Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (6.150-6.174)


  1.      razvrstítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od razvrstiti: razvrstitev knjig na polici / odločiti se za razvrstitev člankov po času nastanka; razvrstitev učne snovi / razvrstitev učencev v skupine, po skupinah 2. položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: ustrezna razvrstitev prostorov / v končni razvrstitvi je naše moštvo zasedlo deseto mesto ♦ bot. spiralasta razvrstitev (listov) ♪
  2.      razvrstíti  -ím dov., razvŕstil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: razvrstiti stole / razvrstiti učence; ljudje so se razvrstili in začeli stopati dalje; vojaki so se razvrstili ob meji; avtomobilisti se morajo pred križiščem razvrstiti / razvrstiti se v sprevod; razvrstiti se v strelske vrste / razvrstiti lovce po gozdu razporediti 2. narediti, da je kaj v določenem zaporedju: razvrstiti gesla; urednik je razvrstil pisateljeve sestavke po kronološkem redu / razvrstiti tekmovalce po doseženih rezultatih 3. določiti skupine glede na enake ali podobne lastnosti: razvrstiti šole po številu oddelkov / razvrstiti ljudi po njihovih lastnostih razvrščèn -êna -o: učenci so razvrščeni po uspehu; kosti so v telesu večinoma parno razvrščene; skrbno razvrščene knjige ♦ bot. spiralasto, vretenčasto razvrščeni listi ♪
  3.      razvrstítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na razvrstitev: razvrstitveni znak / spremeniti razvrstitveni sistem ♪
  4.      razvrtínčiti  -im dov. (í ȋ) narediti, povzročiti, da se kaj vrtinči: veter je razvrtinčil dim; voda je narasla in se razvrtinčila ♪
  5.      razžalítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razžaliti: tožil ga je zaradi razžalitve / vsi so imeli njegove besede za razžalitev / razžalitev časti ♦ jur. besedna, dejanska, simbolična razžalitev ♪
  6.      razžalíti  in razžáliti -im dov. (ȋ á ā) z nevljudnim, nespoštljivim dejanjem, govorjenjem povzročiti čustveno prizadetost: ni je hotel razžaliti; razžaliti očeta; javno razžaliti koga / te besede so ga zelo razžalile / razžalil je njegovo čast, dostojanstvo razžáljen -a -o: bil je razžaljen; razžaljena ljubezen; sam.: usoda trpečih in razžaljenih ♪
  7.      razžalostíti  -ím dov., razžalóstil in razžalostíl (ȋ í) narediti, povzročiti, da postane kdo žalosten: otroci so ga razžalostili / graja jo je razžalostila razžalostíti se postati žalosten: razžalostiti se zaradi otrok, nad otroki razžaloščèn -êna -o: tolažiti razžaloščeno mater ♪
  8.      razžaríti  -ím tudi razžáriti -im dov., razžáril (ȋ í; ā ȃ) 1. s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti: razžariti kovino; razžariti iglo s plamenom, z električnim tokom / razžariti peč / ekspr. sonce je razžarilo puščavski pesek ♦ metal. razžariti do belega // z dovajanjem zraka povzročiti, da kaj začne žareti: razžariti oglje / razžariti cigareto; pren., ekspr. razžariti iskro duha 2. ekspr. povzročiti, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu razžarila obraz; od hoje navkreber so se vsi razžarili / misel nanjo ga je razžarila 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: taki prizori razžarijo strasti / s svojim pripovedovanjem jim je razžaril domišljijo; znova se je razžarilo upanje v zmago ● ekspr. ponovno srečanje mu je razžarilo srce ga je prevzelo, razveselilo; pesn. razžarilo se je lepo jutro nastalo je; ekspr. ob pogledu nanjo se mu oko razžari zelo je vesel, ko jo vidi; ponosen je nanjo razžárjen -a -o in razžarjèn -êna -o: razžarjeni obrazi; uničevati tkivo z razžarjeno iglo; razžarjena snov; bila je vsa razžarjena ♪
  9.      razžénščiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. odvzeti, odstraniti nekatere ženske lastnosti: s takim ravnanjem so ženske razženščili ♪
  10.      razživítev  -tve ž (ȋ) knjiž. poživitev: trudil se je za razživitev družabnega življenja ♪
  11.      razživíti  -ím dov., razžívil (ȋ í) povzročiti, da postane kdo (bolj) živahen, dejaven: znal je razživiti obiskovalce; v družbi se je hitro razživila / ekspr. vino mu je razživilo domišljijo razžívljen -a -o: razživljeni obrazi; biti razživljen ♪
  12.      razžvéčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) zdrobiti z zobmi in premešati s slino: razžvečiti hrano / komaj je razžvečil košček klobase zgrizel, pojedel razžvéčen -a -o: razžvečeno meso ♪
  13.      rdečíti  -ím nedov., rdéči in rdêči (ȋ í) delati kaj rdeče: veter ji je rdečil lica; rdečiti si ustnice / ogenj jim je rdečil obraze; večerno sonce že rdeči gore / kri mu je rdečila srajco rdečíti se 1. postajati rdeč: vzhod se je vse bolj rdečil 2. knjiž. rdeče se odražati, kazati: sonce se je rdečilo skozi meglo; na tleh se je rdečila kri; po vejah se rdečijo jabolka ♪
  14.      realitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. resničnost, stvarnost: to danes ni več samo ideja, ampak realiteta / družbena, zgodovinska realiteta ∙ knjiž. vse osebe v tem romanu so realitete so resnične 2. nepremičnina: trgovati z realitetami ♪
  15.      realitéten  -tna -o prid. (ẹ̑) v nekaterih državah nanašajoč se na nepremičnine: realitetni posrednik / realitetna agencija ♪
  16.      rebríti  -ím nedov., rebrèn (ȋ í) delati, da ima kaj podolgovate vzbokline, rebra: rebriti pločevino; pren., ekspr. veter je rebril površino jezera rebríti se zastar. 1. bahati se, postavljati se: rebriti se z znanjem / no, reven res nisem, se je rebril 2. nasprotovati, upirati se: dolgo časa se je rebril, potem pa je popustil // razburjati se, jeziti se: gotovo se bo rebril, pa se bo že pomiril ♪
  17.      reciprocitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. recipročnost: nuditi olajšave na osnovi reciprocitete ♪
  18.      recitácija  -e ž (á) umetniško branje, podajanje (pesniškega) teksta: recitacija znane pesmi; besedilo je primerno za recitacijo / zborna recitacija / poslušati recitacijo; na sporedu proslave je bilo tudi nekaj recitacij ● indijanske pesmi so pogosto le monotona recitacija petje, pri katerem se podajajo besede na način, ki je govor in petje hkrati ♪
  19.      recitacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na recitacijo: počasen recitacijski ritem / prirediti recitacijski večer ♪
  20.      recitál  -a m (ȃ) 1. muz. koncert, na katerem nastopa solist: imeti, prirediti recital; klavirski, pevski recital; recital opernih arij / poslušati recital 2. gled. prireditev, sestavljena iz recitiranja, podajanja krajših besedil ali odlomkov, navadno iste zvrsti: gledališka skupina je pripravila nov recital; pesnik je imel že več recitalov; recital Prešernove poezije ♪
  21.      recitándo  prisl. (ȃ) muz., označba za izraz izvajanja pripovedujoče: peti recitando ♪
  22.      recitatív  -a m (ȋ) muz. petje, pri katerem prevladuje govorni ritem, naglas: pesem je prešla v recitativ; recitativu podoben napev / peti v recitativu; pren., ekspr. govornik je nadaljeval v recitativu // del skladbe za glas in instrumentalno spremljavo s takim petjem: zapeti recitativ iz znane opere; arije in recitativi ♪
  23.      recitatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na recitativ: recitativna pesem / recitativno petje recitatívno prisl.: peti recitativno ♪
  24.      recitátor  -ja m (ȃ) kdor recitira: nastopili so pevci in recitatorji; ploskati recitatorju; dober recitator / grške epske pesnitve so recitatorji spremljali z liro ♦ gled. oseba, ki govori za lutko, a je ne premika ♪
  25.      recitátorka  -e ž (ȃ) ženska oblika od recitator: dobra recitatorka ♪

   6.025 6.050 6.075 6.100 6.125 6.150 6.175 6.200 6.225 6.250  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA