Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (38.100-38.124)


  1.      zavarováti  -újem tudi zavárovati -ujem dov. (á ȗ; á) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg // s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet // z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo 3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost 4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota // skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati ◊ alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja zavarován tudi zavárovan -a -o: zavarovan avtomobil; biti invalidsko zavarovan; zavarovane rastline, živalske vrste; z železno mrežo zavarovana okna ∙ zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami ♦ alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi ♪
  2.      zavdáti  -dám dov., 2. mn. zavdáste in zavdáte; zavdál (á) z dajalnikom 1. star. zastrupiti: zavdati gostom; zavdati psu; zavdati komu z arzenikom / v obupu si je sam zavdal 2. po ljudskem verovanju uročiti: zavdati komu s čaranjem / njena lepota je mladeniču zavdala 3. zastar. zadati: zavdati komu rane / zavdati strah ljudem povzročiti, vzbuditi zavdán -a -o: zavdan je od njenega pogleda; zavdane rane ♪
  3.      zavédati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati 2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako // imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno // na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči; zavedati se resnosti položaja; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema zavedajóč se -a -e: hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti; napol zavedajoč se, je začutil oster vbod ♪
  4.      zavéden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se zaveda svoje pripadnosti kaki skupnosti, nazoru in to tudi javno kaže, izraža: zaveden delavec, revolucionar; zaveden Slovenec; biti narodno, razredno, socialistično zaveden / po vojni je bil zelo zaveden socialistično zaveden; rodil se je v Trstu v zavedni družini narodno zavedni 2. knjiž. zavesten, hoten: zavedni gibi / zavedno prikrivanje, zamolčevanje česa ● star. če ne bi bil tako zavednega duha, se ne bi rešil prisebnega zavédno prisl.: zavedno delovati za kaj; simetrija oken je zavedno porušena ♪
  5.      zavédeti se  -vém se dov. (ẹ́) 1. zbuditi se iz stanja brez zavesti, zavedanja: poškodovanec je omedlel in se ni več zavedel; dolgo se ni mogel zavedeti / zjutraj je dolgo trajalo, preden se je zavedela popolnoma zbudila 2. preh. vključiti, sprejeti v zavest vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedeti se okolja, sebe // na osnovi kritične presoje vključiti, sprejeti v zavest vedenje o čem: zavedeti se nevarnosti, resnice; zavedeli so se pomembnosti dogodka; zavedel se je, kakšno napako je storil / zavedeti se svojega izvora; narodnostno se zavedeti ● star. zavedel se je iz prve začudenosti prebudil, predramil; ekspr. nisem se še dobro zavedel, že smo bili doma kmalu, hitro ♪
  6.      zavedljív  -a -o prid. (ȋ í) redko ki lahko koga zavede: zavedljiva bajna bitja / zavedljiv nazor / zavedljiva jed zapeljiva ♪
  7.      zavédnost  -i ž (ẹ́) 1. lastnost zavednega človeka: izražati, utrjevati svojo zavednost; narodna, politična, stanovska zavednost / priti na sestanek iz zavednosti 2. redko zavestnost: zavednost doživljanja / zavednost dejanja 3. star. prisebnost: osupnil je, vendar ni izgubil zavednosti / ohraniti zavednost duha 4. star. zavest: bolnik je izgubil zavednost; že dva dni je brez zavednosti ● zastar. reči kaj v zavednosti svoje prednosti zavesti ♪
  8.      zavéjati  -am dov. (ẹ̑) nav. 3. os., star. zapihati: zavejal je veter / brezoseb. hladno je zavejalo skozi okno ● zastar. zavejati z roko po zraku zamahniti ♪
  9.      zaverováti  -újem in zavérovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj zaverováti se, in zavérovati se v zvezi z v 1. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zaveroval se je v branje, delo / zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža 2. star. zaljubiti se: zaveroval se je v prelepo dekle / zaverovati se v čebelarstvo, gledališče zaverován in zavérovan -a -o: v preteklost zaverovani ljudje; vsa je zaverovana v sina ∙ zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati ♪
  10.      zavésa  -e ž (ẹ̑) 1. kos tkanine, ki se kam obesi za omejevanje svetlobe, preprečevanje pogleda: na oknih visijo zavese; nagubati, odgrniti zaveso; pregraditi prostor z zaveso; bombažna, mrežasta zavesa; gosta, prosojna, težka zavesa; zavesa iz žameta; blago za zavese / dekorativne zavese; okenska zavesa; nekdaj posteljna zavesa ali zavesa pri postelji // kos tkanine, ki ločuje oder od prostora za gledalce: zavesa se dvigne, pade; spustiti zavese / občinstvo kliče igralce pred zaveso / požarna, železna zavesa / glavna (odrska) zavesa / na koncu dramskega dela, dejanja zavesa izraža, da se zavesa spusti 2. ekspr., navadno s prilastkom kar ovira, preprečuje pogled, dostop: zavesa dežja, dima / sonce je zdrsnilo za zaveso smrek / zavesa toplega zraka pri vhodu v trgovino / obdati se z zaveso skrivnosti ● redko železna zavesa na oknu, vratih prodajalne rolo; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; publ. politične spremembe za železno zaveso od 1945 do 1990 v Sovjetski zvezi in njej podrejenih evropskih socialističnih državah ◊ geogr. zavesa navadno nagubana ploščata kapniška tvorba; gled. zavesa zavesi podoben element scenske opreme; voj. dimna zavesa ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje ♪
  11.      zavésica  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od zavesa: na oknih visijo zavesice; bela, nagubana zavesica / (avtomobilska) zavesica gumijasta ali plastična plošča, pritrjena za avtomobilskim kolesom, ki preprečuje dviganje vode, peska s ceste ♪
  12.      zavesláj  -a m (ȃ) 1. odriv vode z veslom: delati globoke, hitre zaveslaje; krmar določa število zaveslajev / ekspr. plavalec vdihava na vsak tretji zaveslaj rok 2. ekspr., v prislovni rabi izraža razdaljo med dvema takima odrivoma: podvodna čer je samo nekaj zaveslajev od svetilnika / naš veslač je za zaveslaj ob kolajno ♪
  13.      zavesláti  -ám dov. (á ȃ) 1. začeti veslati: sedel je v čoln in zaveslal // veslajoč se premakniti: zaveslati iz sredine toka, proti bregu // veslajoč priti: zaveslati v cilj, pristanišče // z veslom pognati plovilo: otrok je lahko le nekajkrat zaveslal / malo smo zaveslali po zalivu 2. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, stopiti: pijanec je zaveslal proti stolu 3. ekspr. narediti dolg, nesunkovit gib: zaveslati z roko po zraku ● ekspr. v pogovoru zaveslati nazaj na prvo temo se usmeriti, vrniti; ekspr. podjetje je zaveslalo v gospodarske težave je zašlo, prišlo ♪
  14.      zavesljáj  -a m (ȃ) zaveslaj: narediti nekaj zavesljajev; dolgi, ritmični zavesljaji / v prislovni rabi drugi čoln je zaostal za tri zavesljaje ♪
  15.      zavést  -i ž (ẹ̑) 1. sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj: bolniku se je po polurni nezavesti zavest vrnila; izgubiti zavest; biti brez zavesti / spravljati koga k zavesti; trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami; umreti pri polni zavesti 2. celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda: po uživanju mamil se mu je zavest spremenila; dno, obrobje zavesti; motnje v zavesti; zavest in podzavest / vtisniti si kaj v zavest / individualna zavest 3. navadno s prilastkom celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh: družbena, kolektivna zavest; vpliv antike na evropsko zavest; zavest dobe, družbe / ekološka, politična zavest 4. s prilastkom kar je rezultat ravnanja česa: zavest krivde, odgovornosti je rastla v njem; odhajati z zavestjo zmage; naša zavest o resnosti položaja je oslabela / imam prijetno zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost // zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju, ravnanju: oblikovati otrokovo delovno zavest; privzgajati zavest tovarištva // zavedanje o svoji pripadnosti čemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest; buditi domovinsko, narodno zavest ● resnica mu je prišla do zavesti zavedel se je resnice; ekspr. priklicati komu v zavest neljubi dogodek opozoriti, spomniti ga nanj; to imam vseskozi v zavesti tega se vseskozi zavedam ◊ filoz. zavest kar je in se zaveda sebe in sveta; družbena zavest v marksistični filozofiji celota idej, teorij družbe o umetnosti, znanosti, religiji, ki odraža stanje materialnega življenja; refleksivna zavest usmerjena na samo sebe; intencionalnost zavesti; razvoj zavesti po Heglu spreminjanje zavesti k popolnejšemu védenju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; psih. stanje zavesti oblika zavestnega doživljanja v budnosti, sanjah, ekstazi, meditaciji, po uživanju drog ♪
  16.      zavésten  -tna -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje // redko ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec; bolnik ni več zavesten 2. ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje: zavesten gib; zavestna kršitev, odločitev; zavestno dejanje, ravnanje; avtomatičen in zavesten / zavestno učenje 3. ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči: zavesten goljuf, saboter; zavesten graditelj miru // ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti: zavesten ateist, Slovenec; zavesten pristaš kakega nazora zavéstno prisl.: zavestno sodelovati, se upirati ♪
  17.      zavêsti  -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle ♪
  18.      zavésti se  zavém se in zavêsti se zavém se dov., 2. mn. zavéste se, 3. mn. zavéjo se in zavedó se; zavédi se zavédite se in zavêdi se zavêdite se in zavedíte se; zavédel se zavédla se in zavêdel se zavêdla se; zavéden (ẹ́; é ẹ́; zavẹ́di zavẹ́dite, zavédi zavédite; zavẹ̄del zavẹ̄dla zavẹ́dli, zavēdel zavédla) neustalj. zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: bolnica se je šele proti jutru zavedla ♪
  19.      zavéstnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost zavestnega: bolnikova zmanjšana zavestnost / iz vročičnih blodenj se prebuditi v zavestnost zavestno stanje / zavestnost gibov, postopkov; zavestnost in spontanost / pisateljeva programska, ustvarjalna zavestnost / knjiž. visoka narodna zavestnost zavednost ♪
  20.      zavéti  -véjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. nav. 3. os., knjiž. zapihati: sapa, rahel veter zaveje 2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom razširiti se, priti: skozi okno zaveje hlad; zavel je neprijeten vonj / med njimi je zavel molk / z njegovega obraza je zavela odločnost 3. preh., knjiž. zamesti, zakriti: veter je zavel sledi v pesku / sneg bo zavel poti ● ekspr. zavel je drug, nov veter razmere so se spremenile ♪
  21.      zavetíšče  -a s (í) 1. kraj ali stavba, ki daje komu zavetje: imeti zavetišče v grmu, jami; narediti, zgraditi si zavetišče / pastirsko zavetišče; zavetišče za živino / knjiž. dobiti politično zavetišče azil; pren. zavetišče njegovega duha je poezija // tur. manjša stavba v gorah za zavetje planincev: planinci so prespali v zavetišču / zavetišče je oskrbovano ob koncu tedna / planinsko zavetišče 2. ustanova, ki daje komu zavetje in navadno tudi določeno oskrbo: živeti v zavetišču; upravnik zavetišča / otroško zavetišče; zavetišče za potepuhe ♪
  22.      zavétje  -a s (ẹ̑) 1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje 2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči 3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije ♪
  23.      zavétnica  -e ž (ẹ̑) 1. rel. svetnica, izbrana za zaščitnico osebe, cerkve: sv. Barbara je zavetnica vaške cerkve / zavetnica mornarjev 2. ženska, ki daje komu zavetje, pomoč: delovala je kot zavetnica revnih ♪
  24.      zavétnik  -a m (ẹ̑) 1. rel. svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve: župnijski zavetnik je sv. Vid / zavetnik ribičev 2. kdor daje komu zavetje, pomoč: gospodar je zavetnik sirot / knjiž. bogati tovarnar je bil umetnikov zavetnik ♪
  25.      zavétništvo  -a s (ẹ̑) 1. rel. vloga, dejavnost zavetnika: sv. Štefan ima zavetništvo nad konji 2. knjiž. pokroviteljstvo, varstvo: biti pod zavetništvom visokega dostojanstvenika ♪

   37.975 38.000 38.025 38.050 38.075 38.100 38.125 38.150 38.175 38.200  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA