Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (22.425-22.449)


  1.      odpústek  -tka m (ȗ) 1. rel. odpuščanje, zmanjšanje zlasti posmrtne kazni za odpuščene grehe: dobiti odpustek; moliti za odpustke / popolni odpustek ♦ zgod. Lutrov nastop proti prodajanju odpustkov 2. star. darilo, spominek, zlasti z romanja, sejma: fantje so dekletom kupovali odpustke; ali si mi prinesel kaj odpustka / za odpustek s sejma ji je prinesel lectovo srce; pren., šalj. te praske so odpustek s plezanja 3. zastar. odpuščánje: odpustek žalitve ● star. delil jim je odpustke z gorjačo tepel jih je ♪
  2.      odpustljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da odpustiti: ta žalitev ni težko odpustljiva; odpustljivo ravnanje ♪
  3.      odpústnica  -e ž (ȗ) pismeno potrdilo o odpustitvi, odpustu: dobiti, podpisati odpustnico / odpustnica iz bolnice, vojske ♪
  4.      odpúščanje  -a s (ú) glagolnik od odpuščati: odpuščanje prestopkov / preprečiti odpuščanje delavcev / odpuščanje iz zaporov ♪
  5.      odpuščánje  -a s (ȃ) glagolnik od odpustiti 1: prosil ga je odpuščanja / odpuščanje grehov ♪
  6.      odpúščati  -am nedov. (ú) 1. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova ji odpušča; odpuščal mu je vse žalitve 2. delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti: odpuščal jim je kazen / star. odpuščali so mu plačevanje oproščali so ga plačevanja 3. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju: v tovarni že odpuščajo; tudi učitelje so odpuščali 4. ne ohranjati koga na določenem mestu: odpuščati ozdravljene bolnike iz bolnice odpuščajóč -a -e: usmiljen in odpuščajoč pogled; prisl.: odpuščajoče ga je potrepljal po rami ♪
  7.      odpuščênje  -a s (é) star. odpuščánje: prositi za odpuščenje ♪
  8.      odracáti  -ám dov. (á ȃ) racaje oditi: račke so odracale k vodi / ekspr. debela kuharica je počasi odracala k mizi // slabš. oditi: ves moker je odracal domov; odracali so drug za drugim ♪
  9.      odračúnati  -am dov. (ȗ) zmanjšati vsoto za določen znesek: odračunati davek od honorarja / od teh treh ur lahko odračunamo pol ure za počitek ● redko kakor drugi v kolektivu ga je tudi ona odračunala odpisala ♪
  10.      odrájtati  -am dov. (á) nižje pog. 1. plačati, poravnati: odrajtati davek, najemnino; za hrano mu še mora odrajtati 2. opraviti, narediti: odrajtati vojaški rok ♪
  11.      odrájžati  -am dov. (ȃ) 1. star. odpotovati: kdaj bo odrajžal 2. ekspr. oditi: noč se dela, treba bo odrajžati ♪
  12.      odrápati  -am in -ljem dov. (ā) star. opraskati, odrgniti: veja ga je odrapala; odrapati si kožo / odrapati čevlje odrápan -a -o: odrapana roka; soba z okajenimi in odrapanimi stenami ♪
  13.      odráslost  -i ž (á) stanje odraslega človeka: mlad človek si želi odraslosti in samostojnosti / ekspr. prestopiti prag odraslosti ♪
  14.      odrástek  -tka m (ȃ) 1. mladika, poganjek: porezati odrastke na deblu; razmnoževanje kaktusov z odrastki 2. navadno s prilastkom stranski, skrajni del česa: Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino / Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana; pren. ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma 3. anat. večja hrapava izboklina na kosti: sklepni, vretenčni odrastek ◊ lov. izrastek na rogu ♪
  15.      odrásti  -rástem in -rásem dov. (á) 1. postati telesno in duševno zrel: sin je že odrastel; ko je odrastel, je odšel na delo v tovarno / komaj je malo odrastel, so ga dali za pastirja postal nekoliko večji, starejši // s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: odrasti brez staršev, na kmetih, v mestu // ekspr., z dajalnikom postati prevelik, neprimeren za kaj: otroškim igram je že odrastel; odrasti šoli 2. dobiti dokončno podobo, razviti se: odrastla je v lepo dekle odráščen -a -o: odraščen človek; postati odraščen; čutiti se odraščenega; sam.: v družini so bili samo odraščeni odrasli; prim. odrasel ♪
  16.      odràz  -áza m (ȁ á) ed., z rodilnikom kar kaj kaže, izraža: idejni odraz družbenega boja; to umetniško delo je odraz časa, resničnosti; pravo je odraz družbene ureditve / publ.: pesem je odraz doživetja izraža doživetje; problem smrti dobi, najde svoj odraz v opisu narave je viden, se kaže ♦ filoz. teorija odraza v marksistični filozofiji teorija, po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta ♪
  17.      odreagírati  -am dov. (ȋ) psih. z vedenjem, obnašanjem sprostiti notranjo napetost, potrtost: odreagirati konflikte ♪
  18.      odrêči  -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
  19.      odrèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. različno velika vojaška enota, formirana za posebne naloge: diverzantski, izvidniški odred ♦ voj. odred teritorialna ali partizanska enota iz več čet ali več bataljonov; grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje 2. v zvezi pionirski odred osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev: tekmovanje pionirskih odredov 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, navadno urejena: odred jezdecev; s sovražnikom se je spopadel odred mornarjev ♪
  20.      odrédba  -e ž (ẹ̑) kar kaj uradno določa, ukazuje: odredba je že izdana; držati se odredbe; objaviti, spremeniti odredbo / varnostne odredbe; odredba o obveznem cepljenju / prometne odredbe ♦ jur. pravni akt, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb zakona, predpisa ♪
  21.      odréjati  -am nedov. (ẹ́) 1. predpisovati, določati z odredbami: sporočal je, kar je odrejala oblast // izražati zahteve, da se kaj uresniči, opravi: njegova naloga je odrejati odmore / dov.: odrejam dva dni počitka; odrejam vojaški pogreb 2. publ. določati: odrejati načelno politiko / dov. odrejam te za stražo ♪
  22.      odrékati  -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih odrékati se 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka ♪
  23.      odrekáti  -ám dov. (á ȃ) 1. vulg. umazati z blatom, iztrebki: odrekati obleko 2. nizko vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je odrekal ♪
  24.      odréšen  -šna -o prid. (ẹ́) knjiž., redko ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve; odrešilen: odrešna beseda ♪
  25.      odrešeník  -a m (í) v judovski religiji kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: čakati obljubljenega odrešenika; pren., ekspr. v mladosti smo bili vsi prepričani, da smo odrešeniki, je dejal ∙ zastar. odrešenik domovine rešitelj ♦ rel. Odrešenik Kristus ♪

   22.300 22.325 22.350 22.375 22.400 22.425 22.450 22.475 22.500 22.525  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA