Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (22.550-22.574)


  1.      odtrkljáti  -ám dov. (á ȃ) s trkljanjem spraviti z določenega mesta: odtrkljati sode iz kleti; kamen se mu je odtrkljal izpod nog ♪
  2.      odtujênje  in odtújenje -a s (é; ȗ) glagolnik od odtujiti: iskati vzroke za njegovo odtujenje družini ♪
  3.      odtujeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na odtujevanje: odstraniti vse odtujevalne posrednike / dramatik uporablja odtujevalne učinke ♪
  4.      odtujeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi; odtujuje se domu; počasi se mu odtujuje ◊ filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujeváti se knjiž. izgubljati svoje bistvo: človek se ob pretiranem poudarjanju tehnike začne odtujevati odtujujóč -a -e: odtujujoči posredniki ♪
  5.      odtujljív  -a -o prid. (ȋ í) jur. ki se sme odtujiti: odtujljivo blago / odtujljive in neodtujljive pravice ♪
  6.      odúren  -rna -o prid., odúrnejši (ū) ki vzbuja odpor: odurne spake; podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede; imeti odurne navade // ekspr. neprijazen, nepriljuden: biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasom odúrno prisl.: odurno se zasmejati; sam.: imeti nekaj odurnega na obrazu ♪
  7.      odušévljenost  -i ž (ẹ̑) zastar. navdušenost: pokazati svojo oduševljenost nad umetnino / z neprikrito oduševljenostjo so govorili o mladem pesniku z neprikritim navdušenjem ♪
  8.      odvájanje 1 -a s (ā) glagolnik od odvajati1: odvajanje plinov, sopare; odvajanje toplote iz peči / čaj, tablete za odvajanje / odvajanje čred v dolino; odvajanje žita iz skladišča / odvajanje in integriranje funkcij ♪
  9.      odvájati 1 -am nedov. (ā) 1. povzročati odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvajati pline po cevi; odvajati soparo v zračnik / reka odvaja vodo iz severnih delov pokrajine v jezero / strelovod odvaja strelo v zemljo po strelovodu gre strela // povzročati iztrebljanje: ta čaj odvaja že po kratkem času 2. knjiž. delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto; voditi: vsak dan so lovili fante po vaseh in jih odvajali k vojakom / zjutraj so pastirji prignali krave na pašnik, zvečer pa so jih odvajali nazaj v hleve gonili / fantje so zahtevali od ženina odškodnino, ker jim odvaja najlepše dekle jemlje 3. fin. glede na predpis dajati na določeni žiro račun: podjetje odvaja denar za razne namene 4. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: odvajati vsoto dveh funkcij odvájan -a -o: voda, odvajana iz jame, se je stekala v potok ♪
  10.      odvážen  -žna -o prid. (á ā) zastar. 1. pogumen, odločen: brodnik je bil odvažen 2. pomemben, važen: opraviti odvažno nalogo odvážno prisl.: odvažno je odgovarjal ♪
  11.      odvèč  prisl. (ȅ) nav. ekspr., v povedni rabi 1. izraža, da kaj presega potrebno mero: deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč 2. izraža nepotrebnost česa: skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega 3. z dajalnikom izraža neprijetnost, zoprnost česa: vse mi postaja odveč; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza če vam ni odveč, me odpeljite domov; neskl. pril., ekspr.: odveč človek ♪
  12.      odvèčen  -čna -o prid. (ȅ) nav. ekspr. ki presega potrebno mero: odvečna toplota // ki ni potreben, nujen: slekli so odvečna oblačila / odločil se je brez odvečnega razmišljanja ● ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati; knjiž. odvečni človek v ruskem okolju, nekdaj človek, ki ne najde svojim sposobnostim primernega položaja v družbi ♪
  13.      odvesláti  -ám dov. (á ȃ) z veslanjem se oddaljiti: odveslali so proti otoku ♪
  14.      odvêsti  -vêdem dov., odvêdel in odvédel odvêdla, stil. odvèl odvêla (é) 1. povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvesti dim, plin v dimnik; odvesti po cevi, strugi / odvesti elektriko v zemljo 2. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide; odpeljati: prijel jo je za roko in odvedel v hišo // narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odvedli so ga miličniki / odvedli so ga in ubili 3. fin. glede na predpis dati na določeni žiro račun: hišni svet je že odvedel stanarino / odvesti davek 4. mat. poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat ● knjiž. te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora odvedèn -êna -o: odvedena vsota ♪
  15.      odvétnik  -a m (ẹ̑) kdor poklicno daje pravno pomoč: izročiti zadevo odvetniku; posvetovati se z odvetnikom; govori kot odvetnik ♦ zgod. odvetnik v srednjem veku fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca ♪
  16.      odvétniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na odvetnike: odvetniška dejavnost; prositi za odvetniško pomoč / prevzeti odvetniško pisarno / odvetniški pripravnik; odvetniška zbornica ♪
  17.      odvétništvo  -a s (ẹ̑) javna služba dajanja pravne pomoči: posvetiti se odvetništvu; organizirati odvetništvo; zakon o odvetništvu / prošnja za samostojno odvetništvo ♪
  18.      odvétrn  -a -o prid. (ẹ̑) zavarovan pred vetrom: postaviti oleander na odvetrn prostor; odvetrna stran gore ♪
  19.      odvéza  -e ž (ẹ̑) 1. rel. odpuščanje grehov ali cerkvenih kazni: dati, dobiti odvezo 2. ekspr. odpuščanje, oproščenje: prosi jo odveze / prišla je k njemu po odvezo ● publ. to je vprašanje odveze izvršnemu odboru razrešnice ◊ zgod. zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo ♪
  20.      odvézati  in odvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. narediti, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezati komu čevelj; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko b) privezano: odvezati čoln; odvezati vrv od voza c) povezano, zvezano: odvezati paket / odvezati jetnikom roke // odstraniti obvezo: odvezati roko / odvezati rano 2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti: odvezati koga dolžnosti, odgovornosti; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni // narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: samo smrt ga odveže obljube, prisege; odvezati od molčečnosti ● ekspr. pijača jim je odvezala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. odvezali so ga vsake krivde izjavili so, da ni kriv odvézan -a -o: odvezan čevelj; odvezani so vsake dolžnosti, od odgovornosti ♪
  21.      odvezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezovati otroku čevlje; odvezovati mošnjo / odvezovati vrvico b) privezano: odvezovati okraske; odvezovati živali od jasli c) povezano, zvezano: odvezovati paket; odvezovati voz // odstranjevati obvezo: odvezovati rano 2. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oproščati: odvezovati koga odgovornosti; to nas ne odvezuje, da bi se stvari ne lotili // delati, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: odvezovati obljube; odvezovati koga od prisege ● ekspr. vino odvezuje ljudem jezike povzroča, da začnejo dosti in sproščeno govoriti ♪
  22.      odvíhati  -am dov. (í) narediti, da kaj preneha biti zavihano: odvihati rokave odvíhan -a -o: zaradi mraza je imel odvihan ovratnik ♪
  23.      odvihávati  -am nedov. (ȃ) delati, da kaj preneha biti zavihano: odvihavati rokave ♪
  24.      odvihráti  -ám dov. (á ȃ) hitro, razburjeno oditi: pograbil je plašč in odvihral z doma / ekspr. vojska je iz teh krajev odvihrala drugam ♪
  25.      odvijáč  -a m (á) izvijač: odviti z odvijačem; odvijač z izolirano ročico / prinesel je steklenico in odvijač odpirač ♪

   22.425 22.450 22.475 22.500 22.525 22.550 22.575 22.600 22.625 22.650  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA