Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (21.950-21.974)


  1.      obrésten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na obresti: obrestni obroki; obrestni znesek ◊ fin. obrestni kredit kredit, pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti; efektivna obrestna mera obrestna mera, ki izhaja iz obrestnoobrestnega zneska in glavnice; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; obrestne obresti obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; obrestne tablice tabela z izračunanimi obrestnimi zneski; mat. obrestni račun račun, ki obravnava navadne obresti ♪
  2.      obrêsti  -i ž mn. (ẹ̑) v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno uporabo denarja: obresti naraščajo, tečejo; obresti znašajo toliko in toliko; izplačati, obračunati, plačati obresti; glavnica mu prinaša precej obresti; pripisati obresti h glavnici; nizke, visoke obresti; slabš. oderuške obresti; znižanje obresti; posojilo brez obresti; pren., ekspr. njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti ∙ ekspr. povrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati ♦ fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici; aktivne obresti ki jih kdo kot upnik dobi; eskontne, interkalarne obresti; obrestne obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; pasivne obresti ki jih kdo kot dolžnik plača; pogodbene zakonske obresti; tekoče obresti od enega do drugega obračuna; zamudne obresti ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti; mat. navadne obresti ki se ne pripisujejo h glavnici ♪
  3.      obrêsti  obrêdem dov., obrêdel in obrédel obrêdla, stil. obrèl obrêla (é) ekspr. obiti, obhoditi: deželo je obredel podolgem in počez // obiskati: vse prijatelje je obredel; na poti domov so obredli več znanih gostiln ♪
  4.      obrestonôsen  -sna -o prid. (ó ō) fin. ki prinaša obresti: obrestonosni kapital obrestonôsno prisl.: obrestonosno naložiti denar ♪
  5.      obrestováti  -újem nedov. (á ȗ) plačevati obresti: banka obrestuje vloge obrestováti se 1. prinašati obresti: kapital se obrestuje 2. ekspr. prinašati korist: denar, ki so ga naložili v izobraževanje, se jim je zelo dobro obrestoval ♪
  6.      obrezáč  -a m (á) nar. vzhodno kdor obrezuje peso, repo: pogovori, smeh obrezačev ◊ agr., zool. hrošček s kratkim rilčkom, Rhynchites coeruleus ♪
  7.      obrézati  -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko 2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje // z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd 3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati; s škarjami obrezati rob 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka ◊ metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zal. obrezati knjigo obrézati se raniti se s čim ostrim: s črepinjami se je obrezal; obrezala si je roko obrézan -a -o: rdeče obrezana knjiga; lepo obrezana živa meja ♪
  8.      obrezoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor obrezuje: obrezovalec sadnega drevja / po vinogradih se razlegajo vriski obrezovalcev / obrezovalec parkljev, rogov ♦ metal. delavec, ki obrezuje ulitke ♪
  9.      obrezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezovati gnile sadeže / obrezovati peso, repo / obrezovati deske 2. z rezanjem odstranjevati: obrezovati poganjke, veje // z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice 3. z rezanjem dajati določeno obliko: obrezoval je gumo na podplatu 4. v židovskem in muslimanskem okolju odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu: otroke so obrezovali ◊ vet. obrezovati kopito z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino ♪
  10.      obríbati  -am dov. (ȋ) 1. z ribanjem odstraniti: obribati pomarančno lupino 2. pog. odrgniti, zdrgniti: škornji so mu obribali noge; roki si je obribal s snegom / s svežo krpo obribati čevelj obríban -a -o: obribana koža ♪
  11.      obrís  -a m (ȋ) navadno s prilastkom 1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa: razločiti v daljavi obrise mesta; obrisi oddaljujočih se predmetov; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov velikost; temen obris drevesa silhueta; skozi dež je videl le obrise ljudi; pren., ekspr. kažejo se prvi obrisi resnice // črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa: izpolniti obris z oljnato barvo; narediti obris stopala; odtis in obris 2. nav. mn. kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom: odtujenost je dobivala določnejše obrise je postajala določnejša; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih je bila neprepričljiva, nejasna // v prislovni rabi, v zvezi v obrisih brez podrobnosti: stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt; problem so prikazali le v grobih obrisih 3. redko opis, oris: bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja ◊ geom. navidezni obris črta, ki omejuje projekcijo telesa; pravi obris črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris ♪
  12.      obrísati  obríšem dov., tudi obrisála (í ȋ) narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati mizo, posodo; obrisati se z brisačo; obrisati si nos; obrisati si čevlje ob travo; roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega // odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati prah; obrisati si solze; obrisati si pot s čela / evfem. obriši si nos usekni se; pren. burja je obrisala sneg ● ekspr. daj, obriši ga po nosu udari ga; ekspr. nebo se je obrisalo zjasnilo; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj zelo malo, nič; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš je brez vrednosti, pomena obrísan -a -o: obrisana posoda ♪
  13.      obrísati  -ríšem dov. (ȋ) 1. narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: obrisati stopalo / obrisati model na papir ♦ les. obrisati les s črtami označiti za nadaljnje oblikovanje 2. knjiž. opisati, prikazati: obrisati značaj junaka obrísan -a -o: obširno obrisan razplet; ostro obrisane silhuete hiš ♪
  14.      obrísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obris: označiti obrisne črte kroja s posebno barvo; obrisna skica / obrisen literarnozgodovinski pregled evropske moderne; pripoved je obrisna, včasih fragmentarna obrísno prisl.: spomenik se s hribom obrisno spaja v celoto; nekatere osebe v knjigi so prikazane le obrisno ♪
  15.      obrízgati  -am dov. (ȋ) 1. z brizganjem zmočiti, ovlažiti: obrizgati tla z mrzlo vodo / blato ji je obrizgalo obleko; ekspr. avtomobil ga je pošteno obrizgal ∙ ekspr. obrizgal ga je s sovražnim pogledom sovražno ga je pogledal 2. z brizganjem dati, nanesti na kaj: obrizgati poškodovane dele avtomobila; obrizgati z brizgalko obrízgan -a -o: obrizgan s krvjo; obrizgana obleka ♪
  16.      obrizgávati  -am nedov. (ȃ) 1. z brizganjem močiti, vlažiti: obrizgavati prašna tla; obrizgavati z vodo / ekspr. dežne kaplje so mu obrizgavale glavo 2. z brizganjem dajati, nanašati na kaj: obrizgavati stene s cementno malto ♪
  17.      obŕnjenost  -i ž (ŕ) knjiž. lastnost, stanje človeka glede na njegovo duševno usmerjenost: ugotoviti je hotel njegovo obrnjenost; obrnjenost k sebi, vase; obrnjenost navznoter, navzven / obrnjenost podjetja k trgu ♪
  18.      obrnljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da obrniti: obrnljiva podloga ♪
  19.      obróba  -e ž (ọ̑) trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: plašč ima krzneno obrobo; ovratnik z belo obrobo; kvačkana, svilena obroba ♦ grad. obrobni del kritine, izdelan iz drugačnega materiala, navadno pločevine ♪
  20.      obróbek  -bka m (ọ̑) 1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti // trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki 2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu ♦ alp. obrobek okrajek; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita // vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni ♪
  21.      obróben  -bna -o prid. (ọ̄) 1. ki je, se nahaja ob robu: obrobni okraski / obrobne opombe; obrobne tipke črkovnice / obrobne pokrajine / obrobni slovenski pisci iz obrobnih pokrajin 2. nav. ekspr. manj pomemben: izgubljati se v obrobnih problemih / nastopati v obrobnih vlogah / ta stvar je obrobnega pomena ◊ aer. obrobna svetilka talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze; alp. obrobna zev robna zev obróbno prisl.: obrobno omeniti ♪
  22.      obróbje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom obrobni, zunanji del: iti po obrobju (gozda), poraslem z macesni; zahodno obrobje Alp; obrobje Panonskega nižavja / preseliti se na obrobje (mesta) / plitvo obrobje oceana / ekspr. ta misel mu je bila nekje v obrobju zavesti; pren. pesnik je ostal na obrobju literarnega dogajanja // knjiž. nižji, revnejši del družbe: otrok družbenega obrobja ♪
  23.      obróbljati  -am nedov. (ọ́) 1. delati rob, robove: obrobljati odeje, prte ♦ obrt. obdajati robove pohištva s furnirjem ali plastičnimi materiali zaradi zaščite, videza 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: trato obroblja gosto grmičevje / čeljust mu obroblja gosta brada / prt obrobljajo dragocene čipke ♪
  24.      obróbnica  -e ž (ọ̑) les. letev navadno trikotnega prereza za zaključevanje poda ob steni: pribiti obrobnice ♪
  25.      obróč  -a m (ọ̑) 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo) c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce ◊ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje ♪

   21.825 21.850 21.875 21.900 21.925 21.950 21.975 22.000 22.025 22.050  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA