Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (875-899)


  1.      elektrolíten  -tna -o prid. (ȋ) teh. nanašajoč se na elektrolit: elektrolitna kopel ♦ elektr. elektrolitni kondenzator kondenzator, pri katerem je izolirna snov nastala z elektroliznim postopkom ♪
  2.      elektrolítičen  -čna -o prid. (í) teh. elektrolitski: elektrolitično rafiniranje ♪
  3.      elektrolítski  -a -o prid. (ȋ) teh. 1. nanašajoč se na elektrolit: elektrolitska celica / elektrolitsko rafiniranje ♦ kem. elektrolitska disociacija razpad molekul elektrolita v ione 2. elektrolizen: elektrolitski baker elektrolítsko prisl.: elektrolitsko prekrivati predmete s kovinsko plastjo ♪
  4.      elíta  -e ž (ȋ) posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti, kakovosti: otvoritve razstave se je udeležila vsa mestna elita; spadati med elito; duhovna elita naroda; svetovna športna elita / skupina je prežeta z zavestjo elite ◊ agr. seme določene sorte s popolnoma izenačenimi lastnostmi, pridobljeno z načrtno odbiro; voj. vojaške enote za opravljanje posebno odgovornih nalog ali za reprezentanco ♪
  5.      elíten  -tna -o prid. (ȋ) ki po kakovosti, obliki presega stvari svoje vrste, izbran: elitni čevlji; kobilarna za vzgojo elitnih plemenskih konj; elitni lokal; zbrani so bili sami elitni športniki; elitni pevski zbor / elitna plesna prireditev / elitni sloji prebivalstva ◊ gozd. elitno drevo drevo, ki je zaradi zelo dobrih dednih lastnosti primerno kot semenjak; voj. elitni oddelki vojaške enote za opravljanje posebno odgovornih nalog ali za reprezentanco ♪
  6.      elitízem  -zma m (ȋ) soc. nazor, da pripadajo prednostni položaji v družbi, na kakem področju človekovega delovanja eliti: zagovorniki elitizma // prizadevanje za uveljavitev tega nazora na kakem področju človekovega delovanja: elitizem v političnih strankah ♪
  7.      emêritus  -a m (ȇ) knjiž., kot zapostavljeni pristavek k naslovu kdor kot upokojenec ohranja svoj naslov: biti dekan, profesor emeritus ♪
  8.      emfitévza  -e ž (ẹ̑) zgod. razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; dedni zakup ♪
  9.      emitènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) fin. kdor daje v obtok, v promet denar, vrednostne papirje ali vrednotnice, izdajatelj ♪
  10.      emitíranje  -a s (ȋ) glagolnik od emitirati: emitiranje denarja / emitiranje elektronske glasbe ♪
  11.      emitírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet, izdajati: emitirati denar; emitirati obveznice ljudskega posojila 2. fiz. oddajati valove, delce, sevati: antena emitira; radij emitira helijeva jedra 3. knjiž. oddajati (po radiu, televiziji): oddajo so prvič emitirali pred dvema letoma ♪
  12.      emítor  -ja m (ȋ) elektr. elektroda v tranzistorju, ki oddaja elektrone ♪
  13.      empiriokriticízem  -zma m (ȋ) filoz. filozofska smer, po kateri je svet skupek subjektivnih občutkov ♪
  14.      enáčiti  -im nedov. (á ȃ) imeti, šteti za enako: nepravilno je enačiti normo z akordom; pojma se v praksi večkrat enačita // po določeni značilnosti, lastnosti imeti kako stvar za enako z drugo: le kako bi enačili stroj in človeka; opise v povesti lahko enačimo s pisateljevim otroškim svetom; kdo bi se enačil z njim po pridnosti? začel se je enačiti z odraslimi / to delo se lahko enači z vsem, kar je v literaturi najboljšega ♪
  15.      encefalítis  -a m (ȋ) med. vnetje možganov: virusni encefalitis ♪
  16.      endemít  -a m (ȋ) biol. rastlinska ali živalska vrsta, ki živi samo na določenem kraju, določenem področju: človeška ribica je naš znameniti endemit; med naše endemite spada zlasti kranjski jeglič ♪
  17.      endokardítis  -a m (ȋ) med. vnetje notranje srčne mrene ♪
  18.      éndoparazít  -a m (ẹ̑-ȋ) biol. zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja, notranji zajedavec ♪
  19.      eneolít  -a m (ȋ) arheol. bakrena doba: najdba iz eneolita ♪
  20.      eneolítik  -a m (í) arheol. prazgodovinska doba, ki je sledila mlajši kameni dobi; bakrena doba ♪
  21.      enklítičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na enklitiko: enklitična oblika zaimka ♪
  22.      enklítika  -e ž (í) lingv. breznaglasna beseda, ki se opira na naglašeno besedo pred seboj, naslonka: enklitike in proklitike // breznaglasna beseda sploh ♪
  23.      ênokítičen  -čna -o prid. (ē-í) lit. ki ima eno kitico: enokitična pesem ♪
  24.      ênoníten  -tna -o prid. (ē-ȋ) ki je iz ene niti: enonitna preja / enonitni šiv ♦ elektr. enonitna žarnica žarnica z eno žarilno nitko ♪
  25.      enôtiti  -im nedov. (ō ȏ) 1. delati kaj enotno: enotiti izreko; ljudje se počasi enotijo v neko sivo brezobličnost 2. knjiž. družiti, povezovati: občutek osamljenosti jih enoti ♪

   750 775 800 825 850 875 900 925 950 975  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA