vrnil izpólnjen tudi spólnjen -a -o: izpolnjen obrazec; izpolnjeni pogoji; prostor je s tem izpolnjen; ukaz je bil v celoti izpolnjen; izpolnjena želja ♪
  5.      izposodíti  in izposóditi -im tudi sposodíti in sposóditi -im dov. (ȋ ọ̑) dati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposoditi avtomobil; izposoditi knjigo izposodíti si in izposóditi si tudi sposodíti si in sposóditi si 1. dobiti v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposoditi si obleko za nastop; kolo si je izposodil od prijatelja / izposoditi si pri sosedih na visoke obresti ∙ evfem. miličniki so že prijeli tistega, ki si je izposodil vaš avto vzel, ukradel 2. vzeti, prevzeti: besede za te pojme smo si izposodili iz nemščine; izposoditi si metodo dela 3. ekspr. ponorčevati se, pošaliti se: dobro, pošteno so si ga izposodili; pisatelj si je temeljito izposodil birokrate; redko pošteno so se ga izposodili izposójen tudi sposójen -a -o: izposojen denar; izposojene besede; izposojene knjige moram jutri vrniti ♪
  6.      izposója  -e ž (ọ̑) glagolnik od izposoditi ali izposojati: izposoja knjig se je v tem letu povečala; izposoja narodnih noš za prireditev / izposoja na dom / po dvajsetih izposojah je bila knjiga že zelo poškodovana ♪
  7.      izposójanje  in sposójanje -a s (ọ́) glagolnik od izposojati: izposojanje avtomobilov; izposojanje knjig v knjižnici; izposojanje športne opreme / izposojanje denarja / izposojanje besed iz drugih jezikov ♪
  8.      izposójati  -am in sposójati -am nedov. (ọ́) dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojati avtomobile, kostume ∙ knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj izposójati si in sposójati si 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: ta gospodinja si pogosto izposoja živila pri sosedah; izposojati si denar; izposojati si knjige v knjižnici ∙ ekspr. noči mu niso bile dovolj, še dan si je izposojal za spanje spal je podnevi 2. jemati, prevzemati: izposojati si besede iz drugih jezikov; izposojati si ideje od drugih avtorjev 3. ekspr. norčevati se, šaliti se: izposojati si svoje tovariše; pošteno si ga izposojajo ♪
  9.      izposojeváti  -újem tudi sposojeváti -újem nedov. (á ȗ) dajati komu v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne in plača odškodnina: izposojevati avtomobile / knjižnica izposojuje ob torkih izposojeváti si tudi sposojeváti si 1. dobivati v začasno uporabo, z obveznostjo, da se to vrne: izposojevati si denar, knjige 2. jemati, prevzemati: izposojevati si besede iz drugih jezikov ♪
  10.      izposojnína  -e ž (ȋ) pristojbina za izposojanje: plačati izposojnino; izposojnina za filme, knjige ♪
  11.      izpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. napraviti, da kaj na kaj deluje, učinkuje: izpostaviti kaj pritisku, vetru, zraku; izpostaviti otroka mrazu; izpostaviti se soncu / izpostaviti mladega človeka prevelikim vplivom okolja // napraviti, da je kdo v neprijetnem, nevarnem položaju: izpostaviti koga javni kritiki, posmehu, preziru; izpostaviti se (smrtni) nevarnosti; ni se maral izpostaviti sodbi ljudi 2. postaviti koga na samoten, nezavarovan kraj, z namenom rešiti se skrbi zanj: takrat so pohabljene otroke izpostavili; kaznovali so jo, ker je izpostavila otroka; ujetnike so izpostavili na samotnem otoku 3. nekdaj postaviti koga na javno mesto kot kazen za kako dejanje: izpostaviti tatu na sramotilnem odru 4. publ. napraviti opazno, poudariti: režiser je izpostavil predvsem intimno dramo osebne moralne odgovornosti ● knjiž., redko v vitrinah so izpostavili predzgodovinske najdbe razstavili ◊ lingv. izpostaviti stavčni člen postaviti člen zaradi poudarka na začetek stavka, na njegovo prejšnje mesto pa postaviti zaimek ali prislov; mat. izpostaviti napisati skupni faktor pred oklepajem izpostáviti se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost; eksponirati se: on se je zelo izpostavil za prijatelja; izpostavila se je, da bi ga rešila izpostávljen -a -o 1. deležnik od izpostaviti: izpostavljen otrok; izpostavljen napadom, nevarnosti; ravninski kraji so manj izpostavljeni potresom; vrt je izpostavljen soncu 2. publ. ki je v položaju, da se veliko ljudi zanj zanima in ga ocenjuje: politično izpostavljena oseba / njegov položaj je zelo izpostavljen 3. ki moli, štrli naprej: izpostavljeni deli pročelja / postojanka je bila precej izpostavljena; pren. narodnostno izpostavljeni kraji ◊ alp. izpostavljeno mesto mesto, pod katerim je prepad v obliki visoke, gladke stene; šah. izpostavljena figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena ♪
  12.      izprosjáčiti  -im dov. (á ȃ) ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: hrano so izprosjačili ♪
  13.      izpuhávati  -am nedov. (ȃ) s puhanjem spravljati iz ust, pljuč: kadi cigareto in veselo izpuhava dim; izpuhavati toplo sapo / ekspr. rakete izpuhavajo pline ♪
  14.      izpulíti  in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ȋ ú) 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca ∙ pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo // z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje dinarje / iz otrok so izpulili vso skrivnost izpúljen tudi spúljen -a -o: izpuljen las, zob; izpuljeno perje ♪
  15.      izràz  -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo ◊ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja ♪
  16.      izrazít  -a -o prid., izrazítejši (ȋ) 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen / branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja ♪
  17.      izráziti  -im dov. (á ȃ) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku ∙ publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično izráziti se 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih ♪
  18.      izrazítost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost izrazitega: izrazitost obraza / izrazitost črt, oblike / izrazitost barv, risbe / programska izrazitost / redko to so šteli za slovansko izrazitost posebnost 2. zastar. izrazna sposobnost: hotel je povzdigniti izrazitost našega jezika ♪
  19.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪
  20.      izrêči  -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é) 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal 2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči ● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo ◊ jur. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo izrêči se javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči izrékši in izrêkši zastar.: to izrekši, se je poslovil izrečèn -êna -o: izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega ♪
  21.      izréden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. ki se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: imel je precej izrednih izdatkov; izreden pojav / izredni dopust plačan ali neplačan dopust za posebne namene; izredni profesor univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od rednega profesorja; izredni slušatelj, študent slušatelj, študent, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni in izredni vlaki; izredni občni zbor; izredna izdaja časopisa; izredno stanje stanje, v katerem so omejene nekatere osebne pravice in državljanske svoboščine ♦ min. izredni žarek žarek, ki se pri dvolomni snovi ne lomi točno po zakonu o lomu svetlobe // ki po pomenu, kakovosti presega splošno, navadno: podeliti nagrado za izredne dosežke; poudariti izreden pomen dela; doživeti izreden uspeh / izreden delavec, športnik je; ta učenec je izreden zelo dober, sposoben // nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate izredna prilika; izredno doživetje / imeti izreden ugled; pokazati izredno zanimanje / izredna lepota gora 2. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: izredna gibljivost sestavnih delov; izredna moč, nadarjenost; izredna uigranost orkestra / kvaliteta novih izdelkov je izredna izrédno prisl.: izredno študirati; izredno dober, sposoben človek; izredno pomemben dogodek; izredno slabo vreme ♪
  22.      izrézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem odstraniti iz česa: izrezati nagniti del jabolka; izrezati kite iz mesa / izrezati bulo, slepič, rakasto tkivo / izrezati nezaželene prizore iz filma ♦ med. izrezati otroka iz maternice // z rezanjem izločiti manjšo enoto iz česa: izrezati članek, sliko; izrezati iz časopisa 2. z rezanjem narediti odprtino, vdolbino v kaj: izrezati bučo, papriko, repo / izrezati obleko narediti izrez pri obleki 3. z rezanjem narediti, izoblikovati: izrezati figuro, šablono; izrezati kip iz lesa; izrezati kvadrate iz pločevine / izrezati okroglo odprtino 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega, zapletenega položaja: imenitno ga je izrezal; izrezati koga iz zagate; na sodišču se je dobro izrezal izrézan -a -o: kip, izrezan iz kosti; izrezana bula; izrezana figura; globoko izrezana obleka ∙ ekspr. fant je izrezan oče zelo mu je podoben; obraz je kakor izrezan iz materinega obraza popolnoma mu je podoben; prim. zrezati ♪
  23.      izrezávanje  -a s (ȃ) glagolnik od izrezavati: izrezavanje iz časopisa / izrezavanje figur ♪
  24.      izrezljáti  -ám tudi zrezljáti -ám dov. (á ȃ) z rezilom narediti, izoblikovati: izrezljati igračo, kip; obraz ima tak, kot bi ga izrezljal iz lesa; izrezljati si piščal izrezlján tudi zrezlján -a -o: umetniško izrezljan oltar; izrezljana podoba; na skrinji so izrezljane rožice; bogato izrezljane stopnice ♪
  25.      izrezljávati  -am nedov. (ȃ) z rezilom delati, oblikovati: izrezljavati igrače, žlice ♪

   2.286 2.311 2.336 2.361 2.386 2.411 2.436 2.461 2.486 2.511  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA