Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (35.625-35.649)


  1.      vêdrnik  tudi védrnik -a m (ȇ; ẹ̑) nar. klop ali polica v kmečki kuhinji za vedra, škafe z vodo: postaviti vedro na vedrnik ♪
  2.      vedrník  -a m (í) nar. svetnik priprošnjik za lepo vreme: prositi vedrnike, da bi odvrnili točo in strelo ♪
  3.      vêdro  -a s, mn. tudi védra (é) 1. navadno kovinska posoda z ročajem: spustiti vedro v vodnjak; nositi, zajemati vodo z vedrom / vedro za premog; vedro za smeti ∙ lije kakor iz vedra zelo, močno dežuje ♦ teh. vsaka od posod na brezkončni verigi bagra, elevatorja za zajemanje (sipkega) materiala // s prilastkom količina kake tekočine, snovi, ustrezna taki posodi: porabili so več veder barve; v peč je zmetal pet veder premoga 2. nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, od 30 do 60 l: kupiti vedro vina; sod drži deset veder ♪
  4.      vêdrovka  tudi védrovka -e ž (ē; ẹ̄) teh. ročna gasilna priprava za gašenje začetnih požarov: gasiti z vedrovko ♪
  5.      végast  -a -o prid. (ẹ́) 1. nepravilno, nezaželeno neraven, zvit: vegast strop; vegasta deska, streha / vegast rob; vegasta brazda / ekspr.: pokrajina je vegasta; vegasto zemljišče 2. ki zaradi nepravilne, nezaželene neravnosti ne stoji trdno: vegast stol; vegasta brv; vegasta skleda / ekspr. vegasti koraki 3. nepravilno, neurejeno nagnjen: vegast križ, plot; hiša je že vsa vegasta; vegasta vrata / ekspr. vegasta pisava végasto prisl.: vrata vegasto visijo ♪
  6.      vegetabílije  -lij ž mn. (í ȋ) knjiž. rastlinska hrana: hraniti se z vegetabilijami ♪
  7.      vegetácija  -e ž (á) bot. 1. rast in razvoj rastlin: doba vegetacije; okrasnega grmičevja ne obrezujemo pred začetkom vegetacije 2. rastlinske združbe na določenem področju: zaščititi vegetacijo; bujna vegetacija / barjanska, gozdna vegetacija; nizka vegetacija ♪
  8.      vegetatíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. rastlinski: vegetativni in animalni svet / vegetativna hrana / vegetativno baročno okrasje 2. bot. ki je v zvezi z rastjo in prehranjevanjem rastlin: listi, korenine in drugi vegetativni deli rastline / vegetativni organi korenina, listi, steblo 3. biol. ki poteka brez oploditve, nespolen: vegetativno razmnoževanje / vegetativno križanje rastlin 4. biol. nanašajoč se na za ohranjanje življenja in za rast bistvena in od volje neodvisna dogajanja v telesu: dihanje, prebava in druge vegetativne funkcije / vegetativno živčevje živčevje, ki deluje samostojno, neodvisno od volje ♪
  9.      vegetíranje  -a s (ȋ) knjiž. životarjenje: tako življenje je vegetiranje / ekspr. obsojen je na golo vegetiranje / politično vegetiranje družbe ♪
  10.      vegetírati  -am nedov. (ȋ) knjiž. životariti: ni pripravljen vse življenje vegetirati / društvo samo še vegetira ♪
  11.      véha 1 -e ž (ẹ́) lesen zamašek za sode: odbiti veho; zabiti sod z veho; pijan kot veha zelo ∙ ekspr. molči, veha pijana človek pijani ♦ agr. kipelna veha priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline // odprtina na vrhu soda: veha je odmašena ♪
  12.      veheménca  -e ž (ẹ̑) knjiž. silovitost, ognjevitost: v svojih govorih združuje vehemenco s prepričljivostjo / orkester je zaigral z vso vehemenco ♪
  13.      veheménten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. silovit, ognjevit: vehementen govornik / vehementna polemika veheméntno prisl.: vehementno kaj zagovarjati ♪
  14.      veheméntnost  -i ž (ẹ̑) knjiž. silovitost, ognjevitost: biti znan po svoji vehementnosti / vehementnost polemike ♪
  15.      véja  -e ž (ẹ̑) 1. oleseneli stranski poganjek lesnatih rastlin: veja ozeleni, vzbrsti; odlomiti, odsekati vejo; drevo je pognalo veje; skakati z veje na vejo; ptič sedi na veji; plezati po vejah; debela, gola, odmrla veja; goste, košate veje; veje jablane; biti prost kot ptiček na veji; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / mreža iz vrbovih vej 2. vsak od manjših, navadno stranskih delov, enot, ki potekajo od česa glavnega: živec se cepi v dve veji; žilna veja / železniška prometna veja; pren. veje zarote segajo v druge države 3. navadno s prilastkom potomstvo v zaporednih generacijah: avstrijska veja habsburške dinastije / stranska veja (rodu) osebe, ki po rojstvu izhajajo iz skupnega prednika / sorodniki po materini, očetovi veji 4. navadno s prilastkom samostojen del, ki z drugimi tvori določeno širšo dejavnost: to znanstveno področje se deli v več vej; razvijati različne industrijske veje; specializirane veje medicine ● ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten ◊ agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa; lov. veja glavni del roga pri jelenu, na katerem so parožki ♪
  16.      vejálnica  -e [u̯n tudi ln] ž (ȃ) 1. vejalnik: stresti žito v vejalnico; ropot vejalnice 2. nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejalnico metati žito v kot skednja ♪
  17.      vejálnik  -a [u̯n in ln] m (ȃ) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu: sito vejalnika; mlatilnica in vejalnik ♪
  18.      véjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vejati: vejanje žita / vejanje vetra ♪
  19.      véjarica  -e ž (ẹ̑) manjša sekira za sekanje, obsekavanje vej: z vejarico oklestiti veje ♪
  20.      véjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico 2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo // širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj ♪
  21.      véjati se  -am se nedov. (ẹ̑) vejiti se: drevesce se veja / pot se veja ♪
  22.      véjavec  in vejávec -vca m (ẹ̑; ȃ) kdor veja žito: vejavci so začeli vejati ♪
  23.      vejevína  -e ž (í) les v obliki vej: oglarji so uporabljali zlasti vejevino; pokriti jamo z vejevino ♪
  24.      véjica  -e ž (ẹ̑) 1. manjšalnica od veja: vejice se sušijo; odlomiti vejico; grm je pognal nove vejice; pušpanova, smrekova vejica / za klobuk zataknjena vejica / vejica asparagusa ∙ knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva; v rokah drži palmovo vejico kot simbol zmage 2. lingv. ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila: napisati vejico; v nalogi manjka nekaj vejic; stava vejice 3. nav. mn., knjiž. trepalnica: ima goste, črne vejice ◊ lov. zelena vejica navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko stanovsko znamenje; vejica divjadi zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu lovini na leva pleča ali levo perut; vejica plena zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob uplenitvi velike divjadi; mat. decimalna vejica grafično znamenje, ki loči enice od desetin ♪
  25.      véjnik  -a m (ẹ̑) 1. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem: sekati veje z vejnikom 2. posušene mlade veje z listjem za krmo: položiti drobnici, srnjadi vejnik / pognojiti vinograd z vejniki ♪

   35.500 35.525 35.550 35.575 35.600 35.625 35.650 35.675 35.700 35.725  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA