Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (22.075-22.099)


  1.      obzánkati  -am dov. (ȃ) obrt. obšiti z zankastim šivom: obzankati gumbnico, rob obzánkan -a -o: ročno obzankane gumbnice ♪
  2.      obzídati  tudi obzidáti -am dov. (í á í) 1. postaviti, narediti zid okrog česa: obzidati parcelo, zemljišče 2. obložiti z gradbenim materialom, navadno na notranji strani: obzidati jamo, peč, vodnjak ◊ grad. postaviti, narediti ob obstoječem zidu drug, navadno tanjši zid obzídan -a -o: obzidan prostor; peč še ni obzidana; obzidano mesto ♪
  3.      obzíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obzidje: obzidna vrata / obzidno kamenje // ki je, se nahaja ob zidu: obzidna klop / obzidne letve letve, ki so (pri tleh) pritrjene na zid, da se ne poškoduje ♪
  4.      obzír  -a m (ȋ) 1. ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: imeti obzir do bolnika, z bolnikom / vojaki so brez obzira hodili po žitu; ekspr.: nobenega obzira ne pozna; brez vsakega obzira mu je povedal vso resnico 2. upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah; ozir: motijo ga njegovi obziri; ravnati brez obzirov / publ. pri tej stvari je treba jemati, vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati ● zastar. v tem obziru je čudak v tem pogledu; zastar. v nekem obziru imaš prav pravzaprav; zastar. z obzirom na nastale težave so se načrti spremenili glede na ♪
  5.      obzíren  -rna -o prid., obzírnejši (ȋ) ki v ravnanju, vedenju kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: prijazen in obziren človek je; celo do nasprotnikov je bil obziren; z očetom je zelo obziren; preveč obzirna je, da bi povedala resnico / obzirno ravnanje, vedenje, vprašanje / hodil je s tihimi, obzirnimi koraki obzírno prisl.: obzirno reči, sporočiti, vprašati kaj; obzirno se vesti ♪
  6.      obzírnost  -i ž (ȋ) lastnost obzirnega človeka: njena obzirnost je očeta ganila; pomanjkanje obzirnosti / iz obzirnosti do bolnika je prenehal igrati / z obzirnostjo povedati, storiti kaj obzirno / zastar. nobene obzirnosti nima do starejših obzira ♪
  7.      obzòr  -ôra m (ȍ ó) star. obzorje: na vrhu hriba se jim je razkril širok obzor; daljni obzor / morski obzor / sonce je že zašlo za obzor; na obzoru so se pokazala jadra / širiti si obzor z učenjem ◊ mont. spodnji, zgornji obzor spodnje, zgornje obzorje ♪
  8.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
  9.      obzórnik  -a m (ọ̑) 1. periodična publikacija ali stran, rubrika v časopisu s specializirano vsebino: izdajati obzornik; objaviti v obzorniku; uredništvo obzornika / filmski obzornik predfilm z izbranimi aktualnimi vestmi; kulturni obzornik; televizijski obzornik krajša oddaja z izbranimi vestmi iz tekočega dogajanja 2. knjiž. obzornica: svetel obzornik / sonce zahaja za obzornikom za obzorjem ♪
  10.      obžágati  -am dov. (ȃ) 1. z žaganjem odstraniti: obžagati veje 2. z žaganjem obdelati: obžagati desko, hlod / obžagati dno obžágan -a -o: obžagano deblo ♪
  11.      obžalovánje  -a s (ȃ) 1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja ∙ ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih 3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem ♪
  12.      obžalováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval 2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo; dolgo so obžalovali očetovo smrt; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim 3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano 4. star. tožiti, tarnati: večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo ● star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal obžalováje stil. obžalujé: obžalovaje je povedal žalostno vest obžalujóč -a -e: obžalujoč, da se nista sporazumela, je odšel; obžalujoč pogled obžalován -a -o: bil je od vseh obžalovan ♪
  13.      obžgáti  -žgèm dov., obžgál (á ȅ) 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr. koprive so ga vsega obžgale opekle ∙ knjiž., ekspr. obraz ji je obžgala rdečica zelo je zardela 2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše: obžgati drogove; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo obžgán -a -o: obžgane stene ♪
  14.      obžírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. obgrizovati, obglodavati: koze najraje obžirajo grmovje; gosenice obžirajo liste 2. slabš. grobo oštevati: nima miru pred njo, kar naprej ga obžira 3. nar. dolenjsko krošnjariti: po cele dneve je obžiral po vaseh ♪
  15.      ocarínjenje  -a s (ȋ) glagolnik od ocariniti: ocarinjenje blaga; taksa za ocarinjenje ♪
  16.      oceanográfski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oceanografijo: oceanografski inštitut; oceanografska postaja / oceanografske globinske meritve; oceanografska raziskovanja ♪
  17.      océjati  -am nedov. (ẹ́) 1. odcejati: ocejati kavo / ocejati krompir 2. redko po malem izločati; cediti: polž oceja sline océjati se počasi odtekati: voda se oceja z mokre obleke ● star. že spet se oceja v krčmi pije, popiva ♪
  18.      océna  -e ž (ẹ̑) 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno // ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil // knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog ● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju ◊ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost ♪
  19.      ocenjeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ocenjuje: določiti ocenjevalce za kaj / rokopis je dolgo ležal pri ocenjevalcu; filmski ocenjevalci / ocenjevalci vin ♦ šol. pri izpitu so trije ocenjevalci ♪
  20.      ocenjeválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska, ki ocenjuje: ocenjevalka je predstavo ugodno ocenila; kritična ocenjevalka ♪
  21.      ocenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja ♪
  22.      ocenljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da oceniti: ocenljiva škoda, vrednost ♪
  23.      ocilíndran  -a -o prid. (ȋ) ekspr. pokrit s cilindrom: ocilindran moški ♪
  24.      ocmokáti  -ám dov. (á ȃ) pog., šalj. večkrat glasno poljubiti: objame jo in ocmoka po obeh licih / vsega je ocmokala s poljubi ♪
  25.      ocvèsti  tudi ocvestì ocvetèm, in ocvêsti ocvêtem [-cvǝ- in -cve-] dov., ocvèl ocvelà in ocvêla in ocvetèl ocvetlà in ocvêtel ocvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas odcvesti: češnja hitro ocvete / ekspr. dekle je ocvelo ocvèl -à -ò in ocvèl -a -o in ocvèl ocvêla -o: ocvel regrat; ocvela mladost ♪

   21.950 21.975 22.000 22.025 22.050 22.075 22.100 22.125 22.150 22.175  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA