Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (7.426-7.450)


  1.      ugonobíti  -ím dov., ugonóbil (ȋ í) knjiž. uničiti: slaba svetloba mu bo ugonobila oči / ugonobiti tekmeca / epidemija je ugonobila mestne prebivalce; človeštvo se bo samo ugonobilo / to ga bo duševno, telesno ugonobilo ● knjiž. sovražnik jih je ugonobil z zvijačo premagal; knjiž. potres je ugonobil mesto porušil ugonobljèn -êna -o: ugonobljena mladost ♪
  2.      ugostíti se  -ím se dov., ugóstil se (ȋ í) zastar. ustaviti se, nastaniti se: ugostiti se pri kom ♪
  3.      ugotovítev  -tve ž (ȋ) 1. kar se ugotovi: pomembna, zanimiva ugotovitev; splošne, statistične, znanstvene ugotovitve; ugotovitve strokovnjakov glede izvora kamnin so različne; ugotovitve o vremenskih spremembah / priti, ekspr. dokopati se do ugotovitve ugotoviti 2. glagolnik od ugotoviti: ugotovitev vrednosti / ugotovitev vzrokov nesreče ◊ jur. sklep o obstajanju ali neobstajanju določenih dejstev; ugotovitev identitete; tožba za ugotovitev očetovstva ♪
  4.      ugotovíti  -ím dov., ugotóvil (ȋ í) z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev: ugotoviti krivdo; ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost; ugotovili so, da se stanje izboljšuje; ugotoviti, kdo je kriv; ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem; komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti / ugotoviti resnico; ugotoviti vzrok / zdravnik je ugotovil pljučnico / ugotoviti dejstva / ne mara me, je žalostno ugotovil ♦ jur. ugotoviti datum vročitve; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico ugotovljèn -êna -o: vzroki so ugotovljeni; opreti se na ugotovljena dejstva; zgodovinsko ugotovljen / v povedno-prislovni rabi ugotovljeno je, da ni kriv ♪
  5.      ugotovítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ugotovitev: ugotovitveni stavek ♦ jur. ugotovitveni postopek postopek, s katerim se ugotavlja določeno dejstvo ali okoliščine; ugotovitvena tožba tožba, s katero se zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, pristnost ali nepristnost listine ♪
  6.      ugovoríti  -ím dov., ugovóril; nam. ugovôrit in ugovorít (ȋ í) zastar. reči, pripomniti kaj nasprotujočega: na take razloge ni znala kaj ugovoriti / saj smo možje, ugovori starec ♪
  7.      ugrabítelj  -a m (ȋ) kdor koga ugrabi: zasledovati ugrabitelja; ugrabitelj otroka / ugrabitelj letala ♪
  8.      ugrabíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od ugrabitelj: aretirati ugrabiteljico ♪
  9.      ugrabítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ugrabiti: ugrabitev otroka, ženske; umori in ugrabitve / ugrabitev letala ♪
  10.      ugrabíti  in ugrábiti -im, in ugrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta: ugrabil ga je zakrinkan moški; ugrabiti otroka, žensko; ugrabili so ga na cesti / ugrabiti (potniško) letalo z grožnjo prisiliti pilota, da spremeni smer letenja, mesto pristanka, zlasti iz političnih vzrokov // zastar. vzeti komu prostost; prijeti: biriči so že ugrabili morilca 2. s silo, z zvijačo vzeti kaj: jastreb je ugrabil piščanca; lisica je ugrabila kokoš // ekspr. vzeti kaj sploh: znanje je bogastvo, ki ti ga nihče ne more ugrabiti / to mu je ugrabilo notranji mir / vprašanje mu je ugrabilo veliko noči povzročilo, da ni spal 3. zastar. zgrabiti, ujeti: gospodinja je ugrabila raco in ji pristrigla perut ● ekspr. nenadoma ga je ugrabila smrt je umrl ugrábljen -a -o: diplomat je bil ugrabljen; ugrabljena ovca; ugrabljeno letalo ♪
  11.      ugrézniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. zaradi lastne teže pomakniti se v navpični smeri navzdol: zemeljske plasti so se ugreznile; zelo se ugrezniti; tu se tla vsako leto ugreznejo za dva milimetra / grob se je ugreznil 2. zaradi lastne teže prodreti v navpični smeri navzdol v kaj: kolesa so se ugreznila v zemljo; noge so se mu ugreznile v pesek / ob nakladanju tovora se ladja ugrezne globoko v vodo 3. pod pritiskom, težo spremeniti obliko v smeri navpično navzdol: pod njegovo težo se je žimnica ugreznila 4. knjiž. pogrezniti se: ugrezniti se v branje / ugreznila se je v žalostne misli; ugrezniti se vase ● sram ga je, da bi se najraje ugreznil v tla, zemljo zelo ga je sram; ekspr. izginil je, kot bi se v zemljo ugreznil nenadoma, nepričakovano ugrézel -zla -o zastar. udrt: visoko čelo z globoko ugrezlimi očmi ugréznjen -a -o: ugreznjena blazina; ugreznjena tla; ugreznjen v misli ♦ teh. vijak z ugreznjeno glavo ♪
  12.      ugrízniti  -em dov. (í ȋ) 1. zasaditi zobe v kaj in jih stisniti z namenom to pojesti: ko je ugriznil kruh, se mu je odlomil zob; močno ugrizniti / ugrizniti v jabolko / riba je ugriznila vabo // ekspr. pojesti: ni imel kaj ugrizniti 2. z zasaditvijo in s stiskom zob povzročiti komu rano, bolečino: pes je ugriznil otroka; mačka jo je ugriznila v nogo; pri padcu se je ugriznil v jezik; do krvi se ugrizniti / ugriznila se je v ustnico, da se ne bi zasmejala močno je pritisnila zobe na ustnico / redko bolha, kača ga je ugriznila pičila ● kje si bil pa takrat, ga je ugriznila zbodla; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; ekspr. končno je ugriznil v politiko se je začel ukvarjati s politiko ugríznjen -a -o: otrok je ugriznjen ♪
  13.      uhitéti  -ím dov., uhítel (ẹ́ í) star. 1. ujeti: uhiteti tatu / bal se je, da jih uhiti nevihta, noč // prehiteti: vse kosce je uhitel / hotela je nekaj reči, pa jo je oče uhitel 2. uiti, zbežati: uhitela sta skozi zadnja vrata ♪
  14.      uhléviti  -im dov. (ẹ̄) agr. narediti, da žival živi v hlevu: uhleviti konja uhlévljen -a -o: uhlevljena krava ♪
  15.      uhodíti  uhódim dov. (ȋ ọ́) 1. s hojo, hojenjem narediti kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: uhoditi gaz, pot, stezo 2. s hojo narediti obutev za nošenje boljšo, ustreznejšo: uhoditi čevlje, škornje uhodíti se knjiž. s hojo, hojenjem postati tak, da dobro, lahko hodi: precej časa je potreboval, da se je uhodil / noge so se že uhodile; uhoditi (si) noge uhójen -a -o 1. deležnik od uhoditi: uhojeni čevlji; uhojena pot, steza 2. knjiž. uveljavljen, ustaljen: uhojen način; uhojena praksa ♪
  16.      uistosmerítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od uistosmeriti: uistosmeritev prizadevanj ♪
  17.      uistosmériti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti, da dobi, ima kaj isto smer, usmerjenost: uistosmeriti curke / uistosmeriti promet / uistosmeriti družbene tokove; idejno uistosmeriti // narediti, da ima kaka dejavnost isto, enotno vsebino, usmerjenost: uistosmeriti zunanjo in notranjo politiko uistosmérjen -a -o: uistosmerjen pouk ♪
  18.      uíti  uídem dov., ušèl ušlà ušlò tudi ušló (í) 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj zapornikov je ušlo; zaradi grobega ravnanja je ušel; ponoči, večkrat uiti // kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, oditi: uiti iz taborišča; uiti od doma, čez mejo, v tujino / ptič je ušel iz kletke // ekspr. kljub nasprotovanju iti, oditi: dečki so ušli na igrišče; otrok rad uide k reki / sin je zaradi pretežkega dela ušel s kmetije / pes mu je ušel; pazi, da ti voz ne uide po bregu 2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ušel je, ko so začeli govoriti o njem; ko je to slišala, je ušla iz sobe 3. ekspr. nezaželeno izteči: vse vino je ušlo; iz soda je ušla večja količina nafte / iz jeklenke je ušel plin 4. ekspr., z dajalnikom s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: uiti napadalcem, zasledovalcem; zdaj mi ne bo več ušel // umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: komaj smo ušli padajočemu kamenju / uiti nevihti / uiti nevarnosti, poškodbi / težko je uiti svoji usodi / za to mu kazen ne uide bo kaznovan; pren. rad bi ušel sam sebi; želel je uiti resničnosti // žarg., šport. premikajoč se priti v tak položaj, da osebka ostali tekmovalci ne morejo ujeti, dohiteti: najboljši kolesar je kmalu ušel vodilni skupini; zmagovalec je že ušel zasledovalcem / nogometno moštvo je ušlo najboljšim na lestvici ima tako visoko število točk, da jih drugi ne morejo doseči 5. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premakniti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je ušla z rame; kodri so ji ušli na čelo; hlače so mu ušle pod pas 6. ekspr., z dajalnikom nezaželeno priti, se pojaviti: iz ust so mu ušli pritajeni kriki // nehote, proti svoji volji izreči, reči: iz ust, z jezika mu je ušla grda beseda, kletev / brezoseb.: kje pa je prej bil, mu je ušlo; skoraj bi mu naglas ušlo, da je vsega kriv sosed 7. ekspr., z dajalnikom usmeriti se, kamor ni zaželeno: pogled ji je pogosto ušel na cesto 8. ekspr., z dajalnikom, navadno z nikalnico opaziti, zaznati: kot dobremu opazovalcu mu ni ušla nobena podrobnost / ni jim ušlo, da je nekaj narobe / njenim očem, njenemu pogledu nič ne uide / ne uide mu nobena beseda ničesar ne presliši ● ekspr. hiša je ušla plamenu ni zgorela; evfem. deset let mu ne uide obsojen bo na deset let zapora; ekspr. misli so ji ušle k fantu pomislila je nanj; ekspr. zanima ga, ali bo park ušel sekiri ali bodo v parku posekali drevje; ekspr. ušle so ji solze zajokala je proti svoji volji; pog., ekspr. srce mu je ušlo v hlače zbal se je, izgubil pogum; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; ekspr. hitro se je preoblekel, da bi ušel pljučnici da ne bi zbolel za pljučnico; pog. to mu je ušlo iz glave, iz spomina tega se ne spomni več; evfem. otroku je ušlo (v hlače) je opravil malo, veliko potrebo; ekspr. vlak ji je ušel pred nosom je odpeljal, ko je bila že blizu; ekspr. pri pregledovanju mu je ušlo nekaj napak je spregledal ♪
  19.      ujalovíti  -ím nedov., ujalóvil (ȋ í) knjiž. narediti koga jalovega, neplodnega: ujaloviti samico ♪
  20.      ujármiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. vpreči v jarem: ujarmiti vola ♪
  21.      ujasníti  -ím dov., ujásnil (ȋ í) star. 1. zjasniti, razjasniti: veter je ujasnil nebo; nebo se je ujasnilo; brezoseb. prenehalo je snežiti in kmalu se je ujasnilo / vreme se ujasni 2. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: novica mu ni ujasnila obraza; čelo, oko se mu ujasni ujasnjèn -êna -o in ujásnjen -a -o: ujasnjene oči ♪
  22.      ujásniti se  -im se in ujasníti se -ím se dov., ujásnil se (ā ȃ; ȋ í) star. postati (bolj) jasen, razumljiv: njegov nazor se je ujasnil ● star. bolnici se je popolnoma ujasnilo bolnica je postala prisebna, razumna ♪
  23.      ujedíniti  -im dov. (ȋ ȋ) zastar. združiti: ujediniti narod / ujediniti sprte strani pobotati ujedínjen -a -o: ujedinjena država, kraljevina ♪
  24.      ujezíti  -ím dov., ujézil (ȋ í) spraviti v jezo: če ga ujeziš, te še udari; ujeziti koga s pripombo / ujezilo me je, ker ni prišel / kar ga bolj ujezi, to mu rečem razjezi ujezíti se začutiti, izraziti jezo: ujezil se je in odvrgel orodje; ujeziti se zaradi koga, česa / ujeziti se na koga, kaj razjeziti se / ali boš že nehal, se je ujezil ♪
  25.      ujúžiti se  -im se dov. (ú ȗ) postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je ujužilo; brezoseb. po novem letu se je ujužilo / sneg se je ujužil postal razmehčan, topeč se ♪

   7.301 7.326 7.351 7.376 7.401 7.426 7.451 7.476 7.501 7.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA