Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (601-625)



  1.      dendrít  -a m () 1. nav. mn., anat. kratek, vejasto razrasel podaljšek živčne celice, drevnik: dendriti in nevriti 2. min. vejasto oblikovana izločnina v tesnih razpokah kamnin
  2.      dendríten  -tna -o prid. () anat., min. ki ima vejasto obliko; razvejen, razvejan: dendritni kristali; razcep je dendriten
  3.      dendrítičen  -čna -o prid. (í) anat., min. ki ima vejasto obliko; razvejen, razvejan: dendritični kristali; dendritičen razcep
  4.      denitrírati  -am dov. in nedov. () metal. odstraniti, odvzeti dušik iz spojine: denitrirati jeklo
  5.      denzitométer  -tra m (ẹ̄) fiz. optična priprava za merjenje potemnitve na filmskih negativih ali kromatogramih: preiskati film z denzitometrom
  6.      depolitizácija  -e ž (á) odprava, odstranitev političnih elementov, vplivov iz česa: depolitizacija državnih funkcij, šolstva, javnega življenja / depolitizacija cerkve // prenehanje ukvarjanja s politiko: današnja depolitizacija je posledica razočaranj nad splošnim političnim razvojem v Evropi
  7.      depolitizírati  -am dov. in nedov. () odpraviti, odstraniti politične elemente, vplive iz česa: vso afero so skušali depolitizirati / depolitizirati cerkev depolitizírati se prenehati ukvarjati se s politiko: del mladine se je depolitiziral
  8.      depozít  -a m () 1. v banko vložena denarna sredstva; vloga: denarni, devizni depozit; število depozitov narašča 2. v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti, polog: depozit zlata; vrednost depozita / bančni depozit bančni depo; carinski depozit denar ali blago, ki ga vzame carinski organ v hrambojur. sodni depozit denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti
  9.      depozitár  -ja m (á) 1. kdor hrani deponirano blago: depozitar izda deponentu depotno potrdilo 2. redko deponent
  10.      depozíten  -tna -o prid. () nanašajoč se na depozit: depozitna služba; depozitna taksa / depozitna banka banka, ki zlasti sprejema hranilne vlogeekon. depozitni denar knjižni denar
  11.      dermatítis  -a m () med. vnetje kože: zdravnik je ugotovil dermatitis
  12.      desetíniti  -im nedov.) v fevdalizmu 1. dajati desetino: podložniki so desetinili in tlačanili; desetiniti graščini 2. redko pobirati, prejemati desetino: grajski hlapci so desetinili / desetiniti snope
  13.      detrítus  -a m () biol. drobci razpadlih rastlin in živali v vodi, navadno mikroskopsko majhni, drobir: voda je bogata planktona in detritusa
  14.      dežíti  -ím [dǝž] nedov., dežì ( í) nav. 3. os., knjiž. deževati: začelo je dežiti; ponoči je dežilo / pisma so kar dežila
  15.      diakrítičen  -čna -o prid. (í) knjiž. razlikovalen, razločevalen: diakritični narodopisni pojavi ♦ lingv. diakritični znak znak, ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor
  16.      diapozitív  -a m () fot. pozitivna fotografska slika na filmu ali steklu, ki jo je mogoče projicirati: predvajati diapozitive; barvni diapozitivi; šola ima bogato zbirko diapozitivov; predavanje z diapozitivi
  17.      diapozitíven  -vna -o prid. () nanašajoč se na diapozitiv: diapozitivni posnetek / diapozitivna plošča
  18.      díčiti  -im nedov.) zastar. krasiti, lepšati: čelo mu diči lovorov venec; ciprese dičijo grobove; rada se je dičila s trakovi in čipkami / diči ga marljivost in skromnost díčiti se zastar. hvaliti se, bahati se: rad se diči s svojim delom
  19.      didití  -ja m () kemično sredstvo za uničevanje mrčesa: naprašiti, potresti z diditijem
  20.      digitálen  -lna -o prid. () med. opravljen s prsti, prsten: digitalna preiskava ◊ elektr. digitalni računalnik računalnik, pri katerem so podatki predstavljeni v obliki niza ločenih numeričnih vrednosti
  21.      digitalín  -a m () farm. strup iz naprstca, rabljen zlasti kot zdravilo za srce
  22.      digitális  -a m () poljud. digitalin
  23.      dignitár  -ja m (á) knjiž., redko dostojanstvenik, zlasti cerkveni
  24.      dignitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. dostojanstvenost, častitljivost: njegova digniteta 2. cerkveni dostojanstvenik
  25.      díhniti  -em dov.) 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame ∙ ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo

   476 501 526 551 576 601 626 651 676 701  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA