Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (37.200-37.224)



  1.      zahòd  -óda m ( ọ̄) 1. glagolnik od zaiti: opazovati sončni zahod / izračunati sončni zahod čas, ko sonce zaide // stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni zahod 2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce zaide ob enakonočju: veter je zapihal od zahoda, z zahoda; reka teče proti zahodu / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda // zahodna stran neba ali zemlje: na zahodu so se pojavili temni oblaki 3. publ. zahodni del kake geografske ali politične celote: živeti na zahodu dežele / ves zahod se je navdušil za te ideje prebivalci zahodnega dela / gospodarsko sodelovanje med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike ● film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran; ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani
  2.      zahóden  -dna -o prid., zahódnejši (ọ̑) nanašajoč se na zahod: a) zahodni del dežele; zahodna stran doline / zahodna Slovenija / zahodna smer / veter piha z zahodne strani z zahoda; na zahodni strani leži ravnina na zahodu / zahodni veter b) zahodni strokovnjaki / zahodna miselnost zahodnjaška / zahodni blok blok zahodnih držav; zahodne države kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike; gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo / Zahodni Berlin do 1990 del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo; Zahodna Nemčija do 1990 Zvezna republika Nemčijapubl. zahodna fronta fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi svetovni vojni; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Amerikiastr. zahodna točka točka zahoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. zahodna deklinacija; geogr. zahodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika; rel. zahodni obred obred zahodne cerkve; zahodna cerkev cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu; zgod. zahodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov zahodni del s prestolnico v Rimu zahódno prisl.: zahodno od vasi; kraj leži nekoliko zahodneje
  3.      zahodnják  -a m (á) 1. prebivalec dežel na zahodu od Sredozemskega morja: zahodnjak težko razume mišljenje Kitajcev 2. publ. kdor je naklonjen idejam, miselnosti, ki se pripisuje tem deželam: ta politik je navdušen zahodnjak
  4.      zahodnjáštvo  -a s () način življenja in mišljenja, značilen za zahodnjake:itati komu zahodnjaštvo
  5.      zahohnjáti  -ám dov.) nosljaje reči, spregovoriti; zanosljati: v odgovor je nekaj zahohnjal
  6.      zahomotáti  -ám dov.) ekspr. zaviti, oviti: zahomotati koga v odejo; zahomotala se je v plet / zahomotali so ga v plašč zavili, oblekli zahomotáti se zaplesti se, zamotati se: zahomotal se je v mrežo / zahomotal se je v pogovor zahomotán -a -o: v volneno ruto zahomotana ženska
  7.      zahotéti se  -hóčem se dov., zahôti se zahotíte se; zahôtel se zahotéla se (ẹ́ ọ́) s smiselnim osebkom v dajalniku 1. izraža nastop volje, želje osebka, da sam uresniči dejanje: a) z nedoločnikom zahotelo se mu je peti, plesati; elipt. zahotelo se mu je ven b) z odvisnim stavkom zahotelo se mu je, da bi šel domov 2. izraža nastop želje, da se kaj dobi: zahotelo se mu je pijače, veselega življenja ● star. zahotel je dokončati delo hotel; star. dobil je, kar si je zahotel si je zaželel
  8.      zahŕbten  -tna -o prid. () 1. ki skrivaj naredi kaj slabega: zahrbten človek; zahrbten je in hinavski / zahrbten značaj / imeti zahrbtne namene; zahrbtna misel; zahrbtno dejanje 2. ekspr. navidezno nenevaren: zahrbten ovinek; to je zahrbtna reka / zahrbtno orožje / zahrbtna bolezen zahŕbtno prisl.: zahrbtno govoriti, ravnati; zahrbtno napasti, ubiti koga
  9.      zahrepenéti  -ím dov. (ẹ́ í) začutiti močno željo po čem: zahrepenel je po domovini, sreči; ekspr. zahrepeneti z vsem srcem / ekspr. zahrepenel je v planine močno si je zaželel; pren., knjiž. njegove misli so zahrepenele k njej
  10.      zahreščáti  -ím dov. (á í) 1. dati kratke, rezke glasove: drevo je zahreščalo in padlo na tla; brezoseb. v gozdu je zahreščalo / ekspr. vrata so zahreščala, ko jih je odprl zelo zaškripala / pesek, sneg je zahreščal pod njegovimi koraki // dati nečist, s šumi pomešan glas: gramofon je zahreščal; brezoseb. v telefonu je zahreščalo 2. oglasiti se s kratkimi, rezkimi glasovi: splašene kavke so zahreščale / ekspr. tega ne dovolim, je jezno zahreščala hrešče rekla, zavpila
  11.      zahrípel  -pla -o [ǝ] prid. (í) redko hripav: zahripel človek / zahripel glas zahríplo prisl.: zahriplo govoriti
  12.      zahŕkati  -am dov. ( ) 1. kratko, sunkovito izdihniti z namenom spraviti sluz iz grla: zakašljal je in zahrkal; od časa do časa je zahrkal ∙ ekspr. tako je, je zahrkal hrkajoče rekel 2. dati kratke, sunkovite glasove: razkačena kuna je zahrkala 3. star. zasmrčati: v spanju se je obrnil in zahrkal
  13.      zahropéti  -ím dov. (ẹ́ í) dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom: starka je zahropela in umrla; brezoseb. v prsih mu je zahropelo ● ekspr. odidi, je zahropela hropeče rekla
  14.      zahrôpsti  -hrôpem dov., zahrópel in zahrôpel zahrôpla (ó) dihniti z grgrajočim, piskajočim glasom: bolnik je zahropel / konj se je zgrudil na tla in zahropel; brezoseb. v prsih mu je zahroplo ● ekspr. ti si to storil, je zahropla hropeče rekla
  15.      zahruméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica je zahrumela od ogorčenja / v delavnici so zahrumeli stroji; brezoseb. za nami je votlo zahrumelo // ekspr. hrumeč hitro se premakniti: helikopter je zahrumel po zraku 2. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: govornik je zahrumel, da so mu vsi prisluhnili / zahrumel je nanj, naj odide zakričal, zavpil
  16.      zahrúti  -hrújem dov. (ú) nastopiti, pojaviti se zelo glasno in z veliko silo, intenzivnostjo: burja, nevihta zahruje / bitka je zahrula // ekspr. zakričati, zavpiti na koga: zahruti na otroka; jezno zahruti
  17.      zahŕzati  -am tudi -hŕžem dov. () oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi; zarezgetati: kobila je zahrzala
  18.      zahtéva  -e ž (ẹ̑) 1. odločno izraženo hotenje, da se kaj dobi, naredi: popustiti zahtevi; na zahtevo predsednika so sestanek prekinili; vztrajati pri zahtevah; pretiravati v zahtevah; gospodarske, politične zahteve; pismena, ustna zahteva; zahteva za odškodnino; zahteva po miru, samostojnosti / ozemeljske zahteve / imeti zahtevo do koga / nujna zahteva // kar se zahteva: odpovedati se zahtevi; izpolniti, povedati zahtevo; velika, visoka zahteva / ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva / zahteve šole do učencev so velike 2. sestavek, namenjen uradnemu organu, s katerim se kaj zahteva: napisati, podpisati zahtevo / vložiti zahtevo 3. nav. mn., navadno s prilastkom kar kaj zahteva zaradi določenih svojih lastnosti, značilnosti: zahteve časa, trga se spreminjajo; zadostiti zahtevam tekmovanja, znanosti ◊ jur. izročitvena zahteva; zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim javni tožilec zahteva razveljavitev pravnomočne odločbe, s katero je prekršen zakon
  19.      zahtévanje  -a s (ẹ́) 1. glagolnik od zahtevati: zahtevanje odškodnine / zahtevanje izpolnitve obljube 2. star. zahteva: vrniti odvzeto premoženje na zahtevanje lastnikov / zahtevanje je bilo izpolnjeno
  20.      zahtévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. izražati odločno hotenje a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno / to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti / nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti
  21.      zahtévek  -vka m (ẹ̑) 1. jur. kar se zahteva: zahtevek je pretiran; odpovedati se zahtevku; vrednost zahtevka / poravnati, znižati zahtevek // dejanje, s katerim se kaj zahteva: zavrniti zahtevek; vztrajati pri zahtevku / zastaranje zahtevka; zahtevek za zvišanje cen / izločitveni zahtevek naj se izločijo iz stečajnega sklada ali izmed zarubljenih predmetov, stvari, ki so last tretjih oseb; odškodninski, tožbeni zahtevek 2. jur. listina, s katero se zlasti pri uradnem organu kaj zahteva: podpisati, vložiti zahtevek / sestaviti zahtevek 3. redko zahteva: uresničevati zahtevke vodstva / etični zahtevek
  22.      zahtéven  -vna -o prid., zahtévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima velike, visoke zahteve: zahteven bralec, gost, kupec, profesor; biti enako zahteven do vseh; v svojih željah je preveč zahteven / te rože so zahtevne glede svetlobe in toplote; krompir in rž sta malo zahtevni kulturi 2. ki izraža ali vsebuje velike zahteve, zahtevnost: načrt je zahteven; postaviti zahtevna merila; organizacijsko, tehnološko zahteven // ki zaradi svojih lastnosti, značilnosti zahteva velik trud, veliko spretnost, sposobnost: zahteven izpit; zahteven poklic, študij; vzpon na goro je zahteven / zahteven film; zahtevna knjiga zahtévno prisl.: zahtevno reči
  23.      zahtévnik  -a m (ẹ̑) redko kdor kaj zahteva: plačati, ugoditi zahtevniku
  24.      zahtévnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost zahtevnega: zahtevnost izpitne komisije se je nekoliko zmanjšala; zahtevnost kupcev / zahtevnost pri ocenjevanju / zahtevnost dela, naloge; tehnološka zahtevnost proizvodnje
  25.      zahúkati  -am dov. () oglasiti se z glasom hu: čuk, sova zahuka

   37.075 37.100 37.125 37.150 37.175 37.200 37.225 37.250 37.275 37.300  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA