Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (2.351-2.375)


  1.      meritóren  -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. bistven, odločilen: za marsikoga še zmerom meritorno mnenje o njem je izrekel že Cankar / meritorno sodbo prepuščamo bralcem končno // tehten, vreden upoštevanja: izšla je meritorna študija / meritoren poznavalec atomske energije 2. dejanski, stvaren: formalno in meritorno ugotavljanje resničnega stanja ◊ jur. meritorna odločba, sodba odločba, sodba, s katero se odloči o bistvu, utemeljenosti tožbe, obtožbe meritórno prisl.: meritorno odločajo samo vodstva posameznih strank; meritorno poseči v razpravo ♪
  2.      meritórnost  -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost meritornega: meritornost sodbe, trditve / lastiti si pravico meritornosti ♪
  3.      merítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na meritev: meritveni stroški / meritvena in druga pripravljalna dela / meritvena ekipa ♪
  4.      mesáriti  -im nedov. (á ȃ) 1. ekspr. povzročati komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: podivjani vojaki so ujetnike grozovito mesarili; mesarili so ga z nožem in mu nasipali v rane soli / zobozdravnik mi je spet mesaril po ustih / volk je mesaril konja trgal na kose // množično ubijati, moriti, navadno divje, surovo: naj sovražna vojska še tako krvavo mesari, z njo je konec / granate so strašno mesarile med konjenico; medved, volk mesari med ovcami 2. ekspr. očitati napake, pomanjkljivosti, kritizirati: kritiki knjigo neusmiljeno mesarijo / mesarijo ga po časopisih 3. ukvarjati se s klanjem živali, izdelavo mesnih izdelkov: v tem kraju že dolgo mesarijo / pozimi je mesaril in zaslužil precej klobas ● žarg., šol. učitelj je celo uro mesaril veliko spraševal in zelo strogo, slabo ocenjeval ♪
  5.      meseršmit  gl. messerschmitt ♪
  6.      mesíti  in mésiti -im nedov., méšen tudi mésen (ȋ ẹ́) 1. povzročati, delati, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: mesiti testo; mesiti z rokami, strojem / mesiti kruh, potico; ekspr. otroci so iz blata mesili potice; pren., ekspr. sami si hočemo mesiti bodočnost // ekspr. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov; mešati: mesiti barve 2. ekspr. gaziti: mesil je brozgo proti pokopališču / privezan konj je nemirno mesil blato ● ekspr. mesiti glino gnesti; slabš. kaj vse mesijo o njem govorijo, pripovedujejo ♪
  7.      mésserschmítt  in méseršmít -a [meseršmit] m (ẹ̄-ȋ) nekdaj nemško vojaško letalo, imenovano po konstruktorju Messerschmittu: nad mestom so krožile štuke in messerschmitti ♪
  8.      mešetáriti  -im nedov. (á ȃ) 1. posredovati pri sklepanju kupčij, pogodb: nista se mogla sporazumeti o ceni, čeprav so vsi v krčmi mešetarili; kadar mu mešetari ta človek, vedno dobro proda 2. pog. pogajati se za ceno: dolgo je mešetaril, preden je kupil; mešetariti z branjevcem / mešetariti za ceno 3. raba peša kupčevati, prekupčevati: mešetariti s konji; pren., ekspr. z našo neodvisnostjo ne bo nihče mešetaril ♪
  9.      mešétiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) nar. mešetariti: nekdaj je samo drugim mešetil, zdaj pa že svojo živino prodaja ♪
  10.      meteorít  -a m (ȋ) petr. zlasti iz železa sestavljena gmota, ki pade iz vesolja na zemljo, izpodnebnik: najti, proučevati meteorit / tam blizu sta padla dva meteorita ♪
  11.      meteorítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na meteorit: najti meteoritski delec ♦ astr. meteoritski dež veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo ♪
  12.      metropolít  -a m (ȋ) 1. rel. predstojnik upravne enote katoliške cerkve, ki obsega nadškofijo in podrejene škofije: ljubljanski metropolit 2. v vzhodni cerkvi cerkveni dostojanstvenik, za stopnjo nižji od patriarha: postal je moskovski metropolit ♪
  13.      metropolitánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na metropolo: Alžir so imeli za del francoskega metropolitanskega ozemlja ∙ Metropolitanska opera operno gledališče v New Yorku ♦ urb. metropolitansko območje urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto 2. knjiž., redko metropolitski: metropolitanska oblast oglejske cerkve ♪
  14.      metropolítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na metropolite: metropolitske pravice / metropolitski sedež je v Ljubljani ♪
  15.      mezdríti  -ím tudi mézdriti -im nedov., mezdrèn tudi mézdren (ȋ í; ẹ̑) usnj. odstranjevati mezdro s kože: mezdriti lužene, surove kože ♪
  16.      méziti se  -im se nedov. (ẹ̄) nar. štajersko počasi, komaj zaznavno se premikati: pred njim se je v snegu nekaj mezilo ♪
  17.      mezolítik  -a m (í) arheol. predzgodovinska doba med paleolitikom in neolitikom, srednja kamena doba ♪
  18.      mežíkniti  -em [mǝž in mež] dov. (í ȋ) 1. zapreti in odpreti oči: večkrat je krčevito mežiknil / mežikniti z očmi 2. pomežikniti: za očetovim hrbtom je mežiknila bratu 3. ekspr. za hip prenehati svetiti: električna luč je nekajkrat mežiknila ♪
  19.      méžiti  -im, in mežíti in méžiti -im nedov. (ẹ̄; ȋ ẹ́) nar. vzhodno odstranjevati lubje z muževnega debla; majiti: mežiti deblo, hlod ♪
  20.      mežnáriti  -im nedov. (á ȃ) pog. biti cerkovnik: tukaj sta mežnarila že njegov oče in ded ♪
  21.      mígniti  -em dov. (í ȋ) 1. narediti gib z delom telesa: migniti z roko / brada mu je od časa do časa kar sama mignila 2. z gibom izraziti kaj: sedel je v kočijo in mignil kočijažu, naj požene; samo z očmi je mignil in otrok je takoj ubogal / ekspr. fant ni rekel nič, samo z rameni je mignil zmignil, skomignil // z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: mignil je znancu, naj prisede / s prstom mi je mignil, naj grem za njim 3. ekspr. steči, švigniti: privezal je konja in mignil v šotor; med drevesi sta kakor senci mignila dva moška // v prislovni rabi, navadno v zvezi kakor, kot bi mignil izraža veliko hitrost dejanja: kakor bi bil mignil, je bilo vsega konec; dopust mine, kot bi mignil; vrnem se, kot bi mignil ● ekspr. samo z mezincem mignem, pa ga izpustijo brez težav lahko to dosežem; ekspr. cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil ne dela čisto nič; ekspr. niti z mezincem ni mignil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to; ekspr. še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski čisto nič mu ni pomagal ♪
  22.      mijávkniti  -em dov. (á ȃ) oglasiti se z glasom mijav: mačka je tiho mijavknila ♪
  23.      mikástiti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. 1. (močno) tepsti, pretepati: še kot otrok je mikastil svoje vrstnike; kadar je pijan, mikasti ženo in otroke; ruvala sta kole in se na vso moč mikastila z njimi / mikastil je po vratih, pa se ni nihče oglasil močno udarjal, tolkel; pren. veter mikasti vrhove dreves 2. tresti, stresati, premikati: klicala in mikastila ga je, dokler se ni prebudil 3. redko mučiti, zlasti duševno: tujec je obenem mikal in mikastil njeno bojazljivo srce / učitelj je mikastil učenca, zakaj ne prihaja redno v šolo ♪
  24.      míkročitálec  in míkro čitálec -lca [lc tudi u̯c] m (ȋ-ȃ) fot. priprava za branje mikrofilmov ♪
  25.      mikrolít  -a m (ȋ) arheol. zelo majhno kamnito orodje iz mezozoika: najdba kremenastih mikrolitov ♪

   2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351 2.376 2.401 2.426 2.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA