Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (36.225-36.249)


  1.      vojáščina  -e ž (ā) 1. opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v vojski: oprostiti koga vojaščine; odložiti vojaščino; po vojaščini se zaposliti / ima urejeno vojaščino 2. star. vojaki: vojaščina se je utaborila na travniku ♪
  2.      vojáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na vojake: vojaški poklic; vojaške veščine / vojaški škornji; vojaška puška, uniforma; vojaško letalo, vozilo; vojaško pokopališče / vojaške akcije; vojaška parada; vojaška prisega / vojaška akademija, šola; vojaška enota / vojaški udar; vojaška diktatura; vojaška oblast / vojaški begunec dezerter; vojaški sluga v nekaterih deželah vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo; vojaška invalidnina invalidnina, ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika ● star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; ekspr. vojaška disciplina zelo stroga; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; ekspr. sleči vojaško suknjo nehati biti vojak ◊ jur. vojaško sodišče sodišče, ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; voj. vojaški čini; vojaški instruktor; vojaški rok čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski; vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka; vojaške operacije; vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojaške vaje; vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov vojáško prisl.: pozdraviti (po) vojaško; vojaško vzgojen človek ♪
  3.      vojášnica  -e ž (ȃ) stavba za bivanje vojakov: zgraditi vojašnico; naborniki so se morali javiti v vojašnici ♪
  4.      vojáštvo  -a s (ȃ) 1. vojaki: vojaštvo se je namestilo v vasi; število vojaštva se je zmanjšalo 2. knjiž. služenje vojaškega roka; vojaščina: oprostiti koga vojaštva ♪
  5.      vôjen  -jna -o prid. (ō) nanašajoč se na vojno: bila sta vojna tovariša / vojni invalid, ujetnik; vojna sirota; vojna vdova vdova, ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno; vojne žrtve / vojno letalstvo / vojni davek; vojna odškodnina dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države; vojna škoda / vojni zločin / ekspr. vojna psihoza; vojne razmere; vojno stanje / vojni čas / vojna akademija vojaška akademija ● ekspr. zaradi vojnega meteža se nista poročila zaradi vojne; zaradi neurejenih, težkih razmer med vojno; publ. ta spopad stopnjuje vojno histerijo politično napetost, nevarnost vojne; ekspr. vojna pošast vojna ◊ fin. vojno posojilo posojilo za financiranje vojne; jur. vojni plen sovražnikovo premično premoženje, zajeto na bojišču ali na zasedenem ozemlju; voj. vojni razpored določitev dolžnosti državljanov v oboroženem boju in neoboroženih oblikah odpora; vojna ladja oklopljena in oborožena ladja za boj s sovražnim ladjevjem; vojna napoved; vojna vojaška pošta v vojnih razmerah posebej organizirana vojaška pošta; vojno pravo mednarodno veljavna pravila, ki jih morajo upoštevati vojskujoče se strani ♪
  6.      vójka  -e ž (ọ̑) nav. mn., nar. vajet: držati, popustiti vojke; žival uboga na poteg vojk ♪
  7.      vôjna  -e ž (ó) 1. vojaški spopad, navadno med državami: vojna traja, se začne; dobiti, izgubiti, preprečiti vojno; pasti v vojni; vojna na kopnem, morju; konec, začetek vojne; strahote vojne / star. iti na vojno; državi sta v vojni se med seboj vojaško spopadata / atomska, jedrska vojna; domovinska vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu; državljanska vojna med nasprotujočimi si skupinami znotraj ene države; prva, druga svetovna vojna // čas trajanja takega spopada: po vojni so tovarno podržavili; med vojno je bil zaprt; revija je izhajala že pred vojno 2. ekspr. hudo prepiranje, medsebojno spopadanje: zavist je povzročila med sosedi pravo vojno ● med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. papirnata vojna dalj časa trajajoča pismena polemika ◊ polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov; voj. bliskovita, frontalna vojna; hidrogenska vojna z uporabo jedrskega orožja; psihološka vojna uporaba psiholoških propagandnih sredstev z namenom demoralizirati prebivalstvo kake države, zlasti pred napadom nanjo; specialna vojna sovražna dejavnost kake države proti drugi državi z namenom, da jo materialno in psihološko izčrpava, slabi; zgod. balkanske vojne vojna med balkanskimi državami in Turčijo ter med Bolgarijo in drugimi balkanskimi državami v letih 1912—1913; španska državljanska vojna med republikanci in falangisti v Španiji od leta 1936 do 1939 ♪
  8.      vojník  -a m (í) zastar. vojak: biti vojnik; pogumen vojnik ♪
  9.      vôjnohujskáški  -a -o prid. (ó-á) nanašajoč se na dejavnost vojnih hujskačev: vojnohujskaški voditelji / vojnohujskaška propaganda ♪
  10.      vôjnozgodovínski  -a -o prid. (ó-ȋ) nanašajoč se na zgodovino vojne: vojnozgodovinska raziskovanja / vojnozgodovinski inštitut, muzej ♪
  11.      vôjska  -e ž (ó) 1. nav. ed. oborožene sile navadno kake države: vojska ima v državi velik vpliv; opremiti vojsko z modernim orožjem; dezertirati iz vojske; stopiti v vojsko; biti v službi v vojski; močna vojska; pripadnik vojske 2. pripadniki teh sil: vojska napade, se umika; poveljnik vojske; premikanje vojsk; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno / najemniška vojska v nekaterih državah ki jo sestavljajo za plačilo najeti vojaki 3. vojaški spopad, navadno med državami; vojna: vojska se začne, konča / druga, prva svetovna vojska / star. iti na vojsko // pog. čas trajanja takega spopada: po vojski se je marsikaj spremenilo; pred vojsko je bil zaprt 4. ed., pog. opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v oboroženih silah: vojska je za zdrave fante obvezna; odložiti vojsko / po diplomi je šel v vojsko // čas opravljanja take dejavnosti: pripovedovati zgodbe iz vojske 5. ekspr., z rodilnikom velika množica: vojska novinarjev; spremlja jo vojska občudovalcev ● ekspr. imela sta vojsko prepirala sta se; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti ◊ lit. abecedna vojska spor zaradi črkopisa okoli leta 1830; voj. služiti vojsko; kopenska vojska del armade, določen za vojaške dejavnosti na kopnem; stalna vojska ki jo ima kaka država v mirnem času; rod vojske ♪
  12.      vojskovánje  -a s (ȃ) glagolnik od vojskovati se: z vojskovanjem pridobiti tuja ozemlja; dolgotrajno vojskovanje; načini, taktika vojskovanja / naveličati se vojskovanja ♪
  13.      vójvoda  -e tudi -a m (ọ̑) v nekaterih deželah plemič, za stopnjo višji od markiza: biti, postati vojvoda // zgod., zlasti v fevdalizmu vladar posamezne dežele ali samostojne države: določiti, izbrati vojvodo; ustoličevanje koroških vojvod ◊ etn. (romarski) vojvoda vodja romarjev ♪
  14.      vójvodski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vojvode ali vojvodstvo: vojvodski grad / vojvodski naslov / vojvodska dežela ♦ zgod. vojvodski prestol, stol kamnit prestol, stol koroških vojvod na Gosposvetskem polju iz 9. stoletja kot simbol fevdalne oblasti nad deželo ♪
  15.      vójvodstvo  -a s (ọ̑) 1. v nekaterih deželah vojvodski naslov: dobiti vojvodstvo 2. zgod., zlasti v fevdalizmu vojvodina: zgodovina kranjskega vojvodstva 3. na Poljskem večja upravna enota: glavno mesto vojvodstva ♪
  16.      vokál  -a m (ȃ) 1. lingv. samoglasnik: dolžina vokalov / ozki, široki vokal 2. muz. vokalna glasba: vokal in instrumental / skladba za vokal in kitaro glas ♪
  17.      vokalizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. izgovoriti samoglasnike pri petju, govoru: razločno vokalizirati vokalizírati se lingv. postati iz soglasnika, zlasti zvočnika, samoglasnik: l se vokalizira // postati iz polglasnika sprednji ali zadnji samoglasnik ♪
  18.      vòl  vôla [vou̯] m, im. mn. vôli stil. volóvi, rod. mn. vôlov in volóv, daj. mn. vôlom stil. volém, tož. mn. vôle stil. vôli, mest. mn. vôlih tudi voléh, or. mn. vôli in volmí (ȍ ó) 1. skopljen samec goveda, ki se goji zlasti zaradi vprege in mesa: vol muka; gnati, pasti, vpreči vole; orati, voziti z voli; lisast, rdečkast vol; ima mirne, poslušne vole; pitan, težek vol; par volov; delati, garati kot vol zelo veliko, naporno in vztrajno; tepsti koga kot vola zelo močno in neusmiljeno; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / peči, vrteti vola na ražnju ∙ ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; s parom volov me ne spraviš tja v kmečkem okolju sploh ne; pog. to je žganje za vola ubit(i) zelo močno; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol 2. slabš. neumen, nedomiseln človek: ti si vol; s takim volom se ne da pogovarjati ♪
  19.      volán 1 -a m (ȃ) krmilo, zlasti pri motornem vozilu: obračati, preprijeti volan; zasukati, zavrteti volan v desno; volan avtomobila, traktorja / zakleniti volan ∙ ekspr. prepustiti volan sopotniku vožnjo vozila z volanom; ekspr. za volanom je bila ženska vozila je; ekspr. dvajset let sedeti za volanom biti (poklicni) voznik ♦ aer. volan delu nesklenjenega obroča podoben del krmilne naprave velikih letal; šport. volan boba ♪
  20.      volán 2 -a m (ȃ) nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek: prišiti volane na krilo; zavese z volani ♪
  21.      volána  -e ž (ȃ) nabran ali naguban okrasni kos blaga, našit na posamezne dele zlasti ženske obleke, naborek: bluza, krilo z volano, volanami / plisirana volana ♪
  22.      volánček  -čka m (ȃ) manjšalnica od volan, naborek: prišiti volančke; obleka z volančki ♪
  23.      volapik  tudi volapük -a [-pík] m (ȋ) umeten jezik na osnovi angleščine in sestavin nemščine, francoščine in latinščine: govoriti volapik, v volapiku; volapik in esperanto ♪
  24.      volčìč  -íča [u̯č] m (ȉ í) 1. manjšalnica od volk: od nekod se je pritepel volčič; volkulja z volčiči 2. nar. vnetje vimena: krava je pred telitvijo dobila volčič / volčič na vimenu // vnetje sploh: volčič na gobcu, parkljih 3. nar. strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti; bunika ♪
  25.      volčína  -e [u̯č] ž (í) 1. volčja koža: biti oblečen v volčino 2. volčje meso: jesti volčino 3. volčji brlog: volkulja ne lovi blizu volčine ♪

   36.100 36.125 36.150 36.175 36.200 36.225 36.250 36.275 36.300 36.325  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA