Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ig (2.336-2.360)


  1.      izberáčiti  -im tudi zberáčiti -im dov. (á ȃ) ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: denar za kino je izberačil od sestre; pren. niti besede ni mogel izberačiti iz nje; prim. zberačiti ♪
  2.      izbíjati  -am nedov. (í) 1. z udarjanjem spravljati kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbijati zagozde // s silo, z močnimi udarci odstranjevati: izbijati napadalcem orožje iz rok ∙ ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom ♦ fiz. izbijati elektrone iz kovin 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem dosegati, da kdo ne misli več na kaj: take ideje, misli, načrte je treba ljudem izbijati (iz glave) // s strogim ravnanjem prizadevati si, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: izbijati otroku trmo 3. ekspr., redko dobivati, pridobivati: iz kupčije izbija lepe dobičke 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojavljati se: nove ideje izbijajo na dan; problem neurejenosti cest ponovno izbija 5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, čok: bližati in izbijati; prim. zbijati ♪
  3.      izbóljšanje  tudi zbóljšanje -a s (ọ̑) glagolnik od izboljšati: izboljšanje higienskih razmer / izboljšanje vremena / izboljšanje hrane z dodatki; izboljšanje zemljišč z namakanjem / kolektivno delo je vplivalo na izboljšanje otrokovega značaja / izboljšanje plače ♪
  4.      izboljševáti  -újem tudi zboljševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. povzročati, da kaj postane boljše: izboljševati ceste / izboljševati gmotni položaj; razmere se izboljšujejo / vreme se izboljšuje 2. z dodajanjem česa povzročati, da se poveča kakovost: izboljševati jed z dodatki / izboljševati zemljo z gnojili, zemljišča z osuševanjem / izboljševati konstrukcijo avtomobilov izpopolnjevati 3. (količinsko) večati: uredništvo iz leta v leto izboljšuje izbor knjig; plače se izboljšujejo ♪
  5.      izbráti  -bêrem dov., stil. izberó; izbrál (á é) 1. v večji količini, množini stvari iste vrste odločiti se za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše: izbrati darilo, knjige; izbrati blago za plašč, orodje za delo; dobro, slabo izbrati; izbrati po svojem okusu; izbirati in izbrati / izbrati ugoden čas za dopust; izbrati najboljšo možnost; izbrati si temo za referat; ekspr. slab poklic si je izbral ima poklic, ki ga v strokovnem, materialnem pogledu ne zadovoljuje // določiti, nameniti za kaj: komisija je izbrala kandidate; izbrati tekmovalno ekipo; izbrati koga za naslednika, predsednika; njo si je izbral za ženo / izbrati pesmi za antologijo 2. večjo količino stvari iste vrste ločiti po kakovosti; prebrati: izbrati fižol // odstraniti slabo zrnje, smeti od dobrega zrnja: izbrati riž / orehova jedrca bo treba še izbrati izbrán -a -o 1. deležnik od izbrati: izbrani kandidati; oče je bil izbran sosedovim otrokom za varuha; dobro izbran prostor; problemsko izbrana gesla slovarja ♦ zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja 2. ki po kakovosti, obliki presega stvari svoje vrste: izbrane jedi; izbrana vina / izbran okus / govoriti v izbranem jeziku / prireditev za izbran krog ljudi; izbrana družba; prisl.: izbrano se oblačiti, vesti; izbrano oblečena ženska; sam.: na sprejemu so bili samo izbrani ♪
  6.      izbŕbati  -am dov. (ȓ) izbezati, izbrskati: izbrbati kaj iz nosa // ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: komaj je izbrbala denar od njega ♪
  7.      izbrís  -a m (ȋ) glagolnik od izbrisati: izbris črte, napisa / izbris iz volilnega imenika / izbris dolga ♦ jur. izbris iz zemljiške knjige ♪
  8.      izbrísen  -sna -o prid. (ȋ) ki se da izbrisati: izbrisen napis ◊ jur. izbrisna pobotnica dokument, s katerim se potrjuje, da je terjatev zastavnega upnika v zemljiški knjigi črtana ♪
  9.      izcúzati  -am tudi scúzati -am dov. (ȗ) pog. izsesati: izcuzal je ves sok iz pomaranče // z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: izcuzati denar za pijačo izcúzan tudi scúzan -a -o: izcuzan sok ∙ pog. to je iz prsta izcuzano to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ♪
  10.      izčŕtati  -am tudi sčŕtati -am dov. (ŕ r̄) 1. narediti (ravne) črte z določenim namenom: izčrtati zvezek ♦ šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki 2. s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: učitelj je izčrtal nepotrebne stavke // knjiž. opustiti, izločiti: pisatelj je v drugi izdaji izčrtal uvod izčŕtan tudi sčŕtan -a -o: izčrtan papir; izčrtane besede; izčrtano besedilo ♪
  11.      izdája  -e ž (ȃ) navadno s prilastkom 1. tiskano delo, kot izide enkrat: izšla bo deseta izdaja romana; predgovor k prvi izdaji / pesniška zbirka v bibliofilski izdaji; knjiga v broširani izdaji; faksimilirana izdaja rokopisa Prešernovih Poezij; jubilejna, poljudna izdaja / večerna izdaja časopisa ♦ zal. avtorizirana, luksuzna izdaja 2. glagolnik od izdati: a) obsodili so ga zaradi izdaje; izdaja javke / izdaja uradne skrivnosti / izdaja domovine b) izdaja pesmi, pravopisa c) izdaja denarja, menice / izdaja znamk č) izdaja dovoljenja, odločbe / izdaja povelja / izdaja sodbe d) izdaja blaga iz skladišča ♪
  12.      izdajátelj  -a m (ȃ) 1. kdor se ukvarja z izdajanjem knjig: narediti pogodbo z izdajateljem / izdajatelj Cankarjevih spisov 2. fin. kdor daje v obtok, v promet denar, vrednostne papirje ali vrednotnice: izdajatelj menice ♪
  13.      izdajáteljica  -e ž (ȃ) ustanova, ki se ukvarja z izdajanjem knjig: izdajateljica revije ♪
  14.      izdájati  -am nedov. (ȃ) 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti // nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja izdájati se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdaja se za zdravnika; izdaja se za boljšega, kot je; ženska izdaja tega otroka za svojega ♪
  15.      izdánje  -a s (ȃ) zastar. izdaja: izredno, popravljeno izdanje knjige / izdanje obveznic / izdanje zakonov ♪
  16.      izdáti 1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti // nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati ♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo ∙ ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini ♪
  17.      izdelávati  -am nedov. (ȃ) redko izdelovati: izdelavati žeblje / na vajah igralci izdelavajo svoje vloge / otrok dobro izdelava šolo ♪
  18.      izdelovánje  -a s (ȃ) glagolnik od izdelovati: izdelovanje igrač, orožja; obrat za izdelovanje furnirja / izdelovanje idejnih osnutkov ♪
  19.      izdelováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu dokončno obliko, podobo: krojač že izdeluje obleko; kipar izdeluje še zadnje podrobnosti; igralec vlogo še izdeluje 2. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: izdelovati čevlje, stroje, zdravila; industrijsko, serijsko izdelovati; izdelovati si orodje / publ. čebele izdelujejo vosek delajo / izdelovati analize, načrte ∙ zastar. izdelovati pravde sestavljati, pisati // pridobivati, napravljati: gumi izdelujemo iz kavčuka 3. biti uspešen pri šolanju, študiju: ni med prvimi v razredu, izdeluje pa; učenec dobro, slabo izdeluje; prim. zdelovati ♪
  20.      izenáčiti  -im tudi zenáčiti -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: izenačiti oblike; izenačiti notranji pritisk z zunanjim; izenačiti kulturne razmere; gospodarsko, politično izenačiti / izenačiti zasebni interes z interesi družbe; izenačiti se s kom pri delu ♦ jur. izenačiti ljudi pred zakonom dati vsem ljudem ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost enake pravice in dolžnosti 2. šah., šport. doseči enak položaj, enako število točk, zadetkov kot nasprotnik: v drugem polčasu so gostje izenačili / izenačiti razliko v golih / izenačiti rekord, rezultat izenáčen tudi zenáčen -a -o: igralca sta se v izenačeni poziciji odločila za remi; tekmovalna ekipa je izenačena; življenjska raven prebivalstva je tam precej izenačena ♪
  21.      izgoníti se  -gónim se in zgoníti se zgónim se dov. (ȋ ọ́) prenehati goniti se: krava se je izgonila ∙ nizko zdaj pridiga, ko se je izgonil spolno izživel izgónjen in zgónjen -a -o: suh kot izgonjena mačka ♪
  22.      izgúba  tudi zgúba -e ž (ȗ) 1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno: izguba se je zmanjšala; podjetje ima pri proizvodnji novega artikla izgubo; bilanca izkazuje izgubo; sredstva za kritje izgube / prodajati v izgubo; ekspr. hišo je prodal v čisto izgubo; pri reji živine je bil na izgubi je imel izgubo; pog. so v izgubi, pa vendar dajejo plače; delati, poslovati z izgubo // škoda, ki izvira iz česa: zaradi slabo izrabljenih strojev ima tovarna izgubo; milijon izgube 2. glagolnik od izgubiti: a) prijaviti izgubo dokumentov b) izguba staršev jo je močno prizadela / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi c) izguba las; izguba imetja / izguba kalcija pri vretju mleka č) izguba barve; izguba časti d) izguba roke; izguba sluha, vida; izguba spomina / izguba krvi e) izguba časa / izguba pravic / izguba čina 3. kar je izgubljeno: izgube obdelovalnih površin zaradi zazidave; energijske, toplotne izgube / sovražnik je imel velike izgube; publ. oceniti vojne izgube v ljudeh in materialu 4. ekspr., v povedni rabi izraža nepomembnost, nekoristnost česa: delo, poštenost, ljubezen — vse to je bilo po njegovem mnenju izguba; televizija je sama izguba / tvoje govorjenje je le izguba časa ● pog., ekspr. ne poznate ga, samo izgubo imam z njim neprijetnosti, težave; publ. četa je izšla iz boja brez izgub vsi so ostali živi; iti v izgubo marsikaj je šlo v izgubo se je izgubilo; se ni koristno porabilo; pri kuhanju gredo vitamini v izgubo se uničijo; ekspr. nalival je tako previdno, da ni šla niti kapljica v izgubo se ni razlila ◊ agr. klavna izguba izguba teže živali pri zakolu; ekon. planska izguba predvidena s planom; elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku; lingv. izguba dvojine; šah. izguba figure, partije; prim. zguba ♪
  23.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
  24.      izgubívati  -am tudi zgubívati -am nedov. (í) zastar. izgubljati: drevo izgubiva listje / izgubivati pri igri ♪
  25.      izgúbljati  -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti / izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto ● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo izgúbljati se tudi zgúbljati se 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo ● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi ♪

   2.211 2.236 2.261 2.286 2.311 2.336 2.361 2.386 2.411 2.436  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA