Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
IT (8.076-8.100) 
- zabítost -i ž (ȋ) slabš. omejenost, neumnost: jeziti se zaradi njegove zabitosti ♪
- zablátiti -im dov. (á ā) knjiž. 1. prekriti z blatom: reka je zablatila prekop, strugo 2. zamazati z blatom: povodenj je zablatila seno; zablatiti tla v sobi zablátiti se 1. postati blaten: zaradi dežja so se ceste zablatile 2. spremeniti se v blato: zaradi močnega dežja se zemlja na vrtu zablati zabláten -a -o: zablaten prekop; zablateni škornji; zablatena polja ♪
- zablískniti -em dov. (í ȋ) zablisniti: luč zabliskne / na nebu (se) zabliskne utrinek / solza (se) ji zabliskne v očeh / na ustnicah (se) ji zabliskne posmeh ♪
- zablísniti -em dov. (í ȋ) 1. na hitro oddati močno trenutno svetlobo: svetilnik je zablisnil ∙ ekspr. zablisniti z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledati 2. na hitro močno zasvetiti se: na nebu (se) je zablisnil utrinek 3. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno (se) je zablisnilo v soncu 4. ekspr. pokazati se v iskreči se svetlobi: pod košatimi brki (se) mu zablisnejo beli zobje // za kratek čas se pojaviti: na ustnicah (se) ji je zablisnil nasmešek zablísniti se ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: v trenutku se mu je zablisnilo, da je naredil napako / končno se mu je zablisnilo v glavi doumel, razumel je ♪
- zablodíti in zablóditi -im dov., zablójen in zablóden (ȋ ọ́) 1. iti brez cilja, brez orientacije: izletniki so zablodili v gozd; zablodil je po praznem stanovanju / oko mu je zablodilo po ljudeh; s pogledom so zablodili navzgor; pren. misli so mu zablodile drugam 2. knjiž. zaiti: če ne poznaš poti, lahko zablodiš; v gozdu so zablodili / zaradi napačne vzgoje zabloditi / v življenju je velikokrat zablodil; prim. zablodel ♪
- zabraníti in zabrániti -im dov. (ȋ á) star. preprečiti: zabraniti škodo / zabraniti širjenje bolezni / zabraniti komu vstop v hišo / dramo je cenzura zabranila prepovedala zabránjen -a -o: predavanje je bilo zabranjeno ♪
- zabrázditi -im dov. (á ȃ) knjiž. 1. pri oranju zaiti kam; zaorati: zabrazdil je v tujo njivo 2. narediti brazdi podobne zareze: skrbi so ji zabrazdile obraz ♪
- zabrazgotíniti se -im se dov. (í ȋ) nav. 3. os., med. zaceliti se tako, da nastane brazgotina: rana se je zabrazgotinila zabrazgotínjen -a -o: zabrazgotinjena opeklina ♪
- zabrékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) postati po obsegu večji zaradi nabiranja, pritiska tekočine: noga je zabreknila; zaradi zastoja krvi žile zabreknejo zabréknjen -a -o: zabreknjeni gležnji; prim. zabrekel ♪
- zabríti -bríjem dov., zabrìl in zabríl (í ȋ) rezko zapihati: proti večeru je zabril mrzel veter; brezoseb. s severa je zabrilo ♪
- zabrlízgniti -em dov. (í ȋ) 1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: zabrlizgnil je, da jih je opozoril; zabrlizgniti na prste 2. dati visok, oster glas: vlak je zategnjeno zabrlizgnil; brezoseb. v pristanišču je oglušujoče zabrlizgnilo // oglasiti se s takim glasom: gams je zabrlizgnil ♪
- zabrníti in zabŕniti -em dov. (ȋ ŕ) zastar. obrniti: zabrniti konje / pri delu se zna zabrniti ♪
- zabrodíti -bródim dov. (ȋ ọ́) 1. iti, stopiti v kaj ovirajočega: zabroditi v vodo; zabroditi do kolen v blato / zabroditi po plitvini 2. narediti nekaj gibov s prsti, roko v čem gostem: zabroditi s prsti po vodi / zabroditi z žlico po juhi 3. ekspr. iti brez cilja, orientacije; zabloditi: popoldne smo zabrodili po starem delu mesta ● ekspr. zabroditi v težave zaiti ♪
- zabrtvíti -ím dov., zabŕtvil; zabrtvèn (ȋ í) teh. zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja; zatesniti: zabrtviti sod ♪
- zabrusíti 1 in zabrúsiti -im dov. (ȋ ú) z nepravilnim brušenjem povzročiti, da rezilo ni ostro: zabrusiti nož; zabrusiti žago zabrúšen -a -o: zabrušena kosa ♪
- zabrusíti 2 in zabrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. ekspr. vreči, zagnati: zabrusiti kamen v okno; šolsko torbo je zabrusil v kot 2. slabš. ostro, osorno reči, povedati: zabrusil mu je cel kup očitkov; zabrusil jim je, da se nikogar ne boji; nesramno, osorno zabrusiti / zabrusiti komu nazaj ostro, osorno odgovoriti ∙ slabš. v brk, obraz kaj zabrusiti komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje ♪
- zabúbiti se -im se dov. (ū ȗ) 1. spremeniti se v bubo: gosenica, ličinka se zabubi 2. ekspr. za dalj časa se zapreti sam vase, v ozek krog ljudi: po nesreči se je kar zabubil / zabubiti se sam vase // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabubil se je v svojo sobo in študiral 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zabubiti se v delo, razmišljanje zabúbljen -a -o: v svoje ideje zabubljen človek ♪
- zabúhniti -em dov. (ú ȗ) postati po obsegu večji navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: obraz zabuhne od pijače; pri vnetju ledvic veke zabuhnejo zabúhnjen -a -o: zabuhnjen obraz; prim. zabuhel ♪
- zabúljiti -im tudi zabúljiti se -im se dov., tudi zabuljíla (se) (ú ȗ) nepremično se zagledati: zravnal se je in nepremično zabuljil predse; zabuljiti v daljavo / preh. zabuljil je oči vanjo ∙ redko v strahu so ji zabuljile oči so se izbuljile zabúljen -a -o: ves večer je presedel, zabuljen v knjigo; zabuljene oči ♪
- zacaríniti -im dov., zacarínjen (ȋ ȋ) pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino: zacariniti blago, pošiljko ♪
- zacelítev -tve ž (ȋ) glagolnik od zaceliti: zacelitev rane ♪
- zacelíti in zacéliti -im, in zacéliti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̄) nav. 3. os. narediti kaj celo, navadno rane: zaceliti rano z mazilom; razjeda se noče zaceliti; brezoseb. še zdaj se mu ni zacelilo / okleščena debla smrek so se že zacelila zarasla zacéljen -a -o: zaceljena rana ♪
- zacepíti in zacépiti -im dov. (ȋ ẹ́) redko zapičiti: zacepiti cepin v skalo ♪
- zacíniti -im dov. (í ȋ) zadelati, zaliti s kositrom: zaciniti posodo, ki pušča zacínjen -a -o: zacinjena cev ♪
- zacmériti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) lahno zajokati s tožečim glasom: otrok se je zacmeril ♪
7.951 7.976 8.001 8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151 8.176 
