Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (29.875-29.899)


  1.      rjàv  rjáva -o prid. (ȁ á) 1. ki je take barve kot čokolada ali kostanj: rjav kožuh; rjavi lasje; rjav suknjič; oči ima rjave; rjavo deblo; čokoladno, kostanjevo, opečnato, rjasto rjav; rdeče rjav; temno rjav; rjavo-rumen hrošč / rjavi kopalci zagoreli; od sonca rjav obraz / rjava barva ∙ publ. po naftovodih teče rjava kri nafta 2. slabš. nacionalsocialističen: rjavi režim / rjave srajce nacionalsocialisti ◊ bot. rjave alge; gastr. rjava omaka omaka, ki nastane pri praženju kosti in pečenju mesa; gozd. rjava gniloba glivična bolezen, pri kateri se les rjavo obarva; petr. rjavi premog premog z nižjo stopnjo pooglenitve; teh. rjavo steklo steklo rjave barve za izdelavo steklenic; vet. rjava pasma goveda pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa; rjava štajerka kokoš rjave barve, ki se goji zaradi jajc; rjavo govedo govedo rjave pasme; zool. rjavi hrošč hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris; rjavi lunj lunj z rjavim in sivim perjem, Circus aeroginosus; rjavi medved medved, ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos; rjavi srakoper rjávo prisl.: rjavo zapečen hlebec / piše se narazen ali skupaj: rjavo pikčast ali rjavopikčast; rjavo rdeč; rjavo rumen; rjavo siv; sam.: okras v rjavem in sivem ♪
  2.      rjavéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati rjav: gozd rjavi in listje odpada; pokošeni laz rjavi od suše / obraz ji na soncu hitro rjavi // knjiž. rjavo se odražati, kazati: med grmovjem je rjavela zapuščena pot 2. postajati rjav, rjast: stroji so na dežju rjaveli ● ekspr. plug že dolgo rjavi na dvorišču nihče ga ne uporablja; ekspr. ni se hotela poročiti z njim, rajši je vse življenje rjavela kot dekle ostala neporočena rjavèč -éča -e: rjaveča vrtna ograja ♪
  3.      rjávka  -e ž (ȃ) 1. rjava žival, navadno kobila, krava: rjavka daje veliko mleka; rjavka dobro nese; napreči rjavko; sivka in rjavka 2. ekspr. ženska, ki ima rjave lase, temno polt: vitka rjavka; rjavka in plavolaska 3. agr. hruška z rjavo hrapavo lupino, ki dozori pozno poleti ali zgodaj jeseni: za ovsenkami dozorijo rjavke ♪
  4.      rjovênje  -a s (é) glagolnik od rjoveti: rjovenje ga je prestrašilo; levje, tigrovo rjovenje / rjovenje topov in žvižganje granat / to ni petje, ampak rjovenje; vpitje je prešlo v rjovenje / rjovenje viharja ♪
  5.      rjúha  -e ž (ú) 1. del posteljnega perila pravokotne oblike za pokrivanje ležišča, odevanje: podvihati rjuho; pogrniti posteljo s svežo rjuho; bele rjuhe; flanelaste, platnene rjuhe; rjuha in prevleka; ekspr. imel je tolikšen vrt, da bi ga lahko z rjuho pokril zelo majhen // ekspr., navadno s prilastkom kar je temu podobno: bele rjuhe snega 2. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: tožiti se za vsako rjuho zemlje 3. nar. večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje: naložiti seno na rjuho / rjuha listja / nosilna rjuha; rjuha nosilnica ♪
  6.      rjúti  rjôvem in rjújem nedov., tudi rjovíte (ú ó, ú) 1. oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom: bik, lev rjove / ekspr. ranjenec rjove od bolečine // ekspr. dajati rjovenju podobne glasove: narasla reka rjove; tanki rjovejo in drvijo proti okopom / bombniki rjovejo proti mestu zelo hrupno letijo 2. slabš. zelo kričati: kaj rjovete, saj vas slišimo / kaj rjoveš nad njim se jeziš, razburjaš 3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo; divjati: vihar rjove / na zahodu rjove fronta; prim. rjoveti ♪
  7.      ŕkelj  ŕklja tudi rkèlj rkljà m (ŕ; ǝ̏ ȁ) nar. hlod (za predelavo na žagi): voziti rklje na žago; hrastovi rklji ♪
  8.      rmán  -a m (ȃ) zdravilna rastlina s pernatimi listi in z belimi ali rožnatimi cveti: rman in šentjanževka / nabirati, sušiti rman nadzemne dele rmana // posušeni nadzemni deli te rastline: skuhati čaj iz rmana / pog. piti rman čaj iz teh delov ♦ bot. planinski rman sivo belo dlakava gorska rastlina s pernato deljenimi listi in cveti v koških; planinski pelin; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina ♪
  9.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
  10.      róba  -e ž (ọ́) 1. pog. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču; blago: prodajalka hvali svojo robo; cenena roba / obleka je iz dobre robe tkanine, blaga / galanterijska roba // izdelek, pridelek sploh: te robe smo dosti pridelali; njegovi čevlji so inozemska roba 2. pog. predmeti, stvari: razdeliti obleko, obutev in drugo robo; nakradeno robo je skril na podstrešje 3. obrt., v zvezi suha roba leseni izdelki domače obrti: izdelovati, prodajati suho robo; koš suhe robe / ribniška suha roba ♪
  11.      robáč  -a m (á) jesensko jabolko rdeče barve z izrazitimi robovi od muhe do sredine sadeža ♪
  12.      róbača  tudi robáča -e ž (ọ̄; á) 1. nar. široka srajca iz domačega platna: nositi robačo // srajca sploh: kupiti robačo 2. nar. belokranjsko žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo: dolga, široka robača 3. knjiž. rubaška: znan je bil po tem, da je nosil robačo / ruska robača ♪
  13.      robántenje  -a s (á) glagolnik od robantiti: zaslišati robantenje; po dolgem robantenju se je le pomiril / robantenje, da je narejeno zanič, je krivično ♪
  14.      róbček  -čka m (ọ́) 1. manjšalnica od robec: brisati si nos, oči z robčkom; bel, pisan robček / čipkast(i) robček obrobljen s čipkami; osvežilni robček vlažen, nadišavljen papirnati robček; papirnati robček 2. manjšalnica od rob1: robček se trga 3. obl. prešita guba za okras: narediti robčke na bluzi ♪
  15.      róbec  -bca m (ọ́) 1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa; usekniti se v robec; brisati se z robcem; batisten, bombažen robec; bel, pisan robec / moški, ženski robci; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec 2. nar. ruta: dati robec na glavo; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko / naglavni robec ◊ zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus ♪
  16.      róben  -bna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rob1: robna dolžina / robni okraski; pravilno prišita robna čipka ● knjiž. robne stroke manj pomembne; knjiž. robna mera česa skrajna ◊ adm. robni pas nepopisani del lista na začetku in na koncu vrstice; alp. robna zev zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; geogr. robna morena nasutina ob straneh ledenika; geom. robna točka točka na robu; obrt. robni vbod vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje; ometica ♪
  17.      robíca  -e ž (í) nav. mn., knjiž. okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka; resa: ruta z dolgimi robicami ♪
  18.      robída  -e ž (í) trnata grmičasta rastlina z užitnimi črnimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih: cveti robide; poganjki na robidi ♦ bot. skalna robida pri kateri imajo pokončni poganjki rdeče plodove, Rubus saxatilis // robidovje: iztrebiti robido; z robido in grmovjem poraščena jasa ♪
  19.      robídovec  -vca m (í) redko robidov sok: piti robidovec ♪
  20.      robídovje  -a s (í) robidovo grmičevje: na poseki raste robidovje; bodeče robidovje; malinje in robidovje / hoditi po robidovju po svetu, poraslem z robidovjem ♪
  21.      róbija  -e ž (ọ́) jur., v stari Jugoslaviji najhujša prostostna kazen: obsoditi na robijo zaradi revolucionarne dejavnosti; šestletna robija / odpeljati na robijo; biti na robiji ∙ knjiž. večji del življenja je preživel po robijah zaporih, ječah ♪
  22.      róbinja  -e ž (ọ̑) zastar. sužnja: kupiti robinjo ∙ zastar. sin hlapca in robinje služkinje, dekle ♪
  23.      robinzonáda  -e ž (ȃ) literarno delo iz življenja daleč od civilizacije živečih ljudi, zlasti brodolomcev: brati robinzonade ● ekspr. pripovedoval je o svoji robinzonadi svojem življenju daleč od civilizacije; publ. utopičnost robinzonade izoliranega individualnega gospodarjenja ♪
  24.      róbkati  -am nedov. (ọ̑) 1. odstranjevati zrna s storža: robkati koruzo / ptice so robkale suhe sončnice ∙ nar. robkati kamenčke iz zidu luščiti; nar. robkati z nožem po mizi dolbsti, vrezovati 2. agr. pecljati: robkati grozdje ♪
  25.      róbljenje  -a s (ọ́) glagolnik od robiti: ročno robljenje; robljenje kril / šivalni stroj za robljenje / zavirati z robljenjem / robljenje pločevine ♪

   29.750 29.775 29.800 29.825 29.850 29.875 29.900 29.925 29.950 29.975  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA