Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (36.800-36.824)


  1.      vzmôči  vzmórem dov., vzmógel vzmôgla (ó ọ́) zastar. zmoči: vsega dela ne vzmore / samo to jih vzmore pripraviti do popuščanja / elipt. ne nalagajte si več, kot vzmorete vzmôči se opomoči si, okrepiti se: vojska se je vzmogla z novimi enotami ♪
  2.      vznák  prisl. (ȃ) izraža gibanje ali usmerjenost od hrbtne strani proti tlem: leči, pasti, zvrniti se vznak; s pestjo podreti koga vznak / prekopicniti se vznak v sneg // na hrbtu: ležati na strani ali vznak ♪
  3.      vznášati  -am nedov. (ȃ) 1. star. nositi navzgor, dvigati: veter vznaša listje / ustvarjalnost mu vznaša duha, misli 2. knjiž. spravljati v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: hrepenenje, poezija ga vznaša / heroizem vznaša prvi del skladbe vznašajóč -a -e: vznašajoče besede ♪
  4.      vznemírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali ♪
  5.      vznemírjenje  -a s (ȋ) stanje vznemirjenega: preprečiti vznemirjenje ljudi; jecljati, tresti se od vznemirjenja / čutno vznemirjenje; ustvarjalno vznemirjenje / brez vznemirjenja vstati in oditi ♪
  6.      vznemírjenost  -i ž (ȋ) stanje vznemirjenega človeka: obide, prevzame ga vznemirjenost; čutiti, prikriti vznemirjenost / publ. diplomat je izrazil vznemirjenost zaradi incidenta / čustvena, idejna vznemirjenost ♪
  7.      vznemirljív  -a -o prid., vznemirljívejši (ȋ í) ki vznemirja: položaj na bojišču je vznemirljiv; vznemirljive novice / vznemirljivo umetniško delo; vznemirljivo odkritje, vprašanje / vznemirljiv človek; spolno vznemirljiv vznemirljívo prisl.: vznemirljivo se vesti; vznemirljivo bolan; ekspr. vznemirljivo lep, mlad; sam.: nič vznemirljivega se ni zgodilo ♪
  8.      vznemirljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost vznemirljivega: vznemirljivost novice / vznemirljivost uprizoritve / duhovna vznemirljivost / ekspr. do vznemirljivosti lep zelo lep ♪
  9.      vznesênost  -i ž (é) stanje vznesenega človeka: vznesenost jih je minila, prevzela; govoriti v vznesenosti / vznesenost besed, čustev ♪
  10.      vznêsti  vznêsem dov., vznésel vznêsla (é) 1. star. odnesti navzgor, dvigniti: veter vznese listje / konji so jih vznesli po cesti proti mestu hitro odpeljali 2. knjiž. spraviti v višje, od stvarnega sveta odmaknjeno duševno, duhovno stanje: drznost in vitkost stavbe opazovalca vzneseta; taki trenutki ju vznesejo k višavam; prim. vznesen ♪
  11.      vznetljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. pri katerem se zlahka vzbudi zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv; vnetljiv: to je vznetljiv človek, pravi zanesenec / vznetljiva domišljija ♪
  12.      vzník  -a m (ȋ) glagolnik od vznikniti: vznik novega studenca / kalitev in vznik pšenice / vznik društev / zgodovinski vznik človeka ♪
  13.      vzóči  prisl. (ọ̑) zastar. pred oči: zdaj mu je vnovič prišel vzoči ● zastar. vzoči povedati komu resnico odkrito, naravnost ♪
  14.      vzóči  predl. (ọ̑) zastar., z rodilnikom pred očmi, vpričo: vzoči množice ljudi je skočil v ogenj ● zastar. postaviti se vzoči vladarju proti ♪
  15.      vzòr  vzôra m (ȍ ó) oseba, stvar z lastnostmi, značilnostmi, ki jih kdo odobravajoče sprejema, želi posnemati: biti vzor mladih, mladim; slediti vzoru; posnemati vzore / postavljati koga za vzor / enakost jim je vzor ideal / ekspr. iskati človeka po vzorih svojega srca // ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: to delo je vzor kritičnosti; biti vzor moža, plemenitosti ● zastar. pokazati nekaj vzorov blaga vzorcev; redko delati po vzoru drugih po zgledu ♪
  16.      vzórčar  -ja m (ọ̄) risar vzorcev: vzorčarji za nakit, posodo / knjiž. zaposliti se v tekstilni tovarni kot vzorčar desenater ♪
  17.      vzórčenje  -a s (ọ̑) glagolnik od vzorčiti: vzorčenje zraka; metoda, sistem vzorčenja / vzorčenje tkanine ♪
  18.      vzórec  -rca m (ọ̄) 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec ● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena ◊ jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj ♪
  19.      vzóren  -rna -o prid., vzórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče sprejema: vzoren delavec; vzoren sin; v sobi vlada vzoren red; jezik razprave je vzoren / star. dekle vzorne rasti zelo lepe ♦ šol. vzorna ura učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor; voj. vzorno streljanje streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega vedenja in streljanja na strelišču 2. star. vzorčen, tipičen: vzoren primerek / ocenjevati po vzornem zemljišču vzórno prisl.: vzorno se vesti; vzorno urejen ♦ šol. imeti v vedenju vzorno najboljšo opisno oceno ♪
  20.      vzórnica  -e ž (ọ̑) ženska, ki je komu, za koga vzor: postala jim je vzornica; posnemati vzornico; filmska, literarna vzornica ◊ tekst. risba vezave na mrežastem papirju ♪
  21.      vzórnik  -a m (ọ̑) kdor je komu, za koga vzor: postati komu vzornik; posnemati vzornika; igralski, literarni vzornik; vzornik mladine; vzornik v govorjenju, oblačenju ♪
  22.      vzorovánje  -a s (ȃ) glagolnik od vzorovati se: vzorovanje po tuji literaturi; v njegovih pesmih se kaže vzorovanje pri starejših pesnikih ♪
  23.      vzorováti se  -újem se nedov. (á ȗ) pri svojem delu, ravnanju imeti koga za vzor: vzorovati se po očetu, pri očetu / pesnitev se vzoruje ob Homerjevi Iliadi vzorován -a -o: po evropskih književnostih vzorovana tematika ♪
  24.      vzpenjáča  -e ž (á) 1. naprava za prevoz oseb ali tovora po strmini, jašku s pomočjo vlečne žične vrvi ali zobatega kolesa: graditi vzpenjačo na vrh gore; spodnja postaja vzpenjače / gorska vzpenjača / gondolska, smučarska vzpenjača žičnica / peljati se z vzpenjačo; hitrost vzpenjače 2. zastar. dvigalo: vzpenjača jih je dvignila do najvišjega nadstropja ♪
  25.      vzpénjati se  -am se nedov. (ẹ̑) 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal ● ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku vzpenjáje se: občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini vzpenjajóč se -a -e: skušati videti, vzpenjajoč se na prste; vzpenjajoča se cesta; družbeno vzpenjajoča se družina ♪

   36.675 36.700 36.725 36.750 36.775 36.800 36.825 36.850 36.875 36.900  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA