Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (901-925)


  1.      enovítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost enovitega: nacionalna enovitost dežele; slogovna enovitost literarnega dela; enovitost kulture ♪
  2.      enterítis  -a m (ȋ) med. črevesni katar ♪
  3.      entitéta  -e ž (ẹ̑) filoz. kar je, obstaja: entitete v prostoru in času ♪
  4.      eolít  -a m (ȋ) arheol. preprosto oblikovan kamen, ki naj bi ga kot orodje uporabljal človek v terciarju ♪
  5.      epifít  -a m (ȋ) bot. rastlina, ki raste na drugi rastlini in ima lastno presnovo, priraslika: alge, lišaji in mahovi so najbolj pogosti epifiti pri nas ♪
  6.      epitáf  -a m (ȃ) knjiž. besedilo mrtvemu na nagrobniku; nagrobni napis: prebiral je epitafe na pokopališču / pesnik si je sam napisal epitaf; Župančičev epitaf na grobnici narodnih herojev // nagrobnik z napisom: epitafi, vzidani v steno ♪
  7.      epitél  tudi epitélij -a m (ẹ̑; ẹ́) anat. plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica: enoplastni, večplastni epitel; epitel bronhialnih kanalov / kožni epitel epidermis ♪
  8.      epitélen  -lna -o (ẹ̑) pridevnik od epitel: epitelna plast kože; epitelno tkivo ♪
  9.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s (ȋ) lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne ♪
  10.      epitetonéza  -e ž (ẹ̑) lit. raba epitetonov: njegovo izražanje temelji na epitetonezi in metaforiki / takšno ugotovitev potrjuje uporabljena epitetoneza epitetoni ♪
  11.      epíteton órnans  epítetona órnansa in epíteta órnansa m, im., tož. mn. tudi epíteta ornántia [-ncia] s (ȋ-ọ̑; ȋ-ā) lit. ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; ukrasni pridevek ♪
  12.      epsomít  -a m (ȋ) min. rudnina magnezijev sulfat z vodo, grenka sol ♪
  13.      eremít  -a m (ȋ) knjiž. puščavnik, samotar: eremiti iz prvih časov krščanstva; živeti kot eremit ♪
  14.      eremitáža  -e ž (ȃ) knjiž. puščavnikovo bivališče: gozdna eremitaža // nekdaj preprosta stavba kot posnetek puščavniškega bivališča ♪
  15.      eremítski  -a -o prid. (ȋ) knjiž. puščavniški: eremitsko življenje / človek eremitske narave ♪
  16.      eritém  -a m (ẹ̑) med. bolezenska rdečina kože: na koži se je pojavil eritem; eritem zaradi predolgega obsevanja, sončenja ♪
  17.      eritrocít  -a m (ȋ) nav. mn., biol. krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; rdeča krvnička, rdeče krvno telesce ♪
  18.      erudít  -a m (ȋ) knjiž. kdor ima obsežno in poglobljeno znanje s kakega področja: bil je velik erudit in esejist ♪
  19.      eruditíven  -vna -o (ȋ) pridevnik od erudicija: eruditivna obdelava snovi ♪
  20.      eternít  -a m (ȋ) zmes cementa in azbesta za izdelavo trdnih plošč, cevi: plošča iz eternita // izdelki iz te zmesi: lopa je zgrajena iz valovitega eternita; streha je krita z eternitom ♪
  21.      eterníten  -tna -o prid. (ȋ) ki je iz eternita: eternitni strešniki; eternitna cev, plošča ♪
  22.      evritmíja  -e ž (ȋ) knjiž. enakomernost ritma: pravila evritmije ♦ med. evritmija srca, žile enakomerno, pravilno utripanje ♪
  23.      fácit  -a m (ȃ) knjiž. izid, rezultat: facit njegovega delovanja ni bil uspešen / facit vsega tega je bil, da smo se razšli ♪
  24.      fagocít  -a m (ȋ) nav. mn., biol. krvna ali tkivna celica, ki navadno uničuje tuje snovi v človeškem ali živalskem organizmu ♪
  25.      fagocíten  -tna -o (ȋ) pridevnik od fagocit: fagocitna teorija ♪

   776 801 826 851 876 901 926 951 976 1.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA