Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (37.325-37.349)


  1.      zaklópka  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. ventil: odpreti zaklopko / varnostna zaklopka 2. knjiž. loputa: zapreti linico z zaklopko; medeninasta zaklopka // pokrov: dati na posodo zaklopko 3. anat. zapora iz žepkom ali loputkam podobnih gub, ki prepušča kri samo v eni smeri: operirati zaklopke / aortna, srčna zaklopka ● knjiž. zaklopka pri puški zaklep ◊ muz. vsaka od priprav, zlasti pri pihalih, iz vzvoda in pokrovčka za odpiranje in zapiranje luknjic, da se spreminja višina tona; obrt. poklopec, ki se zapenja z gumbom ali pritiskačem; zool. polž s sploščeno ali stožčasto hišico, ki živi v stoječih ali počasi tekočih vodah, Valvata ♪
  2.      zaklópnica  -e ž (ọ̑) knjiž. 1. nav. mn. naoknica, oknica: skozi priprte zaklopnice je sijalo sonce 2. zapora iz žepkom ali loputkam podobnih gub, ki prepušča kri samo v eni smeri; zaklopka: delovanje zaklopnice / srčna zaklopnica ● zastar. lino pokriva zaklopnica loputa; knjiž. priviti zaklopnico ventil; zastar. medeninasta zaklopnica pri knjigi zapona; zastar. vzeti cigareto iz zaklopnice cigaretne doze; zastar. konj z zaklopnicami s plašnicami ♪
  3.      zaklópnik  -a m (ọ̑) 1. grad. strešna opeka, ožlebljena na vseh štirih robovih: pokriti streho z zaklopniki 2. knjiž. ventil: odpreti, zapreti zaklopnik / varnostni zaklopnik ◊ obrt. pritiskač; spenec ♪
  4.      zaklopotáti  -ám in -óčem dov. (á ȃ, ọ́) 1. nav. ekspr. slišno, odsekano udariti ob tla: po tlaku so zaklopotale cokle / konjska kopita zaklopotajo zapeketajo // dati odsekane, navadno enakomerne glasove: štorklje so zaklopotale in odletele / v daljavi zaklopotajo strojnice / srce mu zaklopota močneje zabije 2. slabš., redko reči, povedati: škoda, je zaklopotala soseda ♪
  5.      zakobacáti  -ám dov. (á ȃ) s težavo, nerodno premakniti se: otrok je zakobacal; v hlevu je nekaj zakobacalo; zakobacati z nogami // ekspr. nerodno, okorno iti: po vseh štirih je zakobacal k materi ♪
  6.      zakóckati  -am dov. (ọ̑) s kockanjem zapraviti: zakockati veliko denarja; zakockati in zakartati ♪
  7.      zakodírati  -am dov. (ȋ) teh. spremeniti določene podatke, informacije v kode: zakodirati sporočilo zakodíran -a -o: zakodirano število ♪
  8.      zakokodájsati  -am dov. (ȃ) oglasiti se z glasom kokodajs: kokoš je znesla jajce in zakokodajsala // ekspr. oglasiti se z glasom, podobnim kokodajsanju: ni mogla govoriti, le nekaj je zakokodajsala / kaj ne poveš, so zakokodajsale ženske ♪
  9.      zakokodákati  -am dov. (ȃ) oglasiti se z glasom kokodak: kokoši so zakokodakale // ekspr. oglasiti se z glasom, podobnim kokodakanju: ženske so zakokodakale od veselja / ti bom že pokazal, je zakokodakal ♪
  10.      zakòl  -ôla m (ȍ ó) glagolnik od zaklati: pri zakolu je pomagalo več moških; dati žival v zakol; prašič je dovolj debel za zakol / teža pred zakolom / zakol na črno / letni, mesečni zakol število letno, mesečno zaklanih živali ∙ publ. v zakol gre preveč telet zakolje se; knjiž. ritualni zakol v judovski religiji zakol ob določenih praznikih, opravljen po verskih predpisih ♦ agr. zakol v sili ♪
  11.      zakólcati  -am stil. -kólčem [u̯č] dov. (ọ̄) kolcniti: zakolcal je in zakašljal; s smiselnim osebkom v dajalniku: dvakrat se mu je zakolcalo; zakolcalo se ji je od smejanja // ekspr. reči, spregovoriti z glasom, podobnim kolcanju: položil si je roko na prsi in nekaj zakolcal ♪
  12.      zakolèb  -éba m (ȅ ẹ́) šport. gib telovadca, visečega ali oprtega na drogu ali bradlji, nazaj: narediti zakoleb ♪
  13.      zakolébati  -am dov. (ẹ̄) 1. raba peša zanihati, spremeniti se: cene so zakolebale / odpornost proti boleznim spomladi pogosto zakoleba / spregovoril je, ne da bi mu glas zakolebal se zatresel 2. raba peša za kratek čas postati omahljiv, neodločen: zakolebal je, ni se mogel odločiti / zakolebati v svojih načelih / preh. ta novica ga je zakolebala 3. knjiž. zagugati, zazibati: zakolebati gugalnico; posadil je otroka na sedež in ga zakolebal / veter zakoleba žito / redko ladja zakoleba se zaguga, se zaziblje ♪
  14.      zakolíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od zakoličiti: zakoličenje nove železniške proge; merjenje in zakoličenje ♪
  15.      zakomandírati  -am dov. (ȋ) pog. ukazati, odločiti: rada je kaj zakomandirala / otroci, spat, je zakomandirala ♪
  16.      zakompléksati  -am dov. (ẹ̑) žarg. povzročiti, da ima kdo komplekse: življenje ga je zakompleksalo zakompléksan -a -o: zakompleksan človek ♪
  17.      zakomplicírati  -am dov. (ȋ) narediti kaj težavno, težje rešljivo, zaplesti: dogodek je zadevo še zakompliciral; položaj v deželi se je zakompliciral // narediti kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: tako si vse zakompliciral, da nič več ne razumem zakomplicíran -a -o: zakompliciran postopek ♪
  18.      zákon  -óna m (á ọ́) poljud. z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske, strok. zakonska zveza: obljubiti, ponuditi dekletu zakon; v zakonu je srečna; harmoničen, ekspr. ploden zakon; zakon iz koristoljubja, ljubezni; po dveh letih zakona sta se ločila / skleniti zakon poročiti se; dati komu hčer v zakon; stopiti v zakon poročiti se; star. vzel jo je v zakon poročil se je z njo / cerkveni, civilni zakon / prinesti v zakon lepo doto; v zakonu z drugim možem ni imela otrok; otroci iz prvega zakona; zunaj zakona je imel hčer ∙ divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze ♦ jur. dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; mešani zakon zakon med osebama različne narodnosti, vere; rel. zakrament svetega zakona; soc. parni zakon med enim moškim in eno žensko; skupinski zakon v katerem hkrati živi več moških in žensk ♪
  19.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  20.      zakončeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. zaključevati, končevati: zid zakončuje kamnit napušč / na vzhodu zakončuje pokrajino hribovje / zakončevati drugo desetletje svojega življenja ♪
  21.      zakoník  -a m (í) 1. jur., v nekaterih državah zbirka zakonov, ki v celoti in sistematično urejajo širše pravno področje: sprejeti zakonik; soditi po zakoniku / civilni, kazenski zakonik; obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811 / Dušanov, Napoleonov zakonik 2. knjiž., navadno s prilastkom pravila, zakoni: knjižni jezik ne more brez jezikovnih zakonikov / nravni zakonik ♪
  22.      zakonodája  -e ž (ȃ) 1. izdajanje zakonov: sodelovati pri zakonodaji / redko prenesti zakonodajo na drug organ zakonodajno pravico 2. celota zakonov: urediti zakonodajo; republiška, zvezna zakonodaja / kazenska, šolska zakonodaja ♪
  23.      zakonodájstvo  -a s (ȃ) star. zakonodaja: proučevati, spremeniti zakonodajstvo ♪
  24.      zakonolòm  -ôma m (ȍ ó) knjiž. prešuštvo: zalotiti moža, ženo pri zakonolomu ♪
  25.      zakonolómstvo  -a s (ọ̑) knjiž. prešuštvo: obdolžiti koga zakonolomstva; tožba zaradi zakonolomstva ♪

   37.200 37.225 37.250 37.275 37.300 37.325 37.350 37.375 37.400 37.425  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA