Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (7.351-7.375)


  1.      ubistríti se  -ím se dov., ubístril se; ubistrèn (ȋ í) postati bister, zelo prozoren: voda se ubistri ♪
  2.      ubíti  ubíjem dov., ubìl (í ȋ) 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte ubíti se 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno ♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite ♪
  3.      ubítje  -a s (ȋ) glagolnik od ubiti: ubitje šipe ∙ knjiž. ubitje človeka uboj ♪
  4.      ubítost  -i ž (ȋ) stanje ubitega: ubitost živali / ekspr. duševna, telesna ubitost ♪
  5.      ublažítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ublažiti: ublažitev bolečine / ublažitev posledic nesreče / ublažitev kazni ♪
  6.      ublažíti  -ím dov., ublážil (ȋ í) 1. narediti kaj manj a) neprijetno, hudo: z obkladki ublažiti bolečine / ublažiti posledice / ublažiti kazen b) neprijetno, boleče: ublažiti padec, udarec c) ostro, negativno: ublažiti kritiko, stališče 2. narediti, da se kaj pojavlja a) v manj izraziti obliki: ublažiti pritisk / ublažiti ovinek b) v manj visoki stopnji: ublažiti jezo, žejo / ublažiti učinek kisline 3. knjiž. narediti kaj blago, milo: sreča mu je ublažila obraz ublažèn -êna -o: s humorjem ublažena satira ♪
  7.      ubraníti  in ubrániti -im dov. (ȋ á) 1. s svojo dejavnostjo, zlasti vojaško, preprečiti, da kdo kaj zavzame, zasede: vojaki so ubranili most; ubraniti mesto, položaje; ubraniti s topovi; težko ubraniti / ubraniti mesto pred napadalci 2. s svojo dejavnostjo preprečiti, da se komu kaj vzame: ubraniti družinsko čast; ubraniti svoj ugled / država je ubranila svojo neodvisnost 3. v zvezi s pred s svojo dejavnostjo preprečiti, da kaj kam pride, kaj poškoduje: ubraniti obraz pred čebelami; ubraniti oči pred prahom / ubraniti rastline pred boleznimi 4. navadno z dajalnikom s svojo dejavnostjo preprečiti uresničitev kakega dejanja: tega mi ne bo nihče ubranil; ubranil mu je pobeg / ni ji mogel ubraniti, da ne bi vsega povedala ● publ. ubraniti naslov prvaka znova pridobiti ◊ šport., pri nogometu ubraniti enajstmetrovko ubraníti se in ubrániti se s svojo dejavnostjo doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ubraniti se nenehnega spraševanja; z roko se je ubranil udarca / ubraniti se bolezni; težko se je ubranil strahu / te misli se ne more ubraniti, če si še tako prizadeva ♪
  8.      ubrejíti  -ím tudi ubréjiti -im dov., ubréji; ubréjil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) povzročiti brejost: žrebec ubreji kobilo ubrejíti se, tudi ubréjiti se postati brej: psica se ubreji ubrejèn -êna -o tudi ubréjen -a -o: ubrejena svinja ♪
  9.      ubrusíti  in ubrúsiti -im dov. (ȋ ú) z brušenjem dati čemu zaželeno obliko, zaželene lastnosti: ubrusiti ventil; ubrusiti s smirkovim papirjem ubrusíti se in ubrúsiti se 1. zmanjšati se zaradi brušenja: osla se ubrusi 2. pri brušenju se poškodovati: pazi, da se ne ubrusiš ♪
  10.      ucedíti  -ím dov., ucêdi in ucédi; ucédil; ucejèn (ȋ í) pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro oditi, steči: ucedil jo je proti postaji, da bi ujel vlak; pes jo je ucedil za bežečima // steči, zbežati: ob šumu jo je napadalec ucedil ♪
  11.      učêsniti  -em in učesníti učésnem dov. (é ȇ; ȋ ẹ̑) nar. severovzhodno močno udariti: učesnil ga je, da se je kar zamajal ♪
  12.      učíniti  -im dov. (ȋ ȋ) zastar. storiti, narediti: kaj misliš učiniti / učiniti kaj dobrega ♪
  13.      učinkovít  -a -o prid., učinkovítejši (ȋ) 1. ki učinkuje tako, kot se želi, pričakuje: učinkovito gnojilo; učinkovito zdravilo proti revmatizmu / učinkoviti ukrepi proti inflaciji; učinkovita pomoč; ta kazen je bila učinkovita 2. ki dosega tak učinek, kot se želi, pričakuje: učinkovit govornik / učinkovit slog; učinkovita metafora; učinkovita reklama 3. ki opravlja določene naloge, izpolnjuje določene zahteve, kot se želi, pričakuje: učinkovita organizacija / publ. najučinkovitejši igralec prvenstva ki je dosegel največ točk 4. s katerim se dosega želeni, pričakovani cilj: učinkovita taktika / učinkovita uporaba tehnike ● ekspr. danes nisem bila preveč učinkovita nisem dovolj naredila učinkovíto prisl.: učinkovito gospodariti; učinkovito se izražati; sam.: izmisliti si kaj učinkovitega ♪
  14.      učinkovítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost učinkovitega: izgubiti, meriti učinkovitost; preizkusiti učinkovitost zdravila / učinkovitost kazni; učinkovitost vzgoje / govorniška učinkovitost; zvočna učinkovitost skladbe / doseči največjo delovno učinkovitost ♪
  15.      učístiti se  -im se dov. (í ȋ) postati čist, neskaljen: po nalivu se je potok učistil; vino se je že učistilo / nebo se je učistilo ∙ ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti učíščen -a -o: učiščen mošt ♪
  16.      učítelj  -a m (ȋ) kdor (poklicno) uči, poučuje: postati učitelj; učitelj in učiteljica / fakultetni, univerzitetni učitelj / zborovanje učiteljev // kdor uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljen: učitelj in dva profesorja / učitelj fizike / kot nagovor tovariš učitelj // kdor uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesni učitelj; učitelj govorništva // kdor uči, poučuje sploh: oče mu je bil najboljši učitelj / publ. veliki voditelj in učitelj ljudstva / ekspr. tudi radio je pomemben učitelj ● šalj. poleti bi bil učitelj, pozimi zidar rad bi opravljal poklic v času, ko se ne opravlja; len je; knjiž. angelski učitelj Tomaž Akvinski ◊ rel. cerkveni učitelj naslov za svetniškega in učenega učitelja evangelija in življenja po evangeliju; šol. domači učitelj nekdaj ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; partizanski učitelj med narodnoosvobodilnim bojem kdor poučuje na šoli na osvobojenem ozemlju; potovalni učitelj nekdaj ki hodi iz matične šole poučevat na potovalno šolo; predmetni, razredni učitelj; stalni učitelj nekdaj z opravljenim strokovnim izpitom; strokovni učitelj ki poučuje strokovni predmet; učitelj pripravnik brez strokovnega izpita, ki opravlja delo pod vodstvom mentorja; učitelj tečajnik prva leta po 1945 poklicno usposobljen na pedagoškem tečaju ♪
  17.      učíteljček  -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od učitelj: droben, mlad učiteljček / sanjaril je o karieri, nazadnje pa je samo učiteljček ♪
  18.      učíteljev  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na učitelja: učiteljeva beležnica / učiteljeva družina / učiteljeva razlaga; sam.: učiteljev se je na izletu izgubil učiteljev sin; obiskati učiteljeve učiteljevo družino ♪
  19.      učiteljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od učiteljevati: upokojiti se po dolgoletnem učiteljevanju ♪
  20.      učiteljeváti  -újem nedov. (á ȗ) biti učitelj: v tem kraju učiteljuje že dvajset let ♪
  21.      učíteljica  -e ž (ȋ) 1. ženska, ki (poklicno) uči, poučuje: želela si je postati učiteljica; stroga učiteljica // ženska, ki uči, poučuje na osnovni šoli in je za to posebej usposobljena: učiteljice in profesorice / osnovnošolska učiteljica / kot nagovor tovarišica učiteljica // ženska, ki uči, poučuje kako spretnost, umetnost: plesna, smučarska učiteljica; učiteljica plavanja // ženska, ki uči, poučuje sploh: sestra je bila še otrok, vendar mu je bila najboljša učiteljica 2. ekspr. kar koga uči sploh: narava je najboljša učiteljica / zgodovina je učiteljica življenja ◊ rel. cerkvena učiteljica naslov za svetniško in učeno učiteljico evangelija in življenja po evangeliju; šol. predmetna, razredna učiteljica; učiteljica ročnih del nekdaj strokovna učiteljica, ki poučuje šivanje, pletenje, izdelovanje različnih izdelkov; strokovna učiteljica ki poučuje praktični predmet in zanj nima pedagoške izobrazbe ♪
  22.      učiteljíšče  -a s (í) do 1968 šola za poklicno usposabljanje (osnovnošolskih) učiteljev: ustanoviti učiteljišče; učiti na učiteljišču / končati učiteljišče; štiriletno učiteljišče ∙ žensko učiteljišče nekdaj za poklicno usposabljanje (osnovnošolskih) učiteljic ♪
  23.      učiteljíščnica  -e ž (ȋ) do 1968 dijakinja učiteljišča: učni uspeh učiteljiščnic; gimnazijke in učiteljiščnice ♪
  24.      učiteljíščnik  -a m (ȋ) do 1968 dijak učiteljišča: učiteljiščnik zadnjega letnika ♪
  25.      učiteljíški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na učiteljišče: učiteljiški ravnatelj / učiteljiški pevski zbor ♪

   7.226 7.251 7.276 7.301 7.326 7.351 7.376 7.401 7.426 7.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA