Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (8.975-8.999)



  1.      žitoróden  -dna -o prid. (ọ̄) ki ima pogoje za (dobro) uspevanje žita: žitorodni kraji; žitorodno polje
  2.      živíti  -ím nedov. ( í) star. 1. preživljati, vzdrževati: s težavo je živil svojo družino; živiti se s šivanjem / od miloščine se ne bo živil / živila jih je kmetija 2. v medmetni rabi, v zvezi z bog izraža najboljšo željo, naklonjenost: bog te živi, sosed; bog živi našo mamo / bog živi kritiko živíti se zastar., navadno s s, z hraniti se: živiti se s sadeži; živil se je s tem, kar je ujel ali ustrelil
  3.      životáriti  -im nedov.) nav. ekspr. 1. živeti v pomanjkanju materialnih ali duhovnih dobrin: ko se je zaposlil, ni več životaril; životari v hribovski vasi / bolj životari, kot živi // živeti s slabotnimi, komaj zadostnimi življenjskimi močmi: životari bolan za rakom / na dvorišču životari nekaj lip 2. živeti brez višjih duševnih, duhovnih dejavnosti: v svojem udobju je životaril dalje / životariti v samozadovoljstvu / z notranjim predmetom životari svoje nepomembno življenje 3. obstajati brez moči za uresničevanje kakih pomembnejših dejanj: društvo je še nekaj časa životarilo; današnje gledališče le životari
  4.      žlahtíti  -ím dov. ( í) knjiž. plemenititi: žlahtiti duha z branjem dobrih knjig
  5.      žlahtnítelj  -a m () agr. kdor se poklicno ukvarja z žlahtnjenjem rastlin: žlahtnitelji so vzgojili novo vrsto hmelja; žlahtnitelj trajnic
  6.      žlahtníti  -ím dov. ( í) 1. agr. izboljševati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: žlahtniti koruzo / domačo trto žlahtniti s tujo 2. knjiž. plemenititi: žlahtniti duha z umetnostjo
  7.      žlebíčiti  -im nedov.) geogr. povzročati, da nastajajo na kraških skalnih površinah žlebiči: voda žlebiči skale
  8.      žlébiti  -im, tudi žlebíti -ím nedov. (ẹ̄ ẹ̑; í) delati v kaj žleb, žlebove: žlebiti doge, les; žlebiti z žlebilom žlébljen -a -o tudi žlebljèn -êna -o: žlebljena cev puške
  9.      žlebovít  -a -o prid. () poln žlebov: žlebovito skalovje
  10.      žléviti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nar. 1. žvečiti, žuliti: žleviti kruh / žleviti tobak 2. piti: žleviti vino
  11.      žmériti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. 1. gledati z napol zaprtimi očmi: žmeriti skozi trepalnice / žmeriti na koga, v koga; žmeriti po sosedu 2. mežikati: žmeriti zaradi močne svetlobe / žmeriti z očmi / ekspr. luči žmerijo v temo / ekspr. sonce žmeri skozi mrežaste oblake
  12.      žmítek  -tka m () nar. sesirjeno ali usirjeno mleko: žmitek pade na dno; premešati žmitek // sirnina, skuta: odcejati, ožemati žmitek / žmitek v obliki hlebca, krogle / pobrati žmitek, ki se je zgostil vrh lonca sladko skuto
  13.      žmŕkniti  -em dov.) nar. mežikniti: žmrkniti z desnim očesom
  14.      žmúriti  -im nedov.) nar. gledati z napol zaprtimi očmi: žmuriti skozi trepalnice / žmuriti zaradi ostre svetlobe mežikati
  15.      žókniti  -em dov. (ọ́ ọ̑) nar. dregniti, suniti: žokniti s palico v seno / počakali so ga v temi in ga žoknili sunili, zabodli
  16.      žrebetíti  -ím nedov. in dov. ( í) nav. 3. os. roditi, povreči žrebe: kobila je že trikrat žrebetila
  17.      žrebíti  -ím nedov. in dov. ( í) nav. 3. os. roditi, povreči žrebe: kobila je že večkrat žrebila
  18.      žúgniti  -em dov.) 1. zamahniti z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: skrivaj mu je žugnila / žugniti s prstom 2. star. povedati, reči: nikomur ni žugnil o svoji nameri / niti besede ni žugnil rekel, spregovoril
  19.      žulíti  in žúliti -im nedov. ( ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji
  20.      župániti  -im nedov.) v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja biti župan, opravljati županske posle: župani več vasem
  21.      žúriti se  -im se nedov. (ū) zastar. hiteti: žuril se je domov / ni se ti treba tako žuriti
  22.      žváliti  -im nedov.) nar. žvečiti, žuliti: žvaliti kruh
  23.      žvéčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljevalslabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj
  24.      žvénkniti  -em in žvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so žvenknile zaradi sunka // povzročiti oster, višji glas zlasti z udarcem, trkom s čim: žvenknil je z ostrogami / ekspr. žvenknila sta s kozarci trčila
  25.      žveplíti  -ím nedov. ( í) agr. žveplati: žvepliti trto / žvepliti klet, sode

   8.850 8.875 8.900 8.925 8.950 8.975 9.000 9.025 9.050 9.075  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA