Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (3.326-3.350)


  1.      odselítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odseliti: zahtevati odselitev / prodati pohištvo zaradi odselitve / odselitev iz države ♪
  2.      odselíti  -sélim dov. (ȋ ẹ́) redko izseliti: prebivalci so zahtevali, naj ga kaznujejo ali odselijo odselíti se zapustiti svoje bivališče: po moževi smrti se je odselila; za stalno se odseliti / odseliti se iz domače hiše, od staršev; odseliti se k sinu, v mesto ♪
  3.      odskočíti  -skóčim dov. (ȋ ọ̑) 1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari: odskočil je, da bi ga ne zadel kamen; od groze je odskočil; ob poku konj odskoči; hitro, preplašeno odskočiti; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / v strahu je odskočila s ceste; odskočila sta vsak na svojo stran; pretepača sta odskočila narazen // zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu: uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko 2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage: udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se: žoga je odskočila od letve 4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila; odskočiti z drvečega voza // šport. narediti odskok: skakalec je lepo, pravilno odskočil ● star. sonce je visoko odskočilo od gor je že visoko nad gorami; star. kmalu so odskočili od prvotnega pogovora so se oddaljili ♪
  4.      odsloníti  -slónim stil. -ím dov., odslônil stil. odslónil (ȋ ọ́, í) star. odmakniti: brez truda je odslonil desko, ki je zapirala vhod / odslonil je vrata in vstopil ♪
  5.      odslovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odsloviti: njena hladna odslovitev ga je presenetila / preprečiti odslovitev delavca ♪
  6.      odslovíti  -ím dov., odslóvil (ȋ í) 1. z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: odsloviti spremljevalca; grobo ga je odslovila / odslovila je že več snubcev zavrnila; pren. tako misel je hitro odslovil 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpustiti: odslovili so več delavcev / odsloviti iz službe odslovljèn -êna -o: odslovljeni delavci ♪
  7.      odslužítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odslužiti: odslužitev vojaškega roka / odslužitev dolga ♪
  8.      odslužíti  in odslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. v kmečkem okolju z delom nadomestiti dolžno plačilo za kaj: vsega posojenega denarja mu še ni odslužil; stanovanje in hrano jim je morala odslužiti 2. končati določen čas trajajočo obvezno dejavnost: odslužiti vojaški rok / ekspr. odslužiti vajensko dobo / pog. odslužiti kazen prestati 3. ekspr. izrabiti se, dotrajati: cesta je odslužila; stroji so že odslužili // zaradi starosti postati nesposoben za delo: hotel se je znebiti hlapca, ki je že odslužil / ko je pes odslužil, ga je dal ustreliti odslúžen -a -o: stari odsluženi viničarji; pohištvo je bilo staro in odsluženo ♪
  9.      odsodíti  in odsóditi -im dov. (ȋ ọ́) zastar. določiti, razsoditi: odsoditi kazen; tako je odsodil / rojenice so otroku odsodile napovedale usodo odsójen -a -o: odsojeno mi je bilo, da grem ♪
  10.      odstavítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odstaviti: zahtevati odstavitev direktorja; odstavitev s položaja / odstavitev pujskov ♪
  11.      odstáviti  -im dov. (á ȃ) 1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo; odstaviti lonec z ognja; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo 2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja 3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti / odstaviti od prsi // narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta ● publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati odstávljen -a -o: odstavljen funkcionar; odstavljen mladič; biti odstavljen s predsedniškega položaja ♪
  12.      odstopítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odstopiti: sklep o odstopitvi večjega dela zemljišča / izgovoril si je pravico do odstopitve ♪
  13.      odstopíti  in odstópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. s korakom, koraki prenehati biti v neposredni bližini česa ali postati bolj oddaljen od česa: odstopil je in ga začel ogledovati; odstopili so od plota in posedli; odstopiti za korak; kar odstopil je od presenečenja 2. prenehati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: prilepljena krpa je odstopila; podplati na čevljih so odstopili; skorja pri hlebcu je odstopila; umazanija v loncu še ni odstopila 3. odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: predsednik je odstopil; uredniški odbor je zaradi neutemeljene kritike odstopil; kolektivno odstopiti // odpovedati udeležbo zlasti pri tekmovanju: tekmovalec je odstopil; odstopiti zaradi poškodbe 4. navadno v zvezi z od prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: ni odstopil od svojih načel, navad; odstopiti od stališča o nevmešavanju; odstopiti v nekaterih bistvenih točkah // prenehati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopiti od zahteve, zamisli ♦ jur. odstopiti od tožbe izjaviti, da ne bo uveden sodni postopek // publ. postati neenak v primerjavi s čim: osebni dohodki v tej tovarni so odstopili od osebnih dohodkov drugod; po kvaliteti je zelo odstopil od povprečja 5. narediti, da dobi drugi, kar osebek ima, mu pripada: odstopiti komu dediščino; odstopiti stanovanje potrebnejšemu; odstopil mu je vrstni red pri nakupu avtomobila / odstopi mi knjigo za kak dan posodi mi; odstopiti posestvo sinu zapustiti; odstopil mu je sobo za en večer dal odstópljen -a -o: odstopljen delež ♪
  14.      odstranítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odstraniti: odstranitev ovir / sredstvo za odstranitev madežev / odstranitev nepravilnosti v podjetju ♪
  15.      odstraníti  in odstrániti -im dov. (ȋ á ā) 1. s širokim pomenskim obsegom narediti, da kaj preneha biti na določenem mestu: odstraniti dračje z dvorišča; odstraniti obzidje; odstraniti pohištvo iz sobe; odstraniti sneg s strehe; odstraniti odvečno tekočino / odstraniti madež z vodo očistiti / veter je odstranil oblake odpihal // narediti, da kaj preneha biti del, sestavina česa: odstraniti posodi dno; odstraniti lupino, skorjo; odstraniti peclje češnjam; z operacijo odstraniti komu roko; odstraniti drevesu vrh 2. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati; odpraviti: odstraniti napake, slabosti; odstraniti nepravilnosti v podjetju; skušal je odstraniti socialne razlike ∙ publ. odstraniti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo; odstaviti: direktorja so odstranili / odstraniti koga s položaja odstraníti se in odstrániti se oditi, umakniti se: za kako uro so se odstranili; tiho se odstraniti odstránjen -a -o: napaka je bila hitro odstranjena ♪
  16.      odstrelítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odstreliti: po odstrelitvi skale je v jamo vdrla voda / dobiti dovoljenje za odstrelitev srnjaka ♪
  17.      odstrelíti  -ím dov., odstréli in odstrêli; odstrélil (ȋ í) 1. s strelom, streli odstraniti: odstreliti ptiču nekaj peres; odstrelil si je palec // s streli, razstreljevanjem odstraniti, ločiti del česa: odstreliti plaz; odstreliti premog v rudniku // lov. ustreliti, ubiti divjad zlasti zaradi uravnavanja števila: odstreliti nekaj medvedov; odstreliti stare in bolne živali 2. redko izstreliti: posameznik je lahko odstrelil le pet strelov / odstreliti raketo odstreljèn -êna -o: našli so krvavo sled in malo odstreljene dlake ♪
  18.      odstrúžiti  -im dov. (ú) s struženjem odstraniti: odstružiti vrhnjo plast ♪
  19.      odsúniti  -em dov. (ú ȗ) 1. z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: ko je pojedel, je odsunil krožnik / odsuniti napadalca; odsunil je njeno roko // z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: odsuniti naoknice, vrata; odsuniti zapah / vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo / odsuniti kapo višje na čelo potisniti 2. knjiž. narediti sunkovit gib: udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor / odsuniti zgornji del telesa odsúniti se knjiž. odriniti se: odsunil se je in splaval navzgor; močno se odsuniti; odsuniti se kot vzmet odsúnjen -a -o: zapah je odsunjen; ekspr. odsunjena vrata v ograji odprta ♪
  20.      odsvít  -a m (ȋ) knjiž. 1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsev: gledati odsvit luči na vodi; odsvit sveče v očeh // ekspr. izraz, odraz: te pesmi so odsvit ljudskega mišljenja 2. svetloba, sij: odsvit zimskega sonca; odsvit zvezd / videti kaj v odsvitu plamenčka ● knjiž., redko pokazati se v najboljšem odsvitu v luči ♪
  21.      odsvítati  -am nedov. (ȋ) knjiž. 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsevati: luči odsvitajo v vodi; zarja se je odsvitala v jezeru // svetlo se odražati, kazati: zidovje odsvita skozi drevje; v daljavi se odsvita mesto 2. kazati, izražati: pravljice odsvitajo mišljenje starih ljudstev; roman odsvita takratno življenje // biti viden, kazati se v čem: njegovi duševni boji odsvitajo tudi na obrazu; ti dogodki se odsvitajo tudi v gospodarstvu ♪
  22.      odsvojítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odsvojiti: odsvojitev nepremičnin; prepoved odsvojitve ♪
  23.      odsvojíti  -ím dov., odsvójil (ȋ í) jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvojiti premoženje; odsvojiti terjatev; vozilo se odsvoji ◊ filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira ♪
  24.      odšávsniti  -em dov. (á ȃ) ekspr. hitro, sunkovito odgrizniti, odtrgati z gobcem, kljunom: odšavsniti kos mesa ♪
  25.      odščeníti  -ščénem dov. (ȋ ẹ́) redko odščipniti: odščeniti poganjek; odščeniti stenj / odščenil je nekaj njene bojevitosti ♪

   3.201 3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401 3.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA