Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (2.325-2.349)


  1.      medlíti  -ím [med in mǝd] nedov., tudi medlì (ȋ í) knjiž. delati kaj zmedeno, nejasno: ne verjemi prividom, ki ti medlijo razsodnost ◊ les. medliti les matirati ♪
  2.      mednárodnopolítičen  -čna -o prid. (á-í) nanašajoč se na mednarodno politiko: mednarodnopolitični odnosi / vprašanje je v mednarodnopolitičnem pogledu zelo zapleteno ♪
  3.      medovít  -a -o prid. (ȋ) čeb. ki daje med, medičino: medovita rastlina ♪
  4.      megalít  -a m (ȋ) arheol. prazgodovinsko nagrobno znamenje v obliki velikega kamna: proučevati obliko, velikost megalitov / dolmen je sestavljen navadno iz megalitov ♪
  5.      megalítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na megalit: megalitski spomeniki / megalitski grobovi / megalitska kultura materialna kultura mlajše kamene in bronaste dobe s središči v zahodni in severni Evropi ♪
  6.      meglíti  -ím [mǝg] nedov., meglì in mègli (ȋ í) delati kaj nejasno, motno: dim, prah megli ozračje / solze so ji meglile oči; pren., knjiž. njegova izjava megli že tako zapleten položaj; misli se mu meglijo ∙ solze ji meglijo pogled zaradi solznih oči vidi nejasno, nerazločno; knjiž. strah ji je meglil razsodnost povzročal, da ni mogla razsodno misliti; žganje mu megli razum povzroča, da ne more logično misliti, trezno presojati ♦ voj. delati, povzročati umetno meglo meglíti se postajati meglen: dolina se megli; brezoseb. zunaj se je začelo megliti ● knjiž. v daljavi se meglijo gore so nejasno zaznavne, vidne; ekspr. pred očmi se mi megli zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi meglo ♪
  7.      meglovít  -a -o [mǝg] prid. (ȋ) zastar. meglen: čemeren, meglovit dan / meglovite teorije ♪
  8.      mehitaríst  -a m (ȋ) rel. menih reda, ki se ukvarja z izdajanjem verskih, strokovnih knjig, zlasti v armenskem jeziku: tiskarna mehitaristov ♪
  9.      mehkúžiti  -im nedov. (ú ȗ) ekspr. povzročati, da se kdo boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: udobje je vojake vedno bolj mehkužilo; mehkužiti se v varnosti in brezdelju / značaj se mu mehkuži // pretirano negovati, razvajati: le mehkuži ga, da ne bo za nobeno rabo ♪
  10.      mehúrčiti  -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje, mehurčke: z izdihavanjem zraka je mehurčil vodo / sluznica se mehurči ♪
  11.      mehúriti  -im nedov. (ú ȗ) knjiž. delati, povzročati mehurje: mehuriti tekočino; ko voda vre, se kadi in mehuri / kužne bolezni, ki mehurijo kožo; listi se mehurijo ♪
  12.      mejášiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž., redko imeti s kom isto, skupno mejo: na zahodu mejašimo z Italijani ♪
  13.      mejíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. imeti isto, skupno mejo: Slovenija meji na Avstrijo, Hrvatsko, redko z Avstrijo, s Hrvatsko / tu meji dolenjsko narečje na gorenjščino / soba meji z eno steno na dvorano / v gozdu meji s sosedom 2. knjiž. omejevati, zapirati: visoke skale so mejile globel / črta dreves je mejila obzorje 3. redko deliti, ločevati: obzidje je mejilo mesto od predmestja / ekspr. ta dva dogodka mejijo mnoga leta 4. ekspr., navadno v zvezi z na biti zelo podoben: njegovo pisanje meji na reportažo / to meji že na blaznost ♪
  14.      mekniti  gl. makniti ♪
  15.      melanít  -a m (ȋ) teh. laminat slovenske proizvodnje: obložiti z melanitom; neskl. pril.: melanit plošča ♪
  16.      melinít  -a m (ȋ) kem. brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je pikrinska kislina; ekrazit: granate so nekdaj polnili z melinitom ♪
  17.      melíniti se  -im se nedov. (í ȋ) knjiž., redko zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti: pesek se melini z brega / snežne plasti se melinijo ♪
  18.      melíti se  -ím se nedov., tudi méli se (ȋ í) knjiž., redko zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti: kamenje, pesek se meli s strmin / obrežje se meli ♪
  19.      mencorítiti  -im [mǝn] nedov. (í ȋ) slabš. delati kratke, sunkovite gibe, zlasti z zadnjico: v zadregi je mencoritil sredi sobe / mencorititi na stolu // hoditi s kratkimi koraki: ustavljali so se, pa spet mencoritili dalje; mencorititi sem in tja ♪
  20.      meningítis  -a m (ȋ) med. vnetje možganske mrene: otrok je zbolel za meningitisom / klopni meningitis virusni meningitis, ki ga prenaša določen klop ♪
  21.      meníšiti  -im [tudi mǝn] nedov. (í ȋ) knjiž. biti menih: štiri leta je menišil v cistercijanskem samostanu ♪
  22.      meníti  -ím tudi méniti -im dov., méni tudi mêni (ȋ í; ẹ̄) zastar. menjati: menila sta obleko, da ju niso spoznali / to meni slabost v moč ♪
  23.      meníti  in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo // izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel // v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte meníti se in méniti se, tudi méniti se 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi // skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti ● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami ♪
  24.      mentalitéta  -e ž (ẹ̑) skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost: skušal se je poglobiti v njihovo mentaliteto / po mentaliteti se zelo razlikujeta / publ.: treba je premagati mentaliteto, da mora naše probleme reševati kdo drug mnenje, mišljenje; bil je individualist po vzgoji in po vsej mentaliteti mišljenju, ravnanju // s prilastkom ta skupek, značilen za a) pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine: dobro pozna mentaliteto aristokratov, izseljencev / dijaška mentaliteta / mentaliteta te šole ga je odbijala duhovno ozračje b) prebivalce kakega zemljepisnega področja: nikoli se ni mogel vživeti v azijsko mentaliteto / človek hribovske mentalitete ♪
  25.      merítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od meriti 1: končati, opraviti meritev; astrofizikalne, oceanografske meritve; natančna, ponovna meritev; meritev hitrosti ♪

   2.200 2.225 2.250 2.275 2.300 2.325 2.350 2.375 2.400 2.425  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA