Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (1.476-1.500)


  1.      izmíti  -míjem tudi zmíti zmíjem dov., izmìl tudi zmìl (í ȋ) z vodo ali drugo tekočino očistiti: rano so mu izmili z alkoholom; redko izmiti sod, steklenice pomiti / izmiti zaspane oči // z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izmiti krvav madež; izmiti si prst z rok / dež je izmil dim iz zraka; pren. s tem se sramota ne da izmiti; pesn. solze so ji izmile vso žalost izmít tudi zmít -a -o: izmita posoda; nebo je kakor izmito ♪
  2.      izmodrítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izmodriti: drago je plačal svojo izmodritev ♪
  3.      izmodríti  -ím tudi zmodríti -ím dov., izmódril tudi zmódril (ȋ í) 1. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj moder, preudaren: izkušnja, nesreča človeka izmodri; se bo že izmodril; brezoseb. dosti sem pretrpel zaradi svoje zaupljivosti, pa me še ni izmodrilo / upravnica je poskušala fante izmodriti 2. redko izmodrovati: izmodrili so mnogo pametnih predlogov izmodrèn tudi zmodrèn -êna -o: izmodren človek ♪
  4.      izmojstríti  -ím in zmojstríti -ím dov., izmójstril in zmójstril; izmojstrèn in zmojstrèn (ȋ í) redko 1. ekspr. domiselno, spretno narediti: izmojstriti voz 2. ekspr. izučiti, usposobiti: kovač ga je dobro izmojstril 3. knjiž. obvladati, biti kos: posrečilo se mu je izmojstriti nasprotja, težave ♪
  5.      izmolíti  -mólim dov. (ȋ ọ́) rel. z molitvijo priti do česa: izmoliti srečo, zdravje; izmolila je, da se je sin spreobrnil; cele noči je premolil, a miru si ni izmolil izmolíti se ekspr. z molitvijo se utruditi, izčrpati: molila je tako dolgo, da bi se skoraj izmolila / izmolila si je dušo; prim. zmoliti ♪
  6.      izmotovíliti se  -im se dov. (í ȋ) ekspr. s težavo, nerodno priti iz česa: počasi se je izmotovilil iz kočije ♪
  7.      izmúčiti  -im tudi zmúčiti -im dov. (ú ȗ) povzročiti, da kdo izgubi življenjske, duševne moči: kašelj bolnika izmuči; z zasliševanjem so jo tako izmučili, da je omedlela; ekspr. izmučiti koga do smrti; na potovanju se je izmučil; duševno, telesno se izmučiti izmúčen tudi zmúčen -a -o: izmučen človek; izmučen obraz; izmučen od vročine; na smrt izmučen ♪
  8.      izmúzniti se  -em se tudi zmúzniti se -em se dov. (ú ȗ) 1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok 2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku se je izmuznil; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko; pren. ta pesem se mu je izmuznila iz spomina 3. ekspr. izogniti se: izmuzniti se sovražnikovi zasedi / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru ne hoteti odgovoriti ● ekspr. denar se mu hitro izmuzne iz rok ga hitro porabi, zapravi; ekspr. pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak so bile spregledane; ekspr. ne boš se izmuznil moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje; prim. zmuzniti se ♪
  9.      iznajdítelj  -a m (ȋ) kdor kaj iznajde: to je delo genialnega iznajditelja; iznajditelj parnega stroja ♪
  10.      iznajdíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od iznajditelj: iznajditeljica nove priprave ♪
  11.      iznajdíteljski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na iznajditelje: iznajditeljski dar, duh; iznajditeljska dejavnost / kršenje iznajditeljskih pravic ♪
  12.      iznajdíteljstvo  -a s (ȋ) dejavnost iznajditeljev: uspehi na področju iznajditeljstva ♪
  13.      iznakáziti  -im tudi iznakazíti -ím tudi znakáziti -im tudi znakazíti -ím dov., iznakázil tudi znakázil (ā ȃ; ȋ í) spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen ga je zelo iznakazila; v pretepu so mu iznakazili obraz; brezoseb. tako ga je iznakazilo, da ga je neprijetno pogledati // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: iznakaziti smisel umetniškega dela; stvar se je iznakazila iznakážen -a -o tudi iznakažèn -êna -o tudi znakážen -a -o tudi znakažèn -êna -o: iznakažen obraz; od dela iznakaženi prsti; iznakažene besede; iznakažena podoba resničnosti ♪
  14.      iznarodíti se  -ím se dov., iznaródil se (ȋ í) knjiž., redko narodnostno se odtujiti: sin se mu je iznarodil ♪
  15.      iznebiti se  ipd. gl. znebiti se ipd. ♪
  16.      iznenáditi  -im tudi znenáditi -im dov. (á ȃ) knjiž. presenetiti: novica jih je iznenadila; pismo ga je prijetno iznenadilo; iznenadil nas je z obiskom / publ. naša reprezentanca je iznenadila iznenáden tudi znenáden -a -o: bil je tako iznenaden, da ni mogel odgovoriti; vsa iznenadena ga je pogledala ♪
  17.      iznevériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. povzročiti, da kdo preneha biti zvest: izneveriti komu ženo 2. publ. biti neuspešen, odpovedati: propaganda je tokrat izneverila / vreme nas je izneverilo 3. zastar. poneveriti: izneveril je veliko vsoto denarja iznevériti se postati nezvest: izneveriti se možu / izneveriti se tovarišem / izneveriti se načelom, navadam ne držati se jih ♪
  18.      izníčiti  -im tudi zníčiti -im dov. (í ȋ) 1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž. izničiti človeštvo uničiti; publ. izničiti nasprotja odpraviti, odstraniti 2. vzeti pomen, veljavo, vrednost: ta umetnost izniči človeka; ekspr. izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja // redko razveljaviti: inflacija je izničila valuto; s to karto si izničiš vse pridobljene točke izníčen tudi zníčen -a -o: izničena predmetnost; prim zničiti ♪
  19.      izníkniti  -em dov. (í ȋ) star. izginiti, izgubiti se: studenec je izniknil v peščenih tleh / vse je izniknilo v nič ♪
  20.      iznosíti  -nósim dov. (ȋ ọ́) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznositi zemljo iz rova 2. star. nositi plod v telesu do popolne zrelosti; donositi: zaradi bolezni ni mogla iznositi 3. redko ponositi, izrabiti: škornje je že čisto iznosil iznóšen -a -o: iznošen otrok; iznošena obleka; prim. znositi ♪
  21.      izobčítev  -tve ž (ȋ) rel. izključitev iz cerkve; izobčenje: izobčitev iz verske skupnosti ♪
  22.      izóbčiti  -im dov. (ọ̄) rel. izključiti iz cerkve: cerkveno sodišče ga je izobčilo / izobčiti iz cerkve // ekspr. izključiti iz kake skupnosti sploh: družba ga je izobčila izóbčen -a -o: biti zavržen in izobčen; izobčen iz družbe ♪
  23.      izobčítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izobčenje: izobčitveni postopek / izobčitveni dekret ♪
  24.      izobésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) obesiti na vidno mesto: izobesiti cenik, razglas; po vsem mestu so izobesili zastave izobéšen -a -o: zastave so bile že izobešene ♪
  25.      izoblíčiti  -im dov. (í ȋ) knjiž. 1. izoblikovati, izdelati: izobličiti kip / dramatik je izobličil svoje osebe z veliko natančnostjo / dokončno izobličiti svoje stališče 2. izmaličiti: bolezen mu je izobličila obraz / ljudje so dogodek izobličili po svoje izoblíčiti se 1. nastati, razviti se: iz otroka se je izobličilo zrelo dekle 2. pokazati se v obrisih: iz megle se je izobličil steber izoblíčen -a -o: iz gline izobličen obraz; premalo izobličene osebe ♪

   1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA