Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (21.725-21.749)


  1.      obésa  -e ž (ẹ̑) avt. naprava iz vodil in vzmetnih elementov, na katero je pritrjeno kolo: okvare na obesah / posamična obesa ki ni v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru ♪
  2.      obések  -ska m (ẹ̑) okrasni predmet, ki se nosi na verižici ali traku okoli vratu: podariti obesek; ima lep obesek; zlat obesek; obesek iz kosti / knjiž. vražni obesek amulet / pes ima na ovratnici obesek s številko (pasjo) znamko // okrasni predmet, ki se kam obesi: prostor je bil okrašen s trakovi in obeski / obeski za novoletno jelko; obesek za ključe; uhani z obeski ♪
  3.      obešálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obešanje: obešalna kljuka; obešalna vrv ♦ elektr. obešalni kabel kabel, ki je v kratkih presledkih pritrjen na nosilno vrv ♪
  4.      obešalíšče  -a s (í) knjiž. prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni z obešanjem: priti na obešališče ♪
  5.      obešálnik  -a m (ȃ) priprava s kavlji, na katero se obešajo oblačila: postaviti obešalnik za vrata; pribiti obešalnik na steno; obesiti plašč na obešalnik / obešalnik za brisače, ključe // palici podobna priprava s kljuko za nameščanje oblačil pri obešanju: dati plašč na obešalnik in spraviti v omaro; leseni, plastični obešalniki / obešalnik za hlače ♪
  6.      obešálo  -a s (á) priprava, na katero se kaj obeša: obesiti zaklane živali na obešala; premična jeklena vrv z obešali / redko dati plašč na obešalo obešalnik ♪
  7.      obéšanje  -a s (ẹ́) glagolnik od obešati: obešanje perila, zaves; kavelj za obešanje / streljanje in obešanje / nevarnost pri obešanju otrok na motorna vozila / obešanje po gostilnah ♦ jur., v nekaterih deželah obsoditi na smrtno kazen z obešanjem ♪
  8.      obéšanka  -e ž (ẹ́) ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj: kupiti obešanko; zakleniti skrinjo z obešanko ♪
  9.      obéšati  -am nedov. (ẹ́) 1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost // usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce 2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela // pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine 3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe 4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera ● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati obéšati se 1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča; obešati se okrog vratu; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv 2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni; vsiljivo se jim obeša // iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše; obešati se po gostilnah ● ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom ♪
  10.      obéšenec  -nca m (ẹ̑) kdor je obešen: sneti obešencu zanko z vratu; rešiti obešenca ♪
  11.      obešenják  -a m (á) ekspr. 1. obešenec: ni mogel pozabiti na obešenjaka 2. lahkomiseln, neresen človek: nekakšni obešenjaki so mu pripravljali podoknico; ljudje tam so pravi obešenjaki 3. ničvreden, malovreden človek: hotel je poloviti obešenjake, ki so se klatili po deželi ♪
  12.      obešenjáški  -a -o prid. (á) nav. ekspr. 1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju: obešenjaški smeh; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja; obešenjaški odnos / obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju // lahkomiseln, neresen: govoriti v obešenjaškem tonu; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje 2. ničvreden, malovreden: obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz obešenjáško prisl.: obešenjaško govoriti; obešenjaško se zasmejati ♪
  13.      obéšenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od obesiti: nepravilno obešenje luči / samomor z obešenjem ◊ avt. avtomobil ima posamično obešenje koles njegova kolesa imajo posamične obese ♪
  14.      obéšenka  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od obešenec: rešiti obešenko ♪
  15.      obèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. obljuba: verjeti obetom; izpolniti obete; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih 2. nav. ekspr. kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega: mladi skakalec je največji obet jugoslovanskega skakalnega športa; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete pričakovanja 3. publ., s prilastkom možnost, upanje: imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone; obeti za ozdravitev so minimalni 4. zastar. dar, zlasti žgalni: darovati bogovom obete; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj ♪
  16.      obétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati: obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil; obetati komu podporo, službo; obetal ji je zvestobo; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo; meteorologi obetajo lepo vreme ∙ ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen // navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh obétati se nav. 3. os. izraža verjeten nastop, uresničitev česa: obeta se vroč dan, nevihta / njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost; obeta se mu uspeh; ekspr. obetajo se nam lepši časi obétati si pričakovati: od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi; obetajo si boljše uspehe; publ. obetajo si še nove potresne sunke obetajoč -a -e: obetajoč nasmeh; obetajoč pisatelj, športnik; obetajoča kariera; prisl.: obetajoče se nasmehniti obétan -a -o: uresničitev že dostikrat obetanih reform ♪
  17.      obglávljati  -am nedov. (á) usmrčevati z odstranitvijo glave: obglavljati žrtve; obglavljati in obešati // odstranjevati glavo, glave: obglavljati trote ♪
  18.      obglávljenje  -a s (ȃ) glagolnik od obglaviti: obglavljenje uskoškega poglavarja ♦ jur., v nekaterih deželah obsoditi na smrtno kazen z obglavljenjem ♪
  19.      obglódati  -am tudi -glójem, tudi obglôdati -am dov., obglódaj obglódajte tudi obglóji obglójite tudi obglôdaj obglôdajte tudi obglodájte; tudi obglodála (ọ́; ó) z glodanjem odstraniti del česa: obglodati koren; obglodati skorjo kruha / obglodati kost // z glodanjem načeti, poškodovati: zajci obglodajo drevesca ♪
  20.      obgodrnjáti  -ám dov. (á ȃ) z godrnjanjem izraziti nejevoljo nad čim: vsako stvar obgodrnja; rad obgodrnja njegovo gospodarjenje ∙ ekspr. popolnoma so ga obgodrnjali skritizirali ♪
  21.      obgrísti  -grízem dov. (í) z grizenjem odstraniti del česa: obgristi jabolko / obgristi kost // z grizenjem načeti, poškodovati: obgristi pipo / redko pes ga je obgrizel ogrizel ♪
  22.      obhájati  -am nedov. (ȃ) 1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor // izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori; pren. obhajati predpise // star. hoditi: ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje 2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli; večkrat ga obhajajo hude slutnje 4. dov. in nedov., rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal obhájan -a -o: umrl je spovedan in obhajan; jutri bo obhajana njegova osemdesetletnica ♪
  23.      obhòd  -óda m (ȍ ọ́) glagolnik od obhoditi: večerni, vsakodnevni obhod; obhod častne čete; obhod študentov po mestnih ulicah / patruljni obhod / miličniki so že na obhodu; med obhodom je straža odkrila mine / njegov obhod tujih dežel se je kmalu končal ● star. prvomajski obhod prvomajska parada ◊ etn. jurjevski obhod; geom. obhod gibanje po sklenjeni črti od določene točke na črti do iste točke nazaj ♪
  24.      obhóden  in obhôden -dna -o prid. (ọ̄; ó) ki se da obhoditi: ta pečina je obhodna ♪
  25.      obhódnik  -a m (ọ̑) 1. nekdaj kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obhodnik je sredi trga prebral obvestilo / občinski, sodniški obhodnik 2. etn. kdor hodi od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želi srečo: obhodniki so zapeli in zaplesali ◊ žel. obhodnik proge kdor pregleduje progo na določenem odseku in sporoča o morebitnih okvarah, ovirah ♪

   21.600 21.625 21.650 21.675 21.700 21.725 21.750 21.775 21.800 21.825  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA