Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (8.051-8.075)


  1.      vzredítelj  -a m (ȋ) vet. lastnik psice, ki se redi za vzrejo: vzreditelj je v gnezdu psice pustil štiri mladiče ♪
  2.      vzredíti  -ím dov., tudi vzrédi; vzrédil (ȋ í) 1. z oskrbo, nego živali doseči, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: vzrediti prašiča, vola; letno vzredi več tisoč piščancev / vzrediti živali z mlekom; vzrediti žival za meso; vzrediti konja za tekmovanje / vzrediti mladiča // z oskrbo, nego koga doseči, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam: z velikim trudom vzrediti otroke / vzrediti koga v poštenega človeka 2. z odbiranjem, parjenjem živali doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzrediti krave mlekarice; vzrediti novo pasmo / vzrediti matice vzrejèn -êna -o: doma vzrejena žival ♪
  3.      vzrepénčiti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. razjeziti se, razburiti se: kadar hoče kdo narediti drugače, se takoj vzrepenči; vzrepenčiti se nad kom; vzrepenčiti se kot petelin / tega pa ne boste delali, se vzrepenči ♪
  4.      vzročíti  -ím dov., vzróčil (ȋ í) šport. dati, dvigniti roko navzgor: razkoračiti se in vzročiti ♪
  5.      vzrojíti  -ím stil. vzrójim dov., vzrójil stil. vzrôjil (ȋ í, ọ́) ekspr. glasno se razjeziti, razburiti: vzrojil je, ker so premalo naredili; vzrojiti nad kom ♪
  6.      vzvalovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od vzvaloviti: vzvalovitev gladine / vzvalovitev duše ♪
  7.      vzvalovíti  -ím dov., vzvalóvil (ȋ í) 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri ● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti vzvalovljèn -êna -o: črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero ♪
  8.      vzveselíti  -ím dov., vzvesélil (ȋ í) star. razveseliti: rad vzveseli koga / vzveseliti se darila, prijatelja ♪
  9.      vzviháriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. 1. močno vzvaloviti: vzvihariti morje 2. zelo vznemiriti, razvneti: ti dogodki so vzviharili ljudi / vzvihariti komu domišljijo vzvihárjen -a -o: vzviharjeno morje ♪
  10.      vzvíhniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. zavihniti (navzgor): vzvihniti rob vzvíhnjen -a -o: vzvihnjeni krajci klobuka ♪
  11.      vzvíti se  vzvíjem se dov. (í) knjiž. zviti se navzgor, kvišku: zavesa se vzvije in predstava se začne / iznad streh se vzvije steber dima ♪
  12.      vzvrníti  in vzvŕniti -em dov. (ȋ ŕ) knjiž. prevrniti nazaj, vznak: vzvrniti koga na tla / vzvrnil je glavo in pil // obrniti navzven, vstran: čudno vzvrniti ustnice / vzvrniti glavo proti steni vzvŕnjen -a -o: ležati z vzvrnjeno glavo ♪
  13.      vzvrtínčiti  -im dov. (í ȋ) povzročiti, da se kaj začne premikati v spiralastih zavojih: burja vzvrtinči listje, sneg vzvrtínčiti se začeti se premikati v spiralastih zavojih: voda se vzvrtinči / prah se vzvrtinči in spet usede; dim se vzvrtinči proti nebu vzvrtínčen -a -o: vzvrtinčeno morje ♪
  14.      wítloof  -a [vitlof] m (ȋ) vrtn. radič z velikimi, krhkimi listi v valjastih glavah, belgijski radič: saditi witloof / radič witloof ♪
  15.      wulfenit  gl. vulfenit ♪
  16.      zabeléžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. zapisati: zabeležiti vprašanje; zabeležiti si podatke / publ. dogajanje, ki ga je zabeležila kamera 2. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zabeležili padec proizvodnje / moštvo je zabeležilo že tretjo zmago doseglo zabeléžen -a -o: natančno zabeleženi podatki; vse ima zabeleženo ♪
  17.      zabelíti  in zabéliti -im dov. (ȋ ẹ́) dodati jedi maščobo: zabeliti jed; zabeliti z ocvirki / zabeliti solato z oljem in kisom; pren. zabeliti pogovor z duhovitostmi ● ekspr. zabeliti komu kakšno odgovoriti, povedati mu kaj ostrega, duhovitega zabéljen -a -o 1. deležnik od zabeliti: s humorjem zabeljena pripoved; slabo zabeljena jed 2. ekspr. nespodoben, nedostojen: zabeljen dovtip; zabeljena zgodbica; sam.: povedati kakšno zabeljeno ♪
  18.      zabelíti se  in zabéliti se -im se dov. (ȋ ẹ́) 1. knjiž. belo se zableščati: v daljavi so se zabelila jadra 2. postati bel, svetel: lasje na sencih so se mu zabelili ♪
  19.      zabentíti  -ím dov., zabéntil (ȋ í) ekspr. 1. hrupno izraziti jezo, zarobantiti: pogosto je zabentil nad sinom / ti, pazi se, je zabentil proti njemu 2. pridušiti se, zakleti: hudiča, da ni res, je zabentil ♪
  20.      zabesedíčiti  -im dov. (í ȋ) ekspr. začeti govoričiti: zabesedičil je nekaj o višjih interesih / da bi le bilo takih ljudi še več, je zabesedičila spregovorila, rekla zabesedíčiti se zareči se, zagovoriti se: pogosto se zabesediči, da še sam ne ve kako ♪
  21.      zabíčiti  -im dov. (ȋ ȋ) star. zabičati: sinovom je zabičil, da zemlje ne smejo prodati; zabičil mu je, naj molči ♪
  22.      zabítež  -a m (ȋ) slabš. omejen, neumen človek: to bi lahko vedel tudi največji zabitež ♪
  23.      zábiti  -im dov. (á) star. pozabiti: očala je zabil doma / ne zabi povedati, kar smo ti naročili / zabiti obljubo; zabiti na dom zábljen -a -o: nikoli zabljena prva ljubezen ♪
  24.      zabíti  -bíjem dov., zabìl (í ȋ) 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil ● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti zabíti se 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti zabít -a -o 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata ∙ ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito ♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti ♪
  25.      zabítje  -a s (ȋ) glagolnik od zabiti zabijem: z zabitjem čepa zapreti sod ♪

   7.926 7.951 7.976 8.001 8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA