Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (3.651-3.675)


  1.      opúhniti  -em dov. (ú ȗ) 1. knjiž. s puhanjem obdati: v hipu jih opuhne gost dim / tak je, kot bi ga strela opuhnila oplazila 2. zastar. postati puhel: repa je opuhnila ♪
  2.      opulíti  in opúliti -im dov. (ȋ ú) nav. ekspr. odstraniti perje; oskubsti: opuliti kokoš // odstraniti manjše dele s česa sploh: odlomil je vejico in jo opulil opúljen -a -o: opuljena gos; veje lipe so čisto opuljene ♪
  3.      opustítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od opustiti: opustitev planinskih pašnikov / opustitev bombardiranja; opustitev jedrskih poskusov ♦ jur. opustitev (dejanja) neizpolnitev kake pravne dolžnosti, obveznosti, za kar je predvidena sankcija ♪
  4.      opustíti  -ím dov., opústil (ȋ í) 1. nehati a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil ∙ zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje opustívši zastar.: opustivši delo, se je vdal pijači opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih ♪
  5.      opustítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na opustitev: opustitvena pogajanja ♦ jur. opustitvena tožba tožba, s katero se zahteva prenehanje določenega ravnanja ♪
  6.      opustóšiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) povzročiti, da ni ničesar več v prvotni obliki: vojska je deželo popolnoma opustošila; potres je opustošil pokrajino / opustošiti gozd opustóšen -a -o: po viharju je ostal kraj zelo opustošen ♪
  7.      orazúmiti  -im dov. (ú ȗ) knjiž. povzročiti, da postane kdo razumen, preudaren: strah pred posledicami jih je orazumil ♪
  8.      órbita  -e ž (ọ̑) astr. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: izstreliti satelit na, v orbito; gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj / lunarna, zemeljska orbita; pren., publ. utiriti se v orbito političnega življenja ♪
  9.      orbitálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na orbito: orbitalno gibanje / orbitalna hitrost hitrost, potrebna za gibanje po določeni orbiti; orbitalna postaja ♪
  10.      oresníčiti  -im dov. (í ȋ) knjiž., redko uresničiti: oresničiti pesniško idejo ♪
  11.      óriti  -im tudi ôriti -im nedov. (ọ̑; ō ȏ) nav. 3. os., knjiž. razlegati se, odmevati: pesem ori do neba; bojni kriki orijo po bojišču; klici, vzkliki se orijo po dvorani // zastar. glasiti se, oglašati se: vprašanja orijo vsevprek; svobodno se ori tod slovenska beseda ♪
  12.      ornitológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za ornitologijo: zborovanje ornitologov ♪
  13.      ornitologíja  -e ž (ȋ) veda o pticah, ptičeslovje: bil je znan strokovnjak za ornitologijo ♪
  14.      ornitolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ornitologe ali ornitologijo: ornitološka literatura / ornitološki rezervat, zavod ♪
  15.      oročíti  -ím tudi oróčiti -im dov. (ȋ í; ọ̄ ọ̑) fin. s pogodbo določiti rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati: oročiti hranilno vlogo / podjetje je oročilo sredstva na tri leta oročèn -êna -o tudi oróčen -a -o: oročene vloge ♪
  16.      orokavíčiti  -im dov. (í ȋ) ekspr. natakniti, obleči rokavice: orokavičila je otroka; malo počakaj, še orokavičim se orokavíčen -a -o deležnik od orokavičiti: orokavičena desnica, roka // preveč vljuden, obziren: orokavičeni gospodje; ne bodi tako orokavičena ∙ ekspr. živi spodobno, orokavičeno življenje se preveč drži ustaljenih, splošno veljavnih norm; prisl.: znal je govoriti tudi orokavičeno / zbadljivko je povedal zelo orokavičeno prikrito ♪
  17.      orosíti  -ím dov., orósil (ȋ í) z rošenjem zmočiti, ovlažiti: dež je orosil steklo, šipo; očala so se mu orosila / pot mu je orosil čelo; solze so ji orosile lica // nekoliko zmočiti, ovlažiti: orositi kaktuse, liste; orositi z vodo / orositi z limonovim sokom pokapati; pesn. kri junakov je orosila zemljo ∙ ekspr. vsem so se orosile oči postali so solzni orošèn -êna -o: orošena očala; orošeno ogledalo, okno; gledala ga je z orošenimi očmi ♪
  18.      orožíti  -ím dov., oróžil (ȋ í) zastar. oborožiti: orožiti hlapce in kmete; orožiti se za boj ♪
  19.      orúžiti  -im dov., tudi oružíte; tudi oružíla (ú) nar. oluščiti: oružiti grah / oružiti koruzo orobkati orúžen -a -o: oružen koruzni storž ♪
  20.      osahníti  in osáhniti -em dov. (ȋ á) usahniti: bila je taka vročina, da je vsa trava osahnila / star. sod poveznemo, da lahko osahne se osuši ♪
  21.      osajíti  -ím in osájiti -im dov., osájil (ȋ í; á ȃ) s sajami prevleči, namazati: osajiti papir osajèn -êna -o in osájen -a -o: osajena steklena plošča ♪
  22.      osamítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od osamiti ali osameti: a) osamitev bolnikov z nalezljivo boleznijo / prostor za osamitev / ukrepi nasprotnikov za gospodarsko in politično osamitev države / osamitev od množic b) posledica osebne krize je bila nenadna osamitev 2. stanje osamljenega; osamljenost: politična in gospodarska blokada je spravila državo v osamitev / živeti v osamitvi ● knjiž. zvočna in toplotna osamitev izolacija ♪
  23.      osámiti  -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ȋ í) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg ● knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja ◊ šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve osámiti se, tudi osamíti se pretrgati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se je osamil; politična skupina se je s tem osamila / knjiž. včasih se človek rad osami od vseh osámljen -a -o tudi osamljèn -êna -o: vsi ti bolniki so že osamljeni; osamljen je v celici; prim. osamljen ♪
  24.      osamosvéstiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) zastar. vzbuditi samozavest: pridobitev pravic človeka osamosvesti osamosvéščen -a -o: osamosveščena ženska ♪
  25.      osamosvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od osamosvojiti: osamosvojitev obrata, podjetja / gospodarska, politična osamosvojitev; osamosvojitev bivših kolonij / otrokova želja po osamosvojitvi / sposobnemu pomočniku se je ponujala možnost za osamosvojitev ♪

   3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726 3.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA