Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (27.475-27.499)


  1.      prída  prid. neskl. (í) nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z nikalnico dober: ni prida človek; fant ni prida, zato se ne druži z njim / kot delavec ni prida / njiva ob potoku ni ravno prida / tako blago ni prida / ta knjiga ni dosti prida, ni nič prida je precej slaba; ni kaj prida ženska je ničvredna, malovredna; to sadje je malo prida je slabo ∙ star. če ni prida za to delo, ga odslovite sposoben, primeren; naglica ni nikjer prida ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka prída prisl., v nikalnih stavkih dosti: žito ni prida obrodilo; to ne bo prida vredno / nima prida zemlje / ni se kaj prida spremenil nič se ni; nič prida ni zaslužil; star. nič prida ni storil v življenju nič dobrega, koristnega; sam.: iz njega ne bo nikoli nič prida ♪
  2.      prídanič  -a m (í) ekspr. ničvreden, malovreden človek: družiti se s pridaniči; lenuh je in pridanič ♪
  3.      pridátek  -tka m (ȃ) 1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: potresti pridatke med plasti krompirja; primesi in pridatki ♦ arheol. grobni pridatek predmet, ki so ga dali pokojniku v grob 2. glagolnik od pridati: dobiti barvne odtenke s pridatkom različnih množin bakrovih spojin ♪
  4.      pridáti  -dám dov., 2. mn. pridáste in pridáte; pridál (á) dodati: pridati na rezance zrezano drobovino / k vsoti boš moral še malo pridati / pridati k imenu naslov dati / da bi popravil neprijeten vtis, je hitro pridal: Seveda ne smemo vzeti tega preveč resno ● pog. ne kaže vsega verjeti, ljudje radi tudi kaj pridajo si izmislijo pridáti se nar. pristajati: polhovko je imel pomaknjeno na stran, kar se mu je pridalo ∙ nar. pridalo bi se, da bi se malo ustavili dobro bi nam delo pridán -a -o: pridana snov ∙ poročilu je pridan zapisnik o zaslišanju priložen ♪
  5.      pridávljen  -a -o prid. (ā) knjiž., redko pridušen: govoriti s pridavljenim glasom ♪
  6.      pridejáti  -déjem dov., tudi pridém; 2. mn. pridéjete tudi pridéste, 3. mn. tudi pridejó; pridéj in pridèj; pridejál (á ẹ̑) star., navadno kot deležnik na -l dodati: pridejati testu jajca / zdaj se tako ne da spremeniti, je pridejal ● star. govori resnico, ničesar ne smeš pridejati si izmisliti prideján -a -o: pridejana snov ♪
  7.      pridélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) pridobiti z gojenjem rastline, rastlin: pridelati krompir in zelenjavo; sadja pridelajo le za domačo porabo; pridelati dovolj žita / vino pridelajo doma // pridobiti z gojenjem česa sploh: pridelali so dosti medu; pridelati dovolj mesa, mleka // z delom pridobiti, prislužiti: jé kruh, ki so ga drugi pridelali / knjiž. s trudom pridelati rudo pridobiti; ekspr. pridelati izgubo narediti ● redko za hišo je pridelal še garažo prizidal; pog., šalj. še otroka bosta pridelala spočela pridélan -a -o: doma pridelano vino ♪
  8.      pridélek  -lka m (ẹ̑) 1. kar se pridobi z gojenjem rastline, rastlin: pospraviti, prodati, shraniti pridelke; žito, sadje in drugi pridelki / gozdni, kmetijski, poljski pridelki // kar se pridobi z gojenjem česa sploh: med in drugi čebelarski pridelki / maslo je domač pridelek izdelek 2. ed. kar se pridela v (enem) letu, v (eni) sezoni: prodati ves pridelek; spravljanje jesenskega pridelka; neurje jim je uničilo pol pridelka / letošnji sadni, vinski pridelek / doseči rekorden pridelek pšenice; slab pridelek krompirja ♦ ekon. hektarski pridelek 3. glagolnik od pridelati: hiter pridelek prvovrstne topolovine / brinovec domačega pridelka ♪
  9.      prideloválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pridelovanje: pridelovalni stroški pšenice; pridelovalne možnosti / določiti pridelovalno področje za sadje ♪
  10.      pridelováti  -újem nedov. (á ȗ) pridobivati z gojenjem rastline, rastlin: pridelovati krompir in žito; v obmorskih krajih pridelujejo južno sadje // pridobivati z gojenjem česa sploh: pridelovati mleko in volno; pridelujejo čedalje manj medu ♪
  11.      príden 1 -dna -o prid., prídnejši (í ȋ) 1. ki rad, dosti dela: priden delavec, pomočnik; gospodinja je pridna in skrbna; videti je priden; priden je kot mravlja zelo; ekspr. priden je, da je veselje zelo / ekspr. pridne roke / biti moramo pridni, če hočemo delo pravočasno končati potruditi se moramo // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki ima željo, voljo za kako opravilo: biti priden za delo, hojo; za pisanje ni preveč pridna / ekspr. te rože so pridne za cvetenje rade cvetijo 2. ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve: pridni učenci; hčerka je zelo pridna, sin pa ne; na vajah, pri delu, v šoli je priden / pes je priden in ubogljiv / kot pohvala priden, sinko // ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti: dojenček je priden; otroci so bili dopoldne še kar pridni; ni preveč priden, rajši nagaja / kot poziv: priden bodi, če ne boš tepen; bodite pridni, dokler se ne vrnem / pridna dekleta so v tem času že doma ● knjižnica ima nekaj pridnih bralcev vnetih, vztrajnih; ekspr. pridni Janezek človek dobrega, pozitivnega značaja; ekspr. ta je pa priden pivec zelo rad pije; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden prídno prislov od priden: pes ga je pridno čakal; pridno delati, se učiti // ekspr. velikokrat, pogosto: pridno jim je nalival kozarce; pridno jih je obiskovala / voda pridno curlja neprenehoma; pridno so jedli in pili dosti; kokoši pridno nesejo; sam.: pridnemu ni treba stradati ♪
  12.      prideríja  -e ž (ȋ) knjiž. pretirana sramežljivost, preobčutljivost: očitajo mu malomeščansko priderijo; farizejstvo in priderija ♪
  13.      pridéti  -dénem dov., pridêni prideníte (ẹ́) star. dodati: prideti praženi čebuli malo gob / prideti dozdajšnjim predlogom še enega / tu jih imaš, je nepričakovano pridela ♪
  14.      pridévati se  -am se in -ljem se dov. (ẹ́) nar. priti, prispeti: Na, pojužinajva! Medtem se bo že prideval (A. Ingolič) ♪
  15.      pridévek  -vka m (ẹ̑) 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov // knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki ● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku ◊ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe ♪
  16.      prídiga  -e ž (í) 1. rel. govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi: poslušati pridigo; molitev pred pridigo / nedeljska pridiga; pridiga na gori Kristusov govor, ki vsebuje povzetek krščanskega moralnega nauka // besedilo za tako podajanje: knjiga pridig 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: vse pridige nič ne pomagajo; le obdrži svojo pridigo zase // opominjanje, oštevanje: za vsak prestopek je moral poslušati pridigo; zaslužil si pridigo ♪
  17.      prídigar  -ja m (í) 1. rel. duhovnik, ki pridiga: poslušati pridigarja / biti dober pridigar znati dobro pridigati // v protestantskem okolju kdor poklicno ali nepoklicno pridiga: popotni pridigar; izgon protestantskih pridigarjev; Dalmatin je dobil službo pridigarja v Ljubljani 2. ekspr., s prilastkom kdor se zavzema za kako idejo, nazor: ideološki pridigarji; biti pridigar morale; pridigar proti alkoholizmu ● ekspr. poznali so ga, da je pridigar da rad (vsiljivo) daje nauke ♪
  18.      prídigarski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na pridigarje ali pridigarstvo: pridigarska služba / pridigarska primera / ekspr. govoriti s pridigarskim glasom slovesnim, privzdignjenim ♪
  19.      prídigarstvo  -a s (í) 1. rel. dejavnost pridigarjev: ukvarjati se s pridigarstvom 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: očitati komu pridigarstvo ♪
  20.      pridíh  -a m (ȋ) knjiž. 1. rahel vonj česa: vonj vrtnic se je mešal s pridihom cigaretnega dima; mrzel zrak s pridihom smrek in jelk 2. s prilastkom majhna stopnja: preproge dajejo prostoru pridih razkošja / pripovedovati s pridihom ironije nekoliko ironično / z oslabljenim pomenom vse je zavito v pridih brezupnosti // rahla čustvena obarvanost: njegove besede so imele sovražen pridih; pridih žalosti ● knjiž. ti scenski predmeti ustvarjajo pridih resničnosti videz ◊ lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom ♪
  21.      pridíhati  -am dov. (í ȋ) močno dihajoč priti: pridihati na vrh / knjiž., ekspr. gozdni hlad jima je pridihal naproti rahlo zapihal ♪
  22.      pridírjati  -am dov. (ȋ) dirjajoč priti: konj je pridirjal na dvorišče / ekspr.: navsezgodaj je pridirjal iz doline prišel; brez sape je pridirjala v hišo pritekla ♪
  23.      pridírkati  -am dov. (ȋ) 1. dirkajoč priti: istočasno sta pridirkala na cilj / ekspr.: konj je pridirkal na dvorišče pridirjal; zadnji trenutek je pridirkal na vlak pritekel 2. preh., publ. z dirkanjem priti do česa: kobila Burja mu je pridirkala nagrado; pridirkal si je prvo mesto ♪
  24.      pridišáti  -ím dov. (á í) prijetno dišeč se pojaviti: akacije so pridišale v sobo; pečenka je pridišala skozi priprta vrata; brezoseb. iz kuhinje je prijetno pridišalo ♪
  25.      pridivjáti  -ám dov. (á ȃ) 1. divjajoč priti: otroci so pridivjali pred šolo / sovražnik je pridivjal v našo domovino / ekspr.: avto je pridivjal izza ovinka zelo hitro pripeljal; ves nestrpen je pridivjal po stopnicah pritekel 2. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta je pridivjala; nekega jutra je pridivjala odjuga ♪

   27.350 27.375 27.400 27.425 27.450 27.475 27.500 27.525 27.550 27.575  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA