Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

IT (13.775-13.799)


  1.      golomíšenje  -a s (ȋ) glagolnik od golomišiti: povej odkrito, brez golomišenja / dovolj mi je že golomišenja tod okoli ♪
  2.      golopŕs  -a -o prid. (ȓ r̄) nav. ekspr. ki ima gole, nepokrite prsi: vojščaku v šlemu in oklepu se je postavil nasproti goloprs junak / odprava je najela skupino goloprsih nosačev / suhljat, goloprs mladenič ki ima gole, neporaščene prsi ♪
  3.      golorók  in goloròk -óka -o prid. (ọ̑; ȍ ọ́) ki ima gole, nepokrite roke: goloroka ženska; hoditi golorok; golorok je sedel za mizo // ekspr. ki je brez pripomočkov, neopremljen: golorok se je branil / goloroko, neoboroženo ljudstvo; prisl.: golorok so se branili ♪
  4.      gólša  -e [u̯š] ž (ọ́) 1. bolezensko povečana žleza ščitnica: golša ji raste; golšo ima; velika golša 2. razširjeni del požiralnika pri pticah in nekaterih žuželkah: nojeva golša; kokoši z velikimi golšami ♪
  5.      gólšar  -ja [u̯š] m (ọ̑) 1. golob z zelo razvito golšo: sivi golšarji 2. ekspr. kdor ima golšo: v tem kraju je precej golšarjev ♪
  6.      gólšavost  -i [u̯š] ž (ọ́) bolezensko povečanje žleze ščitnice: preprečevanje golšavosti ♪
  7.      gólt  -a [u̯t] m (ọ̑) ekspr. žrelo, grlo: zinil je, da se mu je videlo v golt; grižljaj se mu je zataknil v goltu ∙ ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, pohlepen // slabš., redko usta: zaprl mu je golt ◊ anat. prehod iz ustne votline v žrelo ♪
  8.      goltánec  -nca [u̯t] m (á) ekspr. sprednji, srednji del vratu; grlo: stiskal ga je za goltanec; zgrabiti koga za goltanec / kost se mu je zataknila v goltancu // slabš., redko usta: zamašiti komu goltanec ● ekspr. nastaviti komu nož na goltanec prisiliti koga k čemu ♪
  9.      góltati  -am [u̯t] nedov. (ọ́) 1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal; golta žgance; nenasitno goltati // ekspr. požirati: kar cele kose mesa golta; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje ∙ ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval 2. ekspr., redko zadrževati, premagovati: goltati gnev, jezo / goltati solze goltáje: goltaje se je zalival z vinom goltajóč -a -e: gledal je v goltajoči plamen ♪
  10.      gomárati  -am nedov. (ȃ) star. 1. plaziti se, kobacati: otrok je gomaral okrog matere 2. garati: ves teden gomara po njivah in travnikih; trdo gomarati ♪
  11.      gomíla  -e ž (ȋ) 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja // velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila ◊ arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov ♪
  12.      gomoljíka  -e ž (í) bot. užitna goba, ki raste pod zemljo in je podobna krompirjevim gomoljem, Tuber: pri iskanju gomoljik si pomagajo z dresiranimi psi ♪
  13.      gòn  gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo ♪
  14.      góndola  -e ž (ọ̑) 1. dolg, ozek čoln z močnimi krivinami na koncih, ki se rabi v Benetkah: gondola je drsela po Velikem kanalu; sesti v gondolo 2. viseča, zaprta priprava za prevoz ljudi, tovora, navadno pri cepelinu ali žičnici: dvigniti se v gondoli; žičnica z dvema gondolama ♪
  15.      gongorízem  -zma m (ȋ) lit. s tropi in figurami preobloženi stil, zlasti v španski literaturi 17. stoletja ♪
  16.      gonìč  -íča m (ȉ í) 1. kdor goni, vodi živino: postal je gonič pri karavani; goniči s čredami 2. večji lovski pes, navadno lisast: gojiti goniče / istrski gonič // lov. pes, ki ob zasledovanju divjadi laja: ta pes je dober gonič ♪
  17.      gónja  -e ž (ọ́) 1. glagolnik od goniti: gonja živine na pašo / uporabiti moč potoka za gonjo mlinskih koles / le kako zmore vse to delo pri taki naglici in gonji 2. močno, organizirano delovanje proti čemu: končati, začeti gonjo; časopisna, politična gonja; gonja proti novemu zakonu / ekspr. proti škodljivim ptičem so uprizorili pravo gonjo 3. ekspr., v zvezi z za pretirano prizadevanje za dosego česa: gonja za dobičkom, za materialnimi dobrinami; gonja za uživanjem 4. lov. skupen lov, pri katerem gonjači ali psi gonijo divjad pred stojišče lovca; pogon: gonja se je pričela / lovska gonja / tiha gonja 5. nar. severovzhodno pot, steza, po kateri hodi živina na pašo: čez potok so vodile stare, zaraščene gonje ♪
  18.      gonjáč  -a m (á) 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače ♪
  19.      gónjenje  -a s (ọ́) glagolnik od goniti: gonjenje živine na pašo / gonjenje sovražnika / redno gonjenje živine ♪
  20.      gonokók  -a m (ọ̑) med. mikrob, ki povzroča gonorejo: uničiti gonokoke ♪
  21.      gôr  prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti višjemu kraju, ant. dol: hoditi po stopnicah gor in dol; tja gor poglej; gor splezaj; pot gre zdaj gor, zdaj dol / tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: naselil se je gor na hrib; veter piha od morja gor; ekspr. obleko ima zapeto gor do vratu prav do vratu // v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: vina gor! ● pred hišo hodi gor in dol sem in tja; gor — dol pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; ekspr. eden dol, drugi gor — je že tako na svetu sreča ni stalna; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro ♪
  22.      gôra  -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo / Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; redko živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu 2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora 3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode 4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav / na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup ● ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu ♪
  23.      górdijski  -a -o prid. (ọ́) knjiž., v zvezi gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje: ni ga, ki bi razvozlal ta gordijski vozel ∙ ekspr. presekati gordijski vozel z odločnim, drznim posegom rešiti tako zadevo ali vprašanje ♪
  24.      gorèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep // ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti ♪
  25.      goréčen  -čna -o prid., goréčnejši (ẹ́ ẹ̄) zelo prizadeven, navdušen: gorečen zagovornik; bil je njihov najgorečnejši pristaš / gorečna molitev / to je bila njegova gorečna želja goréčno prisl.: gorečno je čakala na sinovo vrnitev ♪

   13.650 13.675 13.700 13.725 13.750 13.775 13.800 13.825 13.850 13.875  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA