Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (9.026-9.050)


  1.      absentírati se  -am se dov. in nedov. (ȋ) redko odtegniti se, ne udeležiti se: absentiralo se je pet odstotkov volivcev ♪
  2.      absínt  -a m (ȋ) močna žgana pijača iz pelina in janeža: piti absint; čaša absinta ♪
  3.      absolúcija  -e ž (ú) rel. odpuščenje grehov ali cerkvenih kazni; odveza: dati, dobiti absolucijo ♪
  4.      absolúten  -tna -o prid. (ȗ) 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega ♪
  5.      absolutízem  -zma m (ȋ) politična ureditev, v kateri ima vso oblast en človek: državni absolutizem; razsvetljeni absolutizem / doba Metternichovega absolutizma ♪
  6.      absolutórij  -a m (ọ́) 1. razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti, razrešnica: dati odboru absolutorij 2. dokončanje študija na visokih šolah: po absolutoriju na jusu se je vrnil v domovino // potrdilo, spričevalo o tem ♪
  7.      absolvènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor dokonča šolo: absolventi gimnazij, strokovnih šol // kdor je dokončal študij na visoki šoli in je pred diplomo: absolvent arhitekture, filozofske fakultete ♪
  8.      absolvírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. dokončati šolo: absolvirati gimnazijo // dokončati študij na visoki šoli: absolviral je pravo in se pripravlja na diplomo 2. končati kako delo, opraviti: svojo nalogo sem absolviral // predelati, preštudirati: absolvirati snov za prvi razred absolvíran -a -o: absolviran učiteljiščnik ♪
  9.      abstinénca  -e ž (ẹ̑) odpoved čemu, zdržnost: pospeševati, prelomiti abstinenco; zakonska abstinenca; abstinenca od alkoholnih pijač // neudeležba, nesodelovanje: abstinenca pri glasovanju, pri volitvah ♪
  10.      abstinénčen  -čna -o (ẹ̑) pridevnik od abstinenca: abstinenčna politika; abstinenčno društvo ♪
  11.      abstinènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor se zdržuje alkoholnih pijač: biti, postati abstinent; popoln, strog abstinent ♪
  12.      abstinírati se  -am se dov. in nedov. (ȋ) ne udeležiti se, ne sodelovati, zdržati se: ob glasovanju so se prebivalci množično abstinirali; abstinirati se od volitev / redko abstinirati se od alkohola ♪
  13.      abstrahírati  -am dov. in nedov. (ȋ) ne upoštevati, v mislih izvzeti kaj, odmisliti: iz človeške psihe je abstrahiral element zavesti; treba je abstrahirati napake, vplive abstrahíran -a -o: abstrahiran primer ♪
  14.      abstrákcija  -e ž (á) knjiž. proces odmišljanja: biti zmožen abstrakcije; znanstvena abstrakcija; metoda abstrakcije // kar je abstraktno: osebe v romanu so gola abstrakcija; razložil je abstrakcijo na sliki / razstavlja svoje prve abstrakcije ♪
  15.      abstrákten  -tna -o prid., abstráktnejši (ȃ) s čuti nezaznaven, pojmoven, miseln, ant. konkreten: abstrakten pojem; abstraktna predstava o nečem; abstraktno mišljenje ♦ lingv. abstraktni samostalniki; um. abstraktno slikarstvo slikarstvo, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje // nenazoren, nejasen: govornikovo abstraktno izražanje / preveč si abstrakten, da bi te razumel abstráktno prisl.: ne zna abstraktno misliti ♪
  16.      abstráktnež  -a m (ȃ) ekspr., redko abstraktno misleč človek: v svojih pesmih je abstraktnež / Kako naj pojmi abstraktnež ritem (O. Župančič) ♪
  17.      abstrúznost  -i ž (ȗ) knjiž. lastnost abstruznega: abstruznost trditve ♪
  18.      absúrd  -a m (ȗ) kar je v nasprotju z logiko, nesmisel: to je pravi absurd; privesti do absurda; voditi v absurd; očiten absurd / drama absurda; psihoza absurda in groze ♦ filoz. absurd po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja ♪
  19.      absúrden  -dna -o prid. (ȗ) ki je v nasprotju z logiko, nesmiseln: absurden vzrok; absurdna meja; absurdna trditev; tako misliti bi bilo absurdno / rezultat se zdi na prvi pogled absurden nemogoč, neverjeten absúrdno prisl.: absurdno groteskni ton drame ♪
  20.      accelerándo  [ače-] prisl. (ȃ) muz., označba za spremembo hitrosti izvajanja pospešujoče ♪
  21.      acetilénka  -e ž (ẹ̑) svetilka na acetilen: svetiti si z acetilenko; bela svetloba acetilenk ♪
  22.      acetón  -a m (ọ̑) brezbarvna, vnetljiva, hlapljiva tekočina, ki topi smole in masti: odstraniti lak z nohtov z acetonom; raztopljen v acetonu; močen duh po acetonu / aceton v krvi pri diabetikih ♪
  23.      acidóza  -e ž (ọ̑) med. zastrupitev s kislimi snovmi: umreti za acidozo ♪
  24.      adágio  [adadžo] prisl. (ȃ) muz., označba za hitrost izvajanja počasi: igrati adagio adágio -a m stavek ali skladba v tem tempu: melanholičen adagio; Beethovnovi adagi ♪
  25.      adaptácija  -e ž (á) 1. preureditev, prenovitev: adaptacija starih zgradb; adaptacija hiše za poslovne prostore / zaradi adaptacije lokal zaprt // priredba, predelava: radijska adaptacija teksta; večer poljske satire v adaptaciji našega režiserja 2. knjiž. prilagoditev okolju: adaptacija organizma na temperaturo / sposobnost socialne adaptacije; priseljevanje v mesta rodi probleme adaptacije ♪

   8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026 9.051 9.076 9.101 9.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA